Saily

vir vseh slik

“It’s a beautiful day to save lives. Let’s have some fun.”

Moja priljubljena stavka. Očitno preveč gledam Grey’s Anatomy, ampak dejansko sem si to mrmrala, ko sem se po dolgem času podala v peko novega peciva.

Navodilo je prišlo po telefonu, da naj naredim nekaj sočnega iz tega kar imamo doma trenutno na voljo. Zadeva ni bila tako preprosta, kot se je morda zdela. Iz glave potegniti nekaj na suho ponavadi ne gre, zato sem se lotila Kulinarične Slovenije, a sem po 15 minutah obupala, ker je bilo prebijanje skozi vse tiste recepte enostavno ubijalsko. Vidiš jih ogromno, ampak če ne iščeš točno določenega, lahko brskaš po njihovih straneh nekaj ur ali celo dni.

Dišala mi je Nutellina torta, razni piškoti, pite, sladoled,… vse živo, vendar nobena stvar ni naredila tistega klika, ki ga pričakuješ ponavadi ob receptu. No, vsaj jaz ga. Velikokrat se mi zgodi, da najboljše recepte najdem takrat, ko jih najmanj pričakujem, ko nisem obremenjena z iskanjem in postavljena pred dejstvo, da je potrebno nekaj narediti.

Tisti recepti so hkrati najslajši, ker moram ponavadi še kar nekaj časa čakati, da jih realiziram, ker običajno zanje nimam sestavin, ali pa priložnost ni prava (recimo potica je bojda primerna samo ob praznikih, čeprav bi jo jaz jedla vsak dan v letu ).

No, po dolgem iskanju (na internetu in na koncu še celo v revijah in kuharskih knjigah), sem potem našla nekaj sočnega. Kar naj bi bilo tudi vodilo recepta. Ni izgledalo zahtevno, sestavine sem našla in se lotila dela.

SESTAVINE:

TESTO
4 jajca
jogurtov lonček sladkorja
jogurtov lonček mleka
pol jogurtovega lončka olja
2 jogurtova lončka moke
1 pecilni prašek
1 vanilijev sladkor

Sama sem za jogurtov lonček, vzela tistega ne čisto standardnega od Mercatorja (250g). Lahko vzamete tudi manjšega, odvisno kako veliko pecivo želite na koncu.

NADEV

0.5 kg skute
1 kisla smetana (mala, razen če jo imate zelo radi je lahko večja)
1 jajce
1 vanilijev sladkor
5 žlic navadnega sladkorja
sadje (načeloma iz kompota, če nimate je tudi navadno čisto vredu)
rum

Vse sestavine za testo damo v malce večjo posodo in jih dobro premešamo, da dobimo srednje gosto maso. Če dobite preveč tekočo ne bo vredu in rajši dodajte še nekoliko moke, po občutku. Ko to uredite, v pravokoten pekač (lahko tudi okroglega, stvar okusa) vlijte polovico mase, preostalo polovico pa pustite za kasneje. Dajte v ogreto pečico in pecite pri 180°C približno 15 do 20 minut. Spet je odvisno kakšno pečico imate. V ventilacijski, dajte rajši na 200°C in pecite dokler testo ne rata zlato-rumeno zapečeno.

Med tem se lahko pričnete ukvarjati z nadevom. V manjši posodi zmešajte kislo smetano, skuto, jajce, sladkor, vanilijev sladkor in rum. Če ne želite grudic, lahko skuto spasirate. Nato vzemite pečeno testo iz pečice in nanj naložite sadje (če imate tisto iz kompota, še prej malce kompota polijte po pecivu, da bo bolj sočno, če ne poljite z rumom).

Čez naloženo sadje najprej polijte nadev in dobro premažite, nato pa prelijte še s preostankom testa in dajte v pečico za nadaljnih 20 minut oz. dokler testo ne porjavi. Ko je zadeva pečena, jo narežite na kocke, lahko pa tudi na večje kose. Po vrhu lahko posujete še s sladkorjem ali pa dodate sladko smetano.

Sedaj razmišljam, kaj bi še lahko izboljšala in prva stvar, ki mi pride na pamet je to, da bi prihodnjič v pecivo sigurno dodala še sadje in nekaj sadnega soka, da bi bilo le to bolj sočno, ampak to bom pač storila prihodnjič. Sicer pa je recept primeren takrat, ko vam grozijo kaki nenapovedani obiski in morate nekaj na hitro speči.

Če se boste zadeve lotili, vam želim veliko uspeha in dober tek!

vir

Spol: moški in ženski primerki

Starost: od par minut pa tja do 2 ur

Opis: atletske postave z oblinami na pravih mestih, lepo zagorele polti z rahlo šarmantnim pridihom

Išče(jo) se: partner(ji), ki rad(i) potuje(jo) v tropske kraje in obožuje(jo) večerno posedanje na plaži s kozarcem ruma v roki

Šifra: ljubezen gre skozi želodec

Pa s šalo na stran s tem kvazi ženitnim oglasom. Danes sem imela čas zase in ker sem že včeraj v domači shrambi dobila namig, da imamo kar nekaj odpadnih piškotov in pa vrečo Albert (oziroma Piknik) keksov, sem se lotila rumovih kroglic.

Tokrat je trajalo malce dlje, ker jih običajno delam v paru - s sestro in vse skupaj poteka veliko hitreje. Čas mi je krajšala glasba, tako da je šlo vse skupaj relativno hitro. Sedaj se lepo hladijo in čakajo prvega okuševalca, ki jih bo v hladilniku našel.

Naslov za objavo je prišel čisto spontano, ker sem se spomnila na film 300 in mi je delovalo, da je osebkov v posodi ravno nekje toliko. Šteti se mi jih vsekakor ni dalo. Predvidevam pa, da se bo ta številka v kratkem konkretno zmanjšala. Če ne drugače jutri na sestanku MMCjevcev.

Sonček je in jaz ga grem zaužit z veliko žlico. Lep dan tudi vam!

Vaša Saily

vir

> Inspiracija je trenutno na psu. Zakaj? Ker se moram učiti. Pffff… priznam, ne da se mi, kljub temu da vem da je letos moj zadnji letnik in da imam v načrtu določene želje in cilje. Vem samo, da če bo šlo tako naprej bo vse padlo v vodo. Tega pa nočem. Zatorej bom zmigala svojo leno rit in se učila.

> Pogrešam sonce. Sem človek pomladi in poletja. Tudi jesen še nekako gre, ampak zima… Zima je zame naravnost mučenje. Čeprav smučam in po novem tudi bordam, še vseeno ne maram mraza. Vsako zimo bi z veseljem pobegnila nekam na toplo, ampak dvomim, da bi mi to kdo z veseljem financiral, sama si na žalost težko.

> Življenje zopet teče po ustaljenih tirih. Zgodba, ki se je vlekla več kot eno leto se je zaključila, z nekaj jeze in razočaranja, ampak sedaj sem že pomirjena in mi je gladko vseeno. Zanima me še, kaj vse mi bo leto prineslo. Vem da smo šele na začetku, ampak veselim se že poletja in možnih izletov in potovanj. Sploh tistega, ki ga imam v mislih že več kot eno leto. ^^

> Berem. Zadnje čase veliko, ampak na žalost napačno literaturo. Brati bi morala za študij, ampak berem trivialno literaturo. Zakaj? Ker uživam ob branju, ker me branje sprošča in ker pozabim na to, da se moram učiti. Narobe, saj vem, ampak kaj, ko je tako zabavno. Včasih se še celo kaj naučim iz tega. In tudi knjižno kazalo don’t be stupid, go do your work or something smart tukaj definitivno ne pomaga.

> Zopet sem se vrgla v nadaljevanke. Najrajši imam maratone, ko sem najprej ravnodušna do tega, da so že izšli novi deli sezone, potem pa me zagrabi in jih pogledam 12 ali 13 drugega za drugim. Grey’s Anatomy je pod streho, ravno tako House M.D. in Desperate Housewives. Ostajata še Prison Break in Lost, ki pa sta mi vedno manj simpatična. Moram najti še kako novo.

> Jabolko mi je spremenilo življenje. Nikoli nisem verjela, da se bo to lahko zgodilo. Saj so mi bili vedno všeč in vse, ampak nikoli nisem bila resen navdušenec (še danes nisem tisti pravi zagovornik in verjetno nikoli ne bom, ker sem pač človek, ki ne vidi le belo in črno ampak tudi sivo). Mogoče nad lepoto in barvami. Sedaj me je prevzel še z notranjostjo. Tako grozno, da razmišljam o prevetritvi celotnega asortimana. Obrnilo se mi je. Ampak obljubljam, da bom nadzorovala to mojo novo obsesijo. Če ne drugače, jo bo bančni račun.

> Moja krama. Resno razmišljam o tem, da bi se znebila določenih zadev. Ugotavljam, da je moja soba, čeprav ni tako zelo majhna, natrpana. Natrpana z razno kramo, ki je sploh ne pogledam več. Vem da imam v omari na najvišji polici še vedno spravljene posušene rože. Moja dela iz osnovne šole, stare vodene barvice,… polno stvari, ki jih verjetno ne bom nikoli več uporabila. Ampak hrček sem… spravljam stvari, ker verjamem, da mi bodo nekoč prišle prav, čeprav globoko v sebi vem, da je vse skupaj brez pomena.

> Pogrešam sestavljanke. Pri mojih letih se mogoče zdijo že neumnost, ampak kaj ko tako uživam v tem. Pogrešam tudi Technic kocke, Duplo, Lego,… 2. puberteta mogoče? Hm… kdo bi vedel. Uživam v igranju. Zima je pač čas za zimsko spanje, ampak ker to ni opcija, je čas za igranje. In ker se ne maram igrati na snegu… bi kocke.

> Nova ura (manjkajoči Polar, ki ga še danes nimam), nov telefon, šprintarice, stanovanje, potovanje, služba,… to so trenutno zadeve na mojem seznamu, ki se daljša, namesto da bi se krajšal. Seznam nima prioritet, ker so praktično vse zadeve (razen mogoče stanovanja in potovanja) precej postranskega pomena v življenju. Dobro je to, da sem si počasi začela izpolnjevati želje. Nekaj jih je namreč že prečrtanih. Dobro zame in slabše za tiste, ki živijo okoli mene in vedo, da je seznam najverjetneje neskončen.

> Zmeden zapis. Vem. Ampak to so bile trenutne asociacije. Pravega navdiha za pisanje trenutno ni, zato sem upoštevala samo svoje možgane, ki so mi prikazovali določene slike ob oziranju okoli sebe. In prav uživam v tem. Asociacije so kul. Če ne drugače, te včasih pripeljejo do stvari, ki misliš da so že davno pozabljene. Po drugi strani pa ljudje mislijo, da se ti je utrgalo. Pa se mi ni, samo uživam v tem kar počnem.

LP, Saily

vir

Saj ni res, pa je. Smo že 2. januarja 2009. Stvari se odvijajo absolutno prehitro, s (skoraj) svetlobno hitrostjo. Včasih so se mi veliko prepočasi, sem si želela prehiteti kako leto, dve. Danes pa je dejansko tako, kot so mi včasih govorili starši (pa jim itak nisem verjela dokler nisem sama občutila tega), da se samo obrneš in je iz ponedeljka že nedelja.

Če pogledam nazaj, bilanco za 2008, se polovice stvari sploh ne spomnim več. Na žalost. No, za nekatere stvari je definitivno popolnoma vseeno, če ostanejo pozabljene , nekatere bi še rada pozabila, druge pa ohranila v tako lepem spominu kot trenutno so.

Moje trenutno stanje vsekakor ni ravno zavidljivo. V zadnjih dneh preteklega leta so se mi dogajale popolnoma čudne stvari, za katere si definitivno želim, da se ne bi, a tako pač pride v življenju. Tudi z zdravjem trenutno nisva ravno v dobrih odnosih, ampak to bo že minilo, slej ko prej.

Ker sem ob koncu leta potrebovala spremembo okolja in pa malce več prostora za dihanje sem se odpravila od doma. Na moj najljubši kraj, kjer se vedno sprostim, zadiham in pridem zopet k sebi. Vreme je bilo čudovito, kar je stvar še izboljšalo. Vmes je sicer en dan deževalo, ampak ko si na morju ti je to resnično postranskega pomena.

Tako je bil moj zadnji dan preteklega leta precej zanimiv. Lezla sem namreč v hribe. Kako netipično zame, ki sem veliko bolj morski kot pa hribovski človek. No, nagrada je bila seveda prelep razled, ki je bil vreden malce lutanja po otoku sem in tja. Seveda je pihalo pa še megla se je od nekod prikazala in zakrila sonce, ampak občutek je bil fantastičen.

Polnoč sem prespala, ker mi ne pomeni nič drugega, kot samo prehod v nov dan in posledično nov mesec. Nikoli ne bom razumela zakaj se nekateri tako zelo obremenjujejo s tem. Vsekakor se o stvareh na to temo popolnoma strinjam z Blažem. Večer sem preživela z meni najbolj dragimi osebam, odšla v posteljo, ko mi je pasalo, videla sicer rakete in podobno pirotehniko, ampak predvsem sem se naspala. To kar sem v teh dneh najbolj potrebovala.

Vem da bo dolgi spanec zopet skalila rutina na fakulteti, s katero zopet pričnem naslednji teden, ampak nič ne de. Se bomo privadili na vstajanje, potem pa tako ali tako kmalu sledijo študijske počitnice in bomo spanje izmenjevali še z učenjem. Kaj bi si želeli še lepšega ?

Ker letos nisem poslala niti enega samega sporočila za Novo leto, kljub temu da sem jih sama dobila ogromno, recimo da je na mestu, da se vam vsem zahvalim tukaj in vam želim enako. Naj se vam izpolne tisto, kar si sami najbolj želite.

Sedaj pa odhajam po zasluženi počitek in še zadnjih nekaj dni uživancije, preden se zopet odpravim na predavanja in med študijsko literaturo.

LP, Saily

vir

Zame se v decembru vedno začnejo bolj zgodaj. Natančneje s prvim dnem decembra, ko imam rojstni dan. Ampak letos jih pravzaprav nisem opazila, ker je december šel mimo mene tako hitro, da komaj verjamem, da je jutri že Božič. Prvo leto, da ne občutim nekega groznega veselja okoli daril in vsega. Ne vem kaj točno je vzrok temu, ampak če bi vprašala prijatelje, bi rekli da se bližam čudnim letom, ko to pač ni več tako zelo velikega pomena.

No, v bistvu sem darila dobila že pred Božičem. Letošnji december je očitno moj december. December, ko mi je uspelo si izpolniti kar nekaj želja, ki sem jih imela že dlje časa. Na seznamu je sicer še nekaj zadevščin, a nobena tako zelo nujna, da ne bi mogla počakati na kasnejši rok (no, priznam, ena je bolj take sorte).

Najbolj vesela sem, ker sem si želje dejansko izpolnila sama. Nisem namreč tiste vrste, ki bi svoje želje obešala na veliki zvon in potem čakala, kdaj bo prišel nekdo, ki mi jih bo izvolil izpolniti. Saj ne da to ne bi bilo lepo, ampak moje želje pač niso tiste sorte, da bi lahko nekdo samo malo pobrskal po večjem kupu denarja in bi bilo to to. Imam malce bolj specifičen okus.

Za letos imam občutek, da je mera že polna, a imam vseeno še eno manjšo željo, ki se je znašla na seznamu že več kot leto nazaj. Ni je lahko izpolniti, ker pač ni stvar, ki bi se kar prinesla na pladnju. Je pa uresničljiva in to šteje. Božičku sem pisala (tistemu res pravemu s Severa). Kaj bo naredil, pa bomo videli.

Ker je zadnji dan pred prazniki vam vsem želim, da jih preživite čim lepše, kakor vam je najbolj ljubo. Jaz nameravam ostati doma (potico in ostale stvari sem že spekla, tako da lahko le še čakam na jutri), potem me čaka še nekaj delovnih dni, ampak hudega mi ne bo. Če se bo le še Božiček spomnil name… no potem bo pa vsekakor še posebej veselo.

Vesel Božič vam želim,

Saily

vir

It’s been a while bi lahko rekla. Vem, nisem se javila in tudi nimam nekega grozno opravičjivega razloga. Mogoče lenobo ali pa pač faks. Ampak to sta tako ali tako standardna izgovora. Najlepše bo, če rečem, da se mi pač ni dalo sesti za blog in natipkati teh nekaj vrstic.

Zakaj torej pišem danes? Hm… več razlogov v bistvu. Malo da obnovim svoje tipkanje (kot da ne bi tipkala tako ali tako vsak dan), malo zato da preverim, če ste vi okoli mene še živi in pa zaradi jeze, ki se me je polotila že včeraj zvečer. Kadar sem jezna je namreč blog najboljše zdravilo. Napravim seveda na tone slovničnih in drugih napak, ampak vsaj izkašljam se in spraznim pomnilnik in se seveda počutim mnogo boljše.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Pred kraktim sem praznovala 22. rojstni dan in če bi me ljudje nekaj let nazaj vprašali, kako bo, ko bom stara 22. bi jim sigurno odgovorila, da bom verjetno že na svojem, poročena in mogoče že noseča ali celo z enim otrokom. Hja, well guess what, plans change. In pri meni so se dejansko vsi podrli. Od prvega do zadnjega.

Lani decembra se mi je življenje rahlo obrnilo na glavo. Spoznala sem nekaj novih ljudi in kljub vsem vabilom in vsemu, sem nekako še vedno uspela ostati privezana na ketni. Letos, na začetku 4. letnika, pa se je le-ta strgala. Dobesedno. Vse kar sem prej cenila, vse kar sem imela za smisel mojega življenja, za kar sem živela, je šlo tam, kamor sonce ne posije. Bilo je kakor da bi me spustili na svetlobo po letih teme.

Ni mi več mar, kaj si ljudje mislijo. Dobila sem si novo službo in z njo tudi družbo, zamenjala pogled na svet, prenehala delati načrte za naprej (sploh tiste s stanovanjem in otroki). Dejansko trenutno vsi okoli mene mislijo, da se mi je zmešalo. Če sem bila prej družinski človek, skoraj ves čas v hiši, za računalnikom, na pol poročena in z otroki v mislih…. No, sem sedaj daleč od tega (svetlobna leta bi lahko rekli).

Živim in uživam za danes. Vsak vikend odidem ven in se zabavam. Življenje se je začelo vrteti z novimi obrati. Vsekakor z veliko višjimi kot prej. Pa ne da je bilo prej slabo, daleč od tega, samo živela sem pač v nekih ustaljenih vzorcih, ki pa mi sedaj nikakor več ne ustrezajo. Rajši imam nepredvidljive stvari in tisto vznemirjenje, ki se skriva za tem. Lahko bi rekla, da sem končno začela res uživati življenje na polno.

Veliko rajši imam, da za jutri ne vem točno kako bo. Saj me včasih skrbi in mi to požre kako uro spanca, ampak je veliko bolj zabavno, kot tista dolgočasna vsakodnevna predvidljivost. In ker so mi sedaj všeč nepredvidljive zadeve, sem tudi sama začela početi traparije.

Pišem stvari, ki jih mogoče ne bi smela. Kako leto nazaj si jih tudi ne bi upala. Ampak sedaj to ni več problem. Postala sem veliko bolj neposredna in ljudem bleknem v glavo ravno kar mi pade v tistem trenutku na pamet. In čeprav bi se mogoče kasneje ugriznila v jezik, mi je všeč da sem z določenimi osebami razčistila odnose.

Seveda pa ni vedno vse tako rožnato. Včasih imajo moje izjave tudi posledice. Posledice v obliki molka in pretvarjanja. Zakaj za vraga je ljudem težko odgovoriti nazaj, ko jim napišeš resnico. Mar res tako boli, če te nekdo sooči z realnimi dejstvi? Vem da je resnico težko sprejeti, ampak ali ni to lažje, kot si zatiskati oči?

Tudi meni so govorili, da bom morala marsikaj spremeniti, ker se mi bo sicer strgalo in ne, nisem jim verjela. Sedaj pa jim, ker se mi je vse postavilo na glavo. Ne znam povedati kakšen je občutek, ker je presneto dober in neopisljiv. Res je bilo škoda vsega pretvarjanja, da so stvari dobre takšne kot so.

Sprašujem se le, kaj sledi. Želim si, da čim boljše stvari. Sploh bi rada, da bi se nekatere zadeve bolj razjasnile, ker je trenutno megla v deželi tej. Rada bi popravila odnose z ljudmi, s katerimi se ne družimo več toliko, iz različnih razlogov. Še bolj rada pa bi, da bi se mi končno nasmehnilo sonce tam, kjer si ti že dolgo želim.

Za konec lahko le rečem: pustite svojim sanjam prosto pot. Nikoli namreč ne veste kam vas pripeljejo. Upajte da daleč. Pa brez obžalovanja. Najbolj obžalovanja vredne so namreč stvari, ki jih ne naredite.

P.S. Zadnje grde misli pa namenjam sebi in nekaterim prijateljem: zjasnite se glede svojih želja in pričakovanj, tako pač ne gre več naprej. Tišina je najgrša oblika mučenja, ki povrzoča obupno negotovost.

Najin predzadnji dan v Indoneziji ni bil prav posebej zanimiv, vsaj ne za vas, ker nisva počela nič posebej pametnega. Popolnoma sva spraznila najina nahrbtnika in ju znova napolnila v nekoliko drugačnem vrstnem redu in predvsem z veliko dodatne prtljage. Medtem časom sva namreč kupila kar nekaj spominkov, hkrati sva tudi ugotovila, katere stvari so bile za potovanje popolnoma nepotrebne in jih v prihodnje ne bova več vzela s seboj.

Ko sva razprostrla darila po postelji sva si skušala ustvariti vtis kakšna bo reakcija nanje. Predvsem pa ali še kaj manjka in kaj bi še lahko takega kupila, da bi porabila tiste zadnje rupije, ki so nama še ostale.

Skratka na postelji je bilo že ogromno stvari in kljub temu sva se še zadnjič odpravila v mesto po nakupih. Kupila sva še nekaj malenkosti za moje in njegove starše, pliš za mojo kužo Izo in pa priročni koledar za mojo sestro.

Najbolj od vsega so me skrbele majice. Ne za to, da ne bi bile lepe, ampak ker so bile nemogočih velikosti. Prilagojene so namreč tukajšnjemu prebivalstvu in nam recimo številka L komajda ustreza. Pri njih pa moraš biti zanjo že konkretno velik.

Skrbelo me je tudi to, kako se bodo obnesle po pranju. Ali bodo že takoj obledele, se skrčile, se raztrgale,…? Tukaj pač težko veš kaj kupiš, dokler doma prvič ne uporabiš in opereš. Sicer zopet to ni egiptovska ali turška roba, ampak se vseeno ne razlikuje dosti.

Po nakupih sva si privoščila še manjši prikrizek in pa malce daljši sprehod po mestu. Kar težko mi je bilo pri srcu. Po eni strani sem se strašno veselila prihoda domov, po drugi pa sem tako težko zapuščala to deželo, na katero sem se navadila. Pa še ljudje so mi tako zelo prirastli k srcu.

Ob povratku v hotel sva poravnala še račun za sobo, potem pa sva se odpravila na zadnje plavanje. Bazen sva imela popolnoma zase in sva uživala na sončku, ki je sijal skozi streho, kljub temu da se je v teh dneh začelo že veliko bolj oblačiti, ker je bila deževna doba že na pragu.

Zvečer sva šla še zadnjič na večerjo čez cesto, zadnjič uporabila internet in odpisala domov, če bi se med potjo slučajno karkoli zgodilo, nato pa še popakirala in odšla spat, da bi se vsaj malo naspala za dolgo pot domov.

Spala sva slabo, ker sva se pač odpravljala domov. Ni pomagalo ne branje knjig, ne gledanje televizije z dokaj zanimivim filmom, zato sva sklenila, da bova pač več skušala spati na avionu, če nama bo seveda uspelo.

Zjutraj sva tako šla zelo zgodaj na letališče v Jogyakarti. Šla sva kar z avtobusom, ker sva vedela da bo zjutraj prazen in da ne potrebujeva zato taksija. Na letališču sva opravila formalnosti in potem od tam poletela proti Jakarti, kjer naju je čakalo 12 urno čakanje na večerni let.

V načrtu sva sicer imela ogled mesta Jakarte (za katero sicer večina pravi, da jo lahko brez kakega obžalovanja izpustiš), ampak ker so že celoten teden poročali o nemogočih zastojih zaradi jutrijšnjega Lebarana, sva si premislila in rajši ostala kar na letališču.

Bilo nama je sicer neizmerno dolgčas, ker so se ljudje okoli naju menjavali in ni bilo nikogar za pogovor. Skušala sva brati, malo tudi dremati, a ni šlo najbolje, tako da sva bila strašno vesela, ko je bila ura 10 zvečer in sva se končno lahko premaknila.

Pričeli smo s check-in zadevo, nato nakupili še zadnje stvari na letališču in ob pol polnoči sedli na letalo, ki je poletelo proti Qatarju. Na srečo smo imeli nočni let in oba sva ga prespala. Bilo nama je popolnoma vseeno, da sva izpustila 2 obroka, ker sva se na ta račun vsaj malo naspala.

V Qatarju smo potem pristali zgodaj zjutraj in na srečo še ni bilo vroče. Do naslednjega letala sva imela kaki 2 uri časa in sva jih pač presedela na letališču. Hudega nama ni bilo, ker sva vedela, da bova kmalu letela naprej, zvečer pa bova že doma.

Let iz Qatarja proti Dunaju je bil miren. Zraven naju je sedela izredno prijetna punca, s katero smo se kar dober del poti pogovarjali o izkušnjah v Indoneziji. Tudi ona se je imela izredno lepo in ji je bilo žal, da mora že domov.

Na Dunaju smo potem pristali pozno popoldan, pobrali prtljago in šli na vlak proti P+R hiši. Šokirana sva bila nad tem, da so že vsi okoli naju v zimskih jaknah, midva pa v kratkih rokavih. Avto naju je še vedno čakal na svojem mestu, malo bolj prašen, ampak cel, kar je bilo najbolj pomembno.

Nato sva se odpravila proti domu. Vožnja je šla, v primerjavi s prejšnjič, precej hitro in v dobrih 4 urah in pol (z ustavljanjem na Trojanah zaradi krofov) sva bila že oba doma. Vesela, da zopet vidiva najini družini in da bova zvečer spala v najini domači postelji. Tudi to, da sva morala že naslednji dan na predavanja naju ni niti najmanj motilo.

Upam da ste vsaj malo uživali v potopisu, da so vam ugajale slike in da sem vas mogoče navdušila, da se še sami nekoč odpravite tja. Vsekakor je vredno in najverjetneje bo tudi za vas veljalo: ko enkrat vidiš Indonezijo, jo moraš sigurno še enkrat. Zame vem da drži.

Sinočnja noč je bila ena bolj zabavnih. Prvič po najinem prihodu v ta hotel sva prižgala televizijo. Hotela sva namreč dlje časa ostati pokonci, da bi vsaj prespala celotno noč in zjutraj vstala ob normalnem času, recimo ob 8 h.

No, televizija je nocoj vsekakor pripomogla k temu. Sprva ni bilo nič pametnega, nek nogomet, nato neka nadaljevanka Spartacus in pa mulsimanski videospoti (resnično! vse skladbe so pele o Ramadanu).

Rekla sem si, da bom še nekaj časa prestavljala, potem pa če ne bo nič, ugasnila in poskusila s knjigo, čeprav se mi bo ob njej začelo spati veliko prej.

Veselo pritiskam gumbe in potem kar naenkrat… znan obraz. Kevin Costner! Nisem verjela svojim očem, da je to lahko res. Na televiziji so predvajali sicer prastari film Waterworld, ampak bil je angleški film z indonezijskimi podnapisi. In tako zelo sem se zatopila v gledanje znanega filma, da sem ostala pokonci do pol polnoči, ko ga je bilo konec.

Potem sem kar hitro zaspala in spala 4 ure v kosu, kar tudi ni malo. Od 4 h naprej pa je šlo bolj slabo. Malo je bilo krivo tudi to, da sva imela sobo zraven kuhinje in so v tem času vedno ropotali že sredi noči, ker so si kuhali zajtrk ali že kar kosilo, zaradi Ramadana.

Ob 7 h sva potem šla na zajtrk. In to kakšen zajtrk! Jedilnica je bila enkrat za spremembo skoraj polna. Bila sva, kot ponavadi edina belca in tudi očitno edina, ki poznava pravila kulture. Indonezijci so namreč za mizo veselo rigali, resnično na glas. Mene je bilo kar groza in sem potem po hitrem postopku zaključila s hranjenem. Take stvari ti resnično vzamejo apetit.

Po zajtrku sva šla zopet na mestni avtobus. Na njem sva imela resnično prijaznega kondukterja in mi je žal, da sem pozabila njegovo ime in da ga nisem slikala. Če pri nas pomislim na voznike avtobusov, ki pobirajo karte, me kar zmrazi nad njihovo neprijaznostjo. Tukaj je bila to čisto druga pesem.

Vsem radi pomagajo, najbolj seveda turistom, ker so zanje tam popolnoma novi. Svetujejo na kateri avtobus, ob kateri uri, kje vstopiti, kje izstopiti, kje presesti,… Skratka vse, kar jih vprašate. Pomagajo vam tudi glede tega, kaj si je najbolj pametno ogledati in kaj lahko mirne duše spustite.

Že zadnjič, ko sva se peljala z avtobusom, sva imela v mislih, da bi si lahko ogledala lokalni ZOO, ampak sva sklenila počakati. Ta kondukter pa nama je resnično svetoval ogled, rekoč, da bova videla veliko živali in pametno porabila čas, namesto da postopava po mestu in ne veva, kaj bi.

Odločitev je torej padla, danes greva v Gembira Loka ZOO. Iz Lonely Planeta o njem nisva izvedela veliko, le da ima stare kletke in kar nekaj živali. Nikjer ni bilo omenjeno, kako velik je in koliko časa si je pametno vzeti. Edina omembe vredna stvar se jim je zdel par Komodov, ki se bojda uspešno pari.

Našla sva ga brez težav, ker je bil takoj za avtobusno postajo, kjer nama je kondukter svetoval, da izstopiva. Na blagajni sva bila edina prosilca za vstopnice in tudi v ZOO-ju, poleg naju in uslužbencev ni bilo kaj prida obiskovalcev. Bi rekla, da je ljubljanski bolj obiskan, ampak težko sodim, ker sem bila v tukajšnjem le nekaj ur.

Dobila sva zemljevid in ugotovila, da je tukaj pot veliko bolj krožna, kot v ljubljanskem ZOO-ju, kjer moraš določene stvari videti tudi po 3x, samo zato da vidiš eno novo. Poti pač res niso speljane najbolj domiselno. Tukaj pa glavna pot teče ob jezeru in okoli so tudi po približnem smislu urejene kletke.

Najprej so naju pozdravile gorile in pa orangutani. Gorile samo skozi rešetke, ker so njihovo bivališče ravno čistili, orangutani pa so veselo skakali po lesenem ogrodju. Prijetno je bilo videti, da jih dejansko nimajo v kletkah, ampak jih z obiskovalci loči le jarek vode (tako je pri večini živali). Če bi se torej odločili pobegniti, to verjetno ne bi bilo težko.

Naslednji so naju pozdravili tapirji, ki jih nisva videla še nikoli v življenju. Tako kot je že napisal Chef, je težko reči, čemu so podobni, ker gre za čisto svojevrstno žival. Videla sva jih v 2 različicah, belo-črne in pa samo sive. Kaj je bila razlika, nisva uspela ugotoviti.

Za tapirji je bila ograda z nilskima konjičkoma. No, mamo in mladičem, ki nad najinim prihodom nista bila kaj sila navdušena, oba sta namreč veselo kazala zobe. Zato sva se rajši odmaknila in si šla ogledat merjasce. No, tudi ta nad fotografiranjem, čeprav je poziral, ni bil prav zelo navdušen in naju je nakrulil.

Potem sva obiskala čisto mirnega aligatorja. V vodi je ležal kot mrtev in če ga ne bi prišla čez eno uro še enkrat pogledati bi mislila, da je resnično mrtev. Takrat, ob drugem obisku, je namreč že zamenjal položaj. Vsekakor je videz zelo varjljiv tudi pri preostalih krokodilih. Vsi se lepo skrivajo, ko pa je potrebno verjetno skočijo in tudi odgriznejo kako nogo.

Med aligatorjem in krokodili se nahajajo želve, ki bi verejtno navdušile Ireno in njeno Zofi. Sicer so nekajkrat večje od njene želvice, ampak mogoče bi jo vseeno sprejele medse. Čeprav dvomim, da bi bila Irena za.

Za tem na vrsto pride ptičji predel. Sama nisem nek grozen ljubitelj ptic in mi gre njihovo pretirano čivkanje močno na živce. Tukaj pa so me presenetili, ampak ne s čivkanjem, temveč z zaletavanjem v kletke.

Neki ptič, za katerega še danes točno ne vem, kako se imenuje, se je ves navdušen celoten čas zaletaval v sosednjo kletko, kjer je bil njegov rojak. Kaj sta imela med seboj vesta samo onadva.

Med pticami lahko vidite tudi sovo, aro, kakaduja, tukana, netopirje, beloglavega jastreba, raznorazne papagaje,… Skratka ogromno nekih ptic. Z določenimi se lahko tudi slikate za neko simbolno vsoto (0.5€). Sama sem se temu izognila, ker vem kaj se zgodi, ko ti ptiča posedejo na ramo.

Sledila je kletka s kenguruji, ki so bili nekoliko drugačni od tistih avstralskih, ali pa se je meni samo dozdevalo. Veselo so jedli nekakšno zelenjavo, malce pogledali, ko sva prišla mimo, potem pa nadaljevali s svojim početjem. Še tigra v sosednji kletki jih nista motila.

Za kenguruji in tigroma je bila zopet neka čudna, nepoznana žival, ki je še najbolj spominjala na neko pando. Bila je precej jezne sorte, ker je ves čas pihala in grdo gledala skozi kletko. Mogoče so jo motile opice v sosednji kletki, ki so pele z grozeče visokimi zvoki, kot da so v operi.

Sledile so srne in antilope ter kamela. Vse so ravno dobile svoj dnevni obrok in se sploh niso pustile motiti med hranjenjem. Še komoda v sosednji kletki, jih nista zmotila, čeprav bi bile vse naštete živali zlahka njuna hrana. No, o kakem parjenju (po besedah Lonely Planet-a) pa ni bilo sledu. Še manj o naraščaju, tako da vprašanje za katero leto je to dejansko veljalo.

Ostali so nama še sloni, zebre, lemurji, nekaj novih opic in pa krave z goskami. Najbolj so naju navdušili lemurji, s svojim tipičnim sončenjem, ko dajo noge v začetno baletno pozicijo in raztegnejo roke ter tako stojijo nepremično, ure in ure.

Sloni so bili precej nemirni, ker so jim ravno čistili kletko. Ponudili so nama jahanje, a sva ga odklonila. Bova rajši nekoč šla v Indijo in jih res zajahala na kakem gozdnem safariju. Zraven slonov naj bi bili še bobri, o katerih ni bilo ne duha ne sluha.

Med hojo proti kravam in zebram, so nama pot prekrižale goske in zaradi varnosti sva se umaknila vsak na svoj konec ceste. Veselo so pele in racale čez potko in izgledale prav strašno. Še zebre in krave so jim prisluhnile ob tako močnem petju.

Na koncu naju je čakalo še največje presenečenje. Žival iz Hypo Leasing reklame. Resnično je izgledal popolnoma enak, le da ni bil tako zelo nasmejan. Prva stvar, ki jo je naredil, ko je prikorakal do naju, je bilo kazanje mogočnih zob in požiralnika. Hm… sedaj vem, zakaj lahko na leto toliko ljudi umre ravno zaradi te živali. Pogled vsekakor ni bil preveč vzpodbuden.

Pred izhodom iz ZOO-ja imate še nekakšnega dinozavra, ki je predvsem namenjen otrokom in njihovemu igranju. Resnično so poskrbeli zanje, saj je igral ogromno. Na koncu pa je tudi velika plezalna stena, ki bi zaposlila tudi že odraslega plezalca.

Potem sva ZOO zapustila in se čez izhod napotila skozi stojnice, ki so vedno in povsod tako strateško postavljene. Zagledala sva nekakšne čudne kroglice in sklenila vprašati, kaj to je. Pa so nama nekako uspeli razložiti, da je to Gula, sladkor. In sva kupila za poizkušnjo in bilo je dobro. Okus ima predvsem po kokosu, ker gre najverjetneje za kokos pomešan s sladkorjem. In ne, na žalost ni podobno Raffaellu.

Zvečer sva si v muzeju Sonobudoyo ogledala še Wayang Kulit Performance. Gre za senčne lutke izdelane iz usnja. Zadeva originalno prihaja ravno od tu in so zelo ponosni na izdelavo in prodajo teh lutk, ki niti slučajno niso poceni in jih večinoma kupujejo lutkarji in ne turisti.

Predstava je bila sicer zanimiva, kljub temu, da nisva nič razumela. Še bolj zanimivo je bilo dejstvo, da igrajo vsako noč, četudi nimajo gledalcev. Na začetku sva bila pol ure sama, nato so prišli še 4 gledalci in kasneje še 2. Očitno ne gre za preveč priljubljeno zadevo, ker je pač v domačem jeziku in turistom ni razumljiva.

Kljub temu, da so nama to predstavo odsvetovali, ogleda nisva obžalovala. Bolj so nama priporočali ogled Ramayana Dance predstave, ki se odvija vsak četrtek v Prambananu. Tega pa si na žalost nisva več uspela ogledati, ker je bil četrtek že mimo, midva pa sva čez 2 dni letela domov.

Veliki dan je prišel! Budilke sploh nisem potrebovala, ker sem spala mogoče 2, 3 ure. Verjetno je bilo krivo pričakovanje ali pa še vedno časovna razlika. Kdo bi vedel. Sedaj naju tako ali tako ni več veliko ločilo do odhoda domov, kjer se bom sigurno naspala, tako kot je potrebno.

Ob 4:50 nama je že nekdo trkal na vrata, čeprav sva bila midva že oblečena in pripravljena na odhod. Pospremil naju je do kombija, kjer sva si prva lahko izbrala sedeže in čakala. Sanjalo se nama ni, koliko nas bo na izletu. Upala sva, da bova sama, ampak se nama pričakovanja žal niso uresničila. Pa nič za to, vseeno je bilo lepo.

Okrog 5:10 smo odrinili iz Sosrowijayana proti Candi Borobudurju. Med potjo se mi je čudežno spalo, verjetno od neprespanosti, ampak nisem imela veliko časa. Ob šestih smo bili že pred vhodom v poslopje. Vreme je bilo na začetku oblačno in bila sva vesela, da nama vsaj pri enem ogledu ne bo sonce ves čas žgalo v obraz.

Pred vhodom smo morali nekaj časa čakati, ker smo bili pač prvi obiskovalci. No, še bolj prvi ste lahko, če prenočujete v katerem izmed hotelov v okolici Borubudurja. Tam se namreč lahko domenite, da vas spustijo v tempelj že pred sončnim vzhodom in ga potem lahko občudujete z vrha.

Ko smo čakali, se je ob nas pojavila še ena skupina turistov in med njimi sva zopet srečala Davida Lowe-ja. Prav prijetno ga je bilo srečati, ker nama je rekel, da je vesel, da sva preživela vožnjo z ladjico od Floresa do Lomboka. Malo nama je povedal, kaj je počel v tem času in koliko mu je še ostalo, nato pa so že odprli vrata in smo šli vsak zase na ogled.

Tudi tukaj je vstopnina za tempelj precej draga, ampak sama bi bila pripravljena plačati tudi dvojno ceno, ker je bil tempelj vsekakor fantastičen in več kot vreden svojega denarja. Hvala bogu, če s tem denarjem, ki ga turisti plačamo, vsaj vzdržujejo njegovo podobo. Priporočam, da imate s sebojo ISIC kartico, ker poleg Prambanana je to edina taka točka, kjer vam jo bodo še upoštevali.

Do templja hodite nekaj minut in se povzpnete po stopnicah do vhoda. Mogočnost templja, ki se vam razkrije izza zelenja je čudovita. Meni je odprlo usta. Bilo je mirno, ker ni bilo veliko turistov in sem bila zato še toliko bolj vesela, da bova imela ogled popolnoma zase in ga doživela na svoj način.

Borobudur sega v 8. stoletje in je sestavljen iz 2 milijonov kamnov (cca. 55.000 m^3 kamenja), ki so, vsaj tisti pri vrhu, v obliki, ki se imenuje stupa. Sam tempelj stoji na površini 123 x 123 m^2, v višino pa meri 35,5 m. Iz zraka je podoba templja bojda še veliko bolj veličastna, kot iz tal. Mnogi ga primerjajo s čudovitostjo Angkor Wat-a v Kambodži.

Sestavljen je iz 6 kvadratnih teras in pa zadnjih 3, ki so okrogle. Skozi tempelj vodijo 4 stopnišča in vsako označuje svojo stran neba. Pot naj bi praviloma začeli na vzhodnem stopnišču in potem hodili v smeri urinega kazalca. Odločitev je seveda prepuščena vam.

Podoba Borobudurja predstavla budistično videnje kozmosa iz kamna, ki prikazuje vsakdan, ki se odvija proti vrhu, kjer naj bi bila nirvana, ki predstavlja budistična nebesa. To verjetno doživijo tisti, ki hodijo skozi tempelj v molitvi in na koncu meditirajo.

Ob vznožju imate nekaj kipov, ki predstavljajo svet, ki je podrejen občutjem in željam. Tisti, ki so po duši dobri, so nagrajeni z reinkarnacijo na višjem nivoju in tisti, ki so slabi, z reinkarnacijo na nižjem nivoju (podobno kot pri nas pekel in nebesa).

Ko pričnete svojo pot v tempelj boste skozi celotno popotovanje lahko opazovali v kamen narejene podobe. Nekatere je že precej načel potres, druge zob časa, tretje pa še kaj popolnoma drugega. Budisti zgodbo razumejo, vi je verjetno ne boste, razen če ste o tem podučeni.

Videli boste ogromno podob Bude (tempelj naj bi vseboval 504 kipe z njegovo podobo) in pa njegovih učencev. Marsikateri kip je ostal brez glave ali kake druge okončine, ampak tempelj zaradi tega ni izgubil svojega čara. Sama pot je bojda dolga 5 kilometrov. Budisti pa si naredijo še daljšo, ker med molitvijo posamezni nivo obkrožijo več kot enkrat.

Prepovedano je plezanje po kipih, dotikanje ali odnašanje kamenja. Ampak veliko ljudi boste videli, kako se dotikajo posameznih kipov Bude. Največ pa jih boste videli, kako na zgornjih treh nivojih segajo v stupe, da bi se dotaknili Budovih nog, ker naj bi to prinašalo srečo.

Seveda Budova podoba ni edina, ki se odraža v kamenju. Videli boste lahko tudi 32 levov, 72 stup in 1 glavno stupo ter 1.472 malih stupic. Vsaka oblika v tem templju pa ima svoj pomen, ki nam ga priložen boršura žal ni razložila. Je verjetno mnogo preveč zakomplicirano.

Oglede sicer priporočajo med tednom, ker naj bi bila takrat gneča najmanjša. Midva sva bila tam na petek, ampak se nama zaradi tega ni zdelo, da bi bil promet kaj silno povečan (verjetno je bil kriv Ramadan). Največ ljudi je v templju ob kakih budističnih praznikih, ko priredijo tudi tradicionalne plese.

Lonely Planet pravi tudi, da vas bodo prodajalci lovili po templju, kar pa ne drži. Vstop v tempelj jim je namreč prepovedan, ker bi ga s svojo pogoltnostjo po prodajanju oskrunili. Tako da vas bodo lovili le pod stopnicami, daleč pod vhodom templja.

Za sam ogled templja lahko potrebujete kako uro ali pa več, odvisno kako veliko bo vaše navdušenje. Sama bi takrat lahko še vsaj kako uro sedela na vrhu, pri najvišji stupi, ker je razgled nad pokrajino fantastičen. Pa ne samo to, tudi sam tempelj me je tako prevzel, kot me ni nobeden v Indoneziji in bi se z veseljem še enkrat vrnila samo zaradi tega.

Po ogledu templja smo pred samim vhodom dobili še zajtrk, ki je bil vključen v ceno. Tam so nas potem malce bolj pričeli nadlegovati prodajalci, a se jim nismo preveč pustili motiti.

Okrog 8 ure smo se odpravili na ogled še enega templja, Candi Mendut. Ta vsekakor ni pol toliko veličasten, kot je Borobudur ampak ima vseeno svoj čar. Je veliko manjši in v sebi vsebuje tri, 3 metre visoke kipe Buda v različnih položajih: enega v sedečem, drugega v lotosovem in tretjega v pol lotosovem položaju.

Ljudje sem prinašajo cvetje in pa sveče ter olje, ki ga prilivajo k dišavam, da ogenj ne ugasne. V templju se ne zadržujte predolgo, ker ljudje sem pridejo molit in jim boste v napoto. Lahko pa jih iz kakega kotička opazujete, da si boste lahko ustvarili vtis, kako zadeva poteka.

Bolj zanimiva stvar, v sami okolici templja pa je Banyan tree, ki poganja korenine iz samega drevesa. Te visijo s posameznih vej in če ste dovolj spretni, se za eno od njih primete in zagugate. Sami prebivalci tukaj so nad zadevo popolnoma navdušeni, ker jih spominja na Tarzana in Jane.

Po tistem so nas odpeljali še v nek silver shop, kar zopet ni bilo v programu, ampak je tudi tukaj povsem običajno. Midva sva ga na hitro preletela, kupila pa nisva ničesar, ker naju izdelki iz srebra nekako niso interesirali. Vodič in voznik sta veselo sedela zunaj, ker sta za to, da sta nas pripeljala tja, zopet dobila nekaj malega.

Naju so nato odložili v Jogyakarti, preostali turisti pa so si odšli ogledat še Prambanan, ki sva ga midva videla že včeraj. Med potjo nazaj v hotel sva se ustavila še v book shop-u in nakupila novo zalogo knjig, ki sva jih zamenjala s tistimi prebranimi.

Na večerjo sva šla v isto restavracijo, kot vse dni poprej in sama sem želela poizkusiti še Fried Tempe, ki ga še nisem in je bojda zelo pohvaljen. No, na žalost ga nisem uspela, ker jim ga je zmanjkalo, tako da še danes ne vem ne kako izgleda, ne kakšnega okusa je. Pa drugič več sreče, bi rekli.

Vstala sva kot običajno, zgodaj, se odpravila na zajtrk, potem pa ven, na sončka. Danes je bil v planu obisk znamenitosti, ki je na Javi zelo znana. In mislim da tudi v svetu. Sigurno jo obišče vsak turist, ki se znajde na Javi, če le pride v ta del. Ker odločitev, da tega ne stori, kasneje verjetno obžaluje.

Govorim o Prambananu, templju, ki je (po besedah Lonely Planeta) še najboljši ostanek hindujske kulturne razvitosti na Javi. Gre tudi za največji hindujski kompleks nasploh na Javi, ki je bil zgrajen med 8. in 10. stoletjem, ko so Javi še vladali budisti.

V 16. stoletju se je žal zgodil potres, ki je Prambanan precej oskrunil. Veliko templjev je bilo delno porušenih, nekaj popolno. Še bolj so zadevo potem uničili ljudje, ki so kamenje odnašali domov, za gradnjo lastnih hiš. Jih pač ni prav zelo brigalo, da je to lahko zgodovinska in kulturna dediščina. Bolj jih je skrbelo zase.

Templje so sicer kasneje obnovili, ampak na žalost jih niso morali popolnoma. Kasneje, leta 2006, pa jih je zopet presenetil potres in porušil že opravljeno delo. Tako da templje še danes obnavljajo ampak jih na žalost verjetno nikoli ne bodo dokončno.

Turistov je tukaj precej, verjetno zaradi same mogočnosti nekaterih templjev in pa prizvoka celotne zadeve. Vstopnina je, poleg še enega templja, ena najdražjih od vseh znamenitosti tukaj v Indoneziji, je izražena kar v dolarjih. Je pa priporočljivo, da imate s seboj ISIC kartico, ker vam bo prinesla 50% popusta.

Seveda boste težko goljufali, ker kartice prekopirajo in preverijo. Če pa vam uspe toliko boljše za vas. Če vam ne, pa je ogled templjev vsekakor vreden svojega denarja. Vsaj za lep razgled in sprehod, če vam sama arhitektura slučajno ne bo všeč.

Notranjost templjev je večinoma prazna, razen nekaj izjem. V nekatere lahko pokukate v večino žal ne. Nekatere zaradi varnostnih, druge verjetno zaradi kulturnih razlogov. Je pa vsekakor zanimivo se sprehoditi po precej strmih stopnicah in pokukati v zelo zelo majhno in ozko notranjost.

V parku se nahajajo še 3 drugi templji, ki so ograjeni z ograjo in si jih ne morete ogledati, se pa lahko sprehodite okoli. Vmes boste srečali kar nekaj živali. Midva sva zapazila kar nekaj srnic in srnjakov in pa ovčke, ki so se veselo pustile božati in so bile z nama kake pol ure.

Med ogledovanjem vas bodo najverjetneje zmotili tudi prodajalci spominkov. Vsekakor je vredno si za spomin kupiti kako stupo ali pa mini Prambanan. Seveda se ne pustite prodajalcu pri visoki ceni in jamranju, ampak vztrajajte pri svojem. Tudi če boste že odkorakali stran, bo čez nekaj časa sigurno pritekel za vami.

Nasvet, ki ga mogoče ne bo odveč upoštevati je, da je pametno, da se do Prambanana odpravite kar z avtobusom. Linije so resnično pogoste, na 5 minut. Karta je res strašno poceni, v zakup za to pa se boste morali malce drenjati med lokalnim prebivalstvom, ampak vam ne bo hudega.

Sami paketi, samo Prambanan ali Prambanan in Borobudur so veliko precenjeni. Če vzamete vsaj 3 v paketu se vam mogoče že izplača, ker vas resnično vozijo na več različnih krajev, ki so precej oddaljeni. Sicer pa je navadni avtobus čisto dovolj dobri za te stvari.

Po tem izletu sva se napotila v trgovino, kupit torto. B. je namreč praznoval 23. rojstni dan. Torte žal nisva našla, sva pa dobila nekakšen kolač, ki je bil podoben našemu marmornemu, le da je imel še mandlje. Bilo je približno primerljivo, tako da je praznovanje kolikor toliko uspelo.

V hotelu sva prosila še osebje, če je tako prijazno, da nama potrdi let iz Jogyakarte v Jakarto. In so nama ga res. Prosila pa sva jih zato, ker sva bila prepričana, da se bodo oni med seboj veliko hitreje zmenili, kot bi se midva z njimi v angleškem jeziku. In je kar držalo.

V hotelu sva spoznala tudi nekega fantka, ki naju je ves čas ogovarjal v svojem jeziku in sva si potem skušala nekaj pomagati z Lonely Planetom, ampak nama ni šlo najbolje. Osnovne stvari sva izvedela, koliko je star, kako mu je ime in od kod prihaja, potem pa se je tako ali tako zataknilo.

Nekaj je sicer potem posredoval njegov oče, ampak tudi iz te moke ni bilo preveč kruha. Malo smo se skupaj igrali v bazenu, ampak Mali ni šel prav daleč, ker ni znal plavati. Star pa je bil šele 4 leta. Plavati pa tako ali tako vprašanje, če ga bodo kdaj naučili.

Po plavanju in tuširanju sva odšla na večerjo, tokrat v drugo restavracijo, ker je bil pač B.-jev rojstni dan. Za zdravico sva poskusila arak in sva se oba strinjala, da je (vsaj nama) neprebavljiv. Močno sva ga zalila s 3 dl Sprite-a in potem šele popila, ker je lažje šel po grlu.

Večerja je bila odlična. Restavracije je sicer smešno majhna in v popolnoma zakotni ulici in jo je kar malce težko najti, ampak se da, če se človek potrudi. Sva pa tukaj, zanimivo, srečala tudi Madžare iz Probolingga in smo si pomahali, ker sva midva že odhajala.

Jutri prihaja veliki dan, vsaj zame. Za kaj gre… hm. Naj bo do jutri še skrivnost.