Saily

vir

Ne ravno dobesedno, pa vendar.

Ja težko je verjeti, ampak res sem nazaj (očitno). Nekaj mesečno poslušanje vprašanj v smislu zakaj si prenehala pisat blog, zakaj si pobrisala blog,… ipd. je sodu dokončno izbilo dno. No, povod je bila verjetno obljuba sošolcu (potopis na blogu) in mi drugega ni preostalo.

Ampak priznam, tudi meni ni dalo miru. Včasih so me resno zasrbeli prsti, da bi zopet nekaj napisala, pa mi je moj 2. jaz v glavi rekel pa ne bodi neumna, saj nimaš več kaj povedat. In je ostalo pri tem. Za vnaprej nič ne obljubljam, razen Gašperju potopisa ;). Bomo videli kaj bo in kako bo. Upam pa, da bo tukaj vse skupaj malo bolj zaživelo.

Se kmalu javim s kakim daljšim zapisom, zaenkrat pa samo pozdrav vsem, ki ste me (ali pa tudi ne) pogrešali.

Saily

P.S. Še to, priznam, presenetili ste me. Niti slučajno si nisem mislila, da ste me brali v takem številu (sploh sošolci, ker večina ni nikoli nič omenila dokler ni blog romal tam kamor sonce ne posije).

vir

Pižama mi je že nekaj časa nazaj delal skomine z njim. Sedaj pa sem končno ponosna lastnica še zadnje Potterjeve knjige (še pred prednaročniki… ). Kljub vsej mulariji, ki se je nabrala v Kranju (no, verjetno jih ni bilo toliko kot v Ljubljani v Konzorciju), sem bila prva, ki ga je kupila (kar so še obeležili ). Samo upam, da se ne bo kje kaka moja fotka v kakem časopisu znašla zaradi tega.

Že hitim brat… danes bo kratka noč.

vir

Ob tem se mi nekako pojavlja vprašanje: kam se vpisujejo študentje, na fakulteto ali v vrtec?

Očitno gre za nekakšen novi pristop, se bom pustila presenetiti in preverila potem jeseni končne rezultate vpisa. Mogoče jih bo pa ravno wii konzola prepričala (sploh moški del populacije, ki ga malce primanjkuje).

vir

… so zakon. Tako, kot pravi reklama. S čimer ne mislim, da ostale živali niso. Daleč od tega. Rada imam večino živali in, če bi jih lahko, bi jih imela več, kot jih imam. Ampak ker nimam časa, da bi jim ga posvetila v tolikšni meri, kot bi se spodobilo, jih rajši nimam. Mi je moja kuža dovolj. Nekateri jih imajo več in uspejo vsem izkazovati enako mero pozornosti, kapo dol. Spet tretji so takšni, da jih imajo, pa se človek vpraša čemu, ko jih tako zanemarjajo.

Ja, ljudje smo si zelo zelo različni. Pa naj objasnim, kaj mi je dejansko stopilo na žulj.

Vlatka je zadnjič napisala izredno simpatično objavo o psih in sem se popolnoma strinjala z njemimi besedami. Bila pa sem presenečena, oz. bolje rečeno zgrožena nad nekaterimi komentarji. Ne razumem ljudi, ki se zgražajo nad tem, da ima človek rajši psa, kot sočloveka (Mar se bojite, da bi psi zavladali svetu?). Ugotavljam, da nekateri očitno s soljudmi še nikoli niso imeli slabe izkušnje, da bi iz tega ugotovili, da včasih res nima smisla se bosti s človekom in greš rajši na sprehod s psom in se pogovarjaš z njim, ki je tvoj najzvestejši poslušalec.

Ne razumem tudi tega, zakaj obtožujejo ljudi, če se jim podre svet, ko jim umre ljubljenec, njim pa je npr. umrl nekdo iz družine. Razumem, da je to težko primerjati, ampak vsekakor je primerljivo. Pa mislim ljudje, tudi meni je umrlo že veliko sorodnikov (bližnjih kot daljnih) … in ja, me je prizadelo, močno (ker nisem brezčuten človek za razliko od nekaterih). Ampak ko ti umre ljubljenec, se ti ravno tako podre svet, pa tudi če te je le-ta ljubljenec spremljal samo nekaj 10 let. Ljudje, ki takega ljubljenca nimajo, tega nikoli ne bodo razumeli, ker to pomeni, da ga nimajo radi tako brezpogojno, kot trdijo da ga imajo.

Opažam veliko starejših ljudi, ki imajo psa ali mačka, ki jim krajša dneve, ker nimajo več nikogar. Mogoče imajo še vnuke in preostalo družino, ki že pač živi na svojem in se oglasi enkrat na teden, ampak to ni primerljivo s tem, da ti je nekdo na voljo 24/7. Mož/žena je mogoče že pokojni/a in zato ima psa/mačka, da se z nekom pogovarja. Zakaj za vraga bi se ravno morala pogovarjati s sosedi ali z drugimi ostarelimi ljudmi? Zakaj? Kje to piše? Človek se lahko pogovarja s komer se želi. Če je njegova volja, da se rajši s psom/mačko, naj se. Zakaj bi se kregal z drugimi, če se temu lahko izogne? Zakaj bi poslušal opravljanje drugih ljudi, zakaj bi poslušal njihove probleme, če ima že na vrhu glave in čez svojih?

Res ne razumem, kaj je vaš problem, da po eni strani trdite, kako obožujete živali, ko pa pride do tega, da slučajno opazite nekoga, ki mu daje hrano s svojega krožnika, ki ga vozi k pasjemu frizerju, ki ga ljubkuje, dovoli, da ga pes poliže po obrazu, bog-ne-daj, se druži samo še s psom… takrat pa kar naenkrat ta ljubezen nekam izpuhti in vi samo še obtožujete. Doma pa imate psa, ki ga sploh ne bi smeli imeti, ker sploh ne veste zakaj ga imate, ker revež sedi v kotu in čaka, da mu boste namenili svojih dragocenih 5 minut. Najverjetneje ga imate zato, da ga imate ali ker so ga želeli otroci, vam pa se z njim sploh ne da ukvarjati. Nasvet: boljše bi bilo, če ga date nekomu, ki ga bo za razliko od vas imel rad, kljub temu, da boste otrokom zlomili srce, ko bo šel od hiše (amapk še vedno bolje, kot da trpi pri vas doma).

Če imate žival, jo imate zato, da jo imate radi, da ji pokažete to, da ona vam pokaže svojo ljubezen… in absolutno ne za to, da mi boste govorili, kako je pes manjvreden, oz. da nikoli ne bo enakovreden človeku. Pa vam nekaj povem: pes je včasih še več vreden od človeka, ker so mnogi ljudje slabši od psov.

Pa brez zamere. In tisti, ki se v tem članku niste našli, smatrajte mojo jezo nad vami za brezpredmetno.

Lep sončen dan vam želim še naprej!

vir

… čakam nate, da se vrneš. Odšla si tiho, ne da bi vedela. Kar sredi noči si vstala in zjutraj te ni bilo več poleg mene. Klicala sem te, moledovala, prosila na kolenih, da se vrneš. A si ostala neomajna. Zavrgla si me, kakor zavržemo smeti. Zakaj točno si me zapustila še vedno ne vem. Verjetno zaradi nekoga drugega. Ampak nisem vedela, da si te izmenjujemo. Vedno sm te imela za svojo, a daleč od tega, da bi ti onemogočala druženje z drugimi.

Dolga leta si me spremljala. Že v osnovni šoli sva bili najboljši prijateljici. Vedno si mi pomagala z novimi idejam, ki so se izkazale za super stvar. Pomagala si mi pri vseh vragolijah, ki sem jih naredila čez leta. Skupaj sva odrastli in šli tudi na gimnazijo, kjer sva bili še vedno nerazdružljivi. Vsaj večino časa. Potem pa je prišla matura in po maturi slovo, ko smo odšli vsak svojo pot, na različne fakultete. Dejala si, da se bova še slišali, da to ni slovo za vedno. In imela si prav. Slišali sva se sicer bolj poredko, a bolje kot nikoli.

Lansko poletje si se zopet vrnila. Kako sem te bila vesela. Zopet sva vse dneve preživljali skupaj. Se smejali, se jezili, se jokali, delali traparije… to so bili nepozabni dogodki. Še celo na dopustu, ogromno kilometrov od doma, me nisi pustila pri miru. Mislila sem nate in ti name in ob prihodu domov je bilo zopet veselo. Potem pa se je nekaj zgodilo.

Kaj je bilo to, ne vem. Kakor da bi se pretrgala tista najmočnejša veriga. Še danes iščem razloge, a jih ne najdem. Počasi si se pričela oddaljevati. Držala sem te za roko, a si jo počasi odtegovala. Najprej sva se videli vsak drugi dan, potem tretji, četrti,… na koncu pa nič več. Kar odšla si brez pojasnila. Še vedno upam, da se boš vrnila, ker je sedaj v mojem življenju na tem mestu velika praznina. A čeprav upanje umira zadnje, globoko v sebi vem, da sva to obdobje zaključili. Da se ne nameravaš vrniti.

Komu sedaj delaš družbo ne vem, a upam, da se imata skupaj lepo. Tudi jaz skušam čas preživeti čim bolj uspešno, tako da ne mislim nate. In priznam, ni mi več tako zelo hudo. Še vedno imam obdobja, ko bi se najraje z glavo zaletela v steno in te šla poiskat, da bi te pripeljala nazaj, a so vedno redkejša. Mogoče je to znak, da je čas, da se umaknem. Da odidem, tako tiho, kot sem prišla. Da ti pustim, da naprej živiš svoje življenje, kakor si si ga zamislila.

Upam, da se boš še kdaj spomnila name in me obiskala, vsaj kot stara prijateljica.

Ne bom te pozabila.

Pogrešam te, moja predraga prijateljica…

… inspiracija.

Vem, da so o tem že pisali, ampak nekako opažam, da jih še vedno ne ve prav veliko. Obveščeni ste bili tudi po e-mailu (vsaj velika večina), ampak trenutna številka prijavljenih še ni znana. Tako da še enkrat, da se bo glas res razširil tudi v 9. vas:

Obljuba dela dovg.

Dolgo časa sem obljubljal in odlašal (sicer upravičeno), sedaj pa sem se odločil, da po Sailynem in Kašparjevem. vzoru končno dam pobudo za ponovno srečanje škrtih blogarjev.

Kraj : Škofja Loka - Jesharna

Datum : Sobota 2. Februar, ob približno 16.00.

Udeležbo lahko potrdite med komentarji, dobrodošli pa so tudi vsi dodatni predlogi glede tega dne.

Ena možnost po končani jedi in pijači je Biljard v Loški biljardnici, druga možnost pa je Loški Pub. Kot sem rekel, pa je vsak dodaten predlog več kot dobrodošel.

Se vidimo! Dobrodošla pa je tudi vsaka reklama na drugih blogih !

LP meglicm

Čim prej se prijavite, da bo znana številka udeležencev, ker je potrebno rezervirati mize. Če nas bo namreč upadlo 30 notri, brez da bi se napovedali, se zna zgoditi, da bomo ostali brez stolov.

Se že veselim, da se bomo po dolgem času zopet videli. Pridite v čim večjem številu. Za pot imate pa na mojem blogu še vedno sliko, tako da izgovor, da ste se izgubili, ne pride vpoštev.

vir

Kaj bi lahko sploh še bilo lepšega. Sonček je, že kar 2 dni. Otoplilo se je, zjutraj ko se peljem na faks sonce že vzhaja. Res, čudovito. In če k temu dodam še današnjo A oceno, je sploh fantastično.

Pa začnimo pri začetku. Nekaj časa nazaj, sem vam omenila, da trenutno ne razpolagam prav na široko s časom, ker smo bili s še 2 sošolcema popolnoma zakopani v delu. In se je izplačalo. Vsaka ura, ki smo jo preživeli na neki lokaciji (naročnik in lokacija naj ostaneta skrivnost, ker ne želim da stvar postane javna dokler tudi oni ne uredijo stvari dokončno), vsaka ura, ki smo jo preživeli v delu v MS Visiu, vsaka ura, ki smo jo preživeli skupaj in napenjali možgane, se je izplačala.

V stvar je bilo vloženega veliko truda, čeprav se mogoče ni zdelo. 13 plakatov ni mala stvar. Sploh, če je vsakega od njih potrebno 3 tedne samo popravljati, do tistega pravega končnega izdelka. Marsikdo se bo smejal češ, kaj ste osnovnošolci, da morate risati na plakate? Pa saj imate najbolj moderno fakulteto, bi pa že lahko projecirali na platno. Pri tem predmetu na žalost tako ni šlo, ker je bilo res potrebno, da se vsi plakati nahajajo naenkrat na tabli in v točno določenem zaporedju. Najbolj pomemben je bil namreč pregled nad celotno zadevo, da so jo lahko komentirali profesor, sošolci in asistentka. To pa s projektorjem ni šlo, ker bi bile slike odločno premajhne.

Imeli smo nekoliko treme, ker najprej nismo vedeli ali bomo na vrsti danes ali jutri. Potem, ko smo izvedeli, da bomo danes, je še vedno viselo v zraku vprašanje, kdaj. No, na srečo smo bili hitro, 2. po vrsti smo se pomerili s kritičnim očesom profesorja in komisije v prvi vrsti. Mojima kolegoma je jezik tekel kot namazan, meni se je zaradi treme nekoliko zatikalo in sem mogoče vse skupaj povedala malo prehitro, ampak glavnina mojega dela je tako ali tako vedno v ozadju (kar mi je izredno všeč). Mislim, da so bili z našo predstavitvijo zadovoljni, sploh ker smo imeli nekoliko drugačen problem od ostalih. Naš namreč ni zajemal nabavno-prodajnega procesa ali procesa s kako časovno omejitvijo.

Danes je tako na vrsto prišlo 8 skupin in vsaka se je zadržala pred tablo približno pol ure (15 minut govora in potem še pripombe in komnentarji). Končali smo ob pol enih in nadaljujemo zopet jutri zjutaj ob pol osmih, toliko časa, da bo svojo nalogo opravilo še preostalih 7 skupin. Najbolj zanimiva bo verjetno tista, vsaj z vidika nas poslušalcev, ki bo jutri 1. na vrsti, saj bo imela v razredu še naročnika (nekoga iz podjetja, kjer so delali seminarsko nalogo).

Ampak priznam, največjih muk danes nisem doživljala zaradi nastopanja pred sošolci, ampak zaradi tega, ker sem morala biti lepo napravljena (kavbojke naj ne bi bile primerne, čeprav se je izkazalo, da nas je bilo na koncu le nekaj napravljenih v skladu z zahtevami). Mogoče se je videlo, mogoče ne, da se nisem počutila najbolje. Meni osebno je namreč najbolj všeč, da sem v sproščenih oblačilih (kavbojke, trenirka,.. a vem da te vrste oblačil za tako predstavitev niso primerne), tako da je bila prva stvar, ki sem jo storila, ko sem prišla domov, da sem oblekla trenirko. Kar kamen se mi je odvalil od srca in lažje sem zadihala.

Za letos mislim da je s takšnimi predstavitvami konec, drugo leto pa nas pri istem profesorju, le da je drugi predmet, čaka enaka naloga, oz. podobna. Zopet se bomo ukvarjali s plakati, zopet bomo nekaj tednov zapored najbolj smešni študentje na faksu, ker bomo naloženi z gorami papirja, ampak se ne bomo obremenjevali s tem, ker nam je dal ta predmet kar nekaj praktičnih izkušenj, katere nam sedaj mogoče še ne koristijo v tolikšni meri, zna biti pa, da na bodo v prihodnosti.

Za konec lahko rečem, da je bil danes res super dan in upam, da to kaže na uspešen zaključek tega semestra in zaslužene počitnice. Želim vam kar se da lep vikend in čim več bodite na soncu, ker ga je škoda zamuditi.

vir

Po zgledu ostalih...

Pospravljeno in organizirano, tako kot moje življenje.

Popredalčkano, bi nekateri rekli, jaz pa pravim, manj je več.

vir

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se nisem javila, a za tem stojijo kar precej tehtni razlogi. Eden večji je vpletenost v nek projekt na faksu, ki zahteva celotnega človeka. Naloga sploh ni lahka, čeprav se je na prvi pogled zdela. Vsi udeleženci pa se že veselimo prihodnjega četrtka oz. petka (ne vemo še kdaj bomo na vrsti), ko bomo to nalogo končno lahko odvalili z naših ramen. Upamo pa, da nam bo uspelo, tako kot smo si zamislili.

Poleg tega se bo počasi potrebno pričeti pripravljati za izpite. Izpitno obdobje se namreč bliža, hvala bogu, se ga že močno veselim (pa ne zaradi izpitov, ampak zaradi tega, ker se bom spet malo naspala in nabrala raznih knjig). Sprašujejo me, če imam v planu kako smučanje ali kaj podobnega. Ne, nimam, verjetno bom kar doma, pasla dolgčas oz. počela kaj bolj produktivnega. Čakala mojega lepotca, da ga popeljem na prvo vožnjo, ampak še nič ne kaže na to, da bo kaj kmalu prišel k meni.

Vreme je še vedno morasto, pa kaj. Tudi to ima svoj namen, mogoče to, da me še ne vleče preveč ven, ampak da rajši sedim za knjigami. No… bo že. Da ne pozabim, odgovora na uganko mi še vedno niso poslali, ampak upam, da ga bodo. Če ne bom pa poskusila še na par naslovih. Upam da vi uživate kar se da, če ne, se pa malce poveselite s klikom na tole povezavo. Tisti ki imate vsaj malo sreče, znate dobiti kako lepo stvar.

Lep deževni pozdrav!

Vaša Saily

P.S. In imamo odgovor z Dela:

Spoštovani,

Čestitke torej tistim, ki ste predvidevali, da je odgovor popolnoma preprost, ste imeli prav.

vir vseh slik

ali falična makovka, kot bi rekel Luka.
Zadnjič mi jih je prinesel Peter in stvar mi res ni dala miru. Na vsak način sem se hotela tudi sama preizkusiti v tem. Danes sem bila doma, ker sem bila dežurna tajnica in varuška, in kaj je boljšega, kot da sem potem še dežurni kuhar.

Za kosilo so potem nastale polnjene palačinke, za “prilogo” oz. za čez dan (namesto kakega sendviča), ker danes mami ni kupovala kruha, pa sem naredila malo manj običajen kruh, Varaždinske klipiče. Recept je sicer tule, za tiste, ki bi radi to naredili doma, ampak vseeno vam ga bom napisala še v slovenščini (kolikor sem ga pač v hrvaščini uspela prav razumeti) in s takšno količino sestavin, kot sem jo uporabila sama. Če bodo kaki popravki, mi kar sporočite, ker hrvaščina pač ni ravno moja močna točka.

SESTAVINE:

• 0,5 kg moke (kakršne koli: bele, črne, polnozrnate,…)
• 3 dl mleka
• 1,25 dl olja
• 4 dag kvasa
• 1,25 dag soli (lahko več ali manj, odvisno kaj bi radi imeli)
• 1 dag kumine (sama sem uporabila neko poljubno količino sezamovih semen, lahko bi tudi makove ali kake druge)
• 1 dag sladkorja (lahko tudi več, odvisno kaj želite, bolj slane ali bolj sladke)
• 1 jajce (čeprav piše pol, potrebujete kar celega, da boste zadostno premazali vse)

POTEK:

V posodico nadrobite kvas, čez prelijte toplo mleko in dodajte ščepec sladkorja (moke sama nisem dodajala, lahko pa jo tudi, ravno v takšni količini kot sladkor). Potem vse skupaj premešajte in počakajte, da se kvas dvigne (ampak res dvigne, ne samo da je malo mehurčkast, naj bo zelo penast).

V drugo posodo dajte moko, sol, sladkor, mleko, olje in na koncu še kvas. Vse skupaj dobro pregnetite (v receptu piše, da mislite na nekaj, kar vas jezi ali vnzemirja, da boste testo res dovolj pretepli). Ko je testo nared, ga zaprite v neko Tupperware posodo ali kako podobno, da vzhaja. Ko se bo dovolj vzhajalo, bo pokrov počil, torej posoda se bo odprla (traja približno pol ure, mogoče malo več).

Potem testo malo pregnetite in razdelite na poljubno število manjših hlebčkov (sama sem razdelila na približno 20 hlebčkov, ampak sem kasneje ugotovila, da to niti ni bilo potrebno, ker sem ubrala drugačno tehniko valjanja). Potem zopet zaprite v posodo, da vzhaja še enkrat. Ko posoda poči, vzemite posamezne hlebčke, jih razvaljajte in narežite na trikotnike ter zvijte (vanje lahko poljubno date kako salamo, čokolado, marmelado,… po želji). Naložite jih na peki papir ali na namaščen pekač in pustite, da ponovno nekoliko vzhajajo.

in

Pečico prižgite na 220°C in počakajte, da se ogreje. Med tem klipiče namažite z jajcem in posujte s poljubnim posipom (mak, kumina, sezam, lan, …). Potem jih pecite približno 10 do 15 minut (odvisno kako pečico uporabljate), toliko da postanejo zlato rjavo zapečeni.

in

Postrežete lahko še tople, ki naj bi bili najboljši, ampak meni je strašno napihnilo želodec, tako da to nekako odsvetujem. Meni osebno so boljši hladni. Zraven predlagam kak pršut ali pašteto. Lahko pa tud kaj sladkega, kar vam pač poželi srce.

Zadeva vzame kar nekaj časa, ampak je vsekakor vredna truda. Pri nas so bili navdušeni in dvomim, da jih bo do jutri še kaj ostalo. Edina stvar, ki bi jo še dodala, je to, da jih verjetno s količinam, opisanimi v original receptu, nastane veliko več kot 25, če jih je že pri meni, s polovičnimi količinami, nastalo 30.

Pa dober tek!