Saily

Na Dolenjsko ne zahajam preveč pogosto. Pravzaprav sem bila tam mogoče trikrat do danes. Ne zaradi tega, ker ne bi bila zanimiva pokrajina ali pa ker bi bila daleč stran od mene. Do tja imam pravzaprav slabo uro vožnje. Nikoli ni naneslo, da bi tja zahajala, ker me nanjo nič ne veže. Tam namreč nimam sorodnikov, niti znancev, še manj pa kake počitniške hišice za prijeten oddih.

Tokrat sva se tja odpravila na praznovanje rojstnega dne starega očeta (od mojega fanta). Zadosten razlog, da sva izkoristila izlet še za zanimivosti Dolenjske. Pot naju je vodila mimo Turjaka in sva se ustavila, da si ga ogledava. Moja boljša polovica ga je sicer že videla, sama pa sem bila tam prvič.

Avto sva parkirala na parkirišču pred Merkatorjem, 600 m stran od gradu, ker mi je vneto zatrjeval, da se grad skriva za ovinkom in do njega res ni daleč, dodaten izgovor pa je bil še, da je do gradu neka čudna makedamska pot, po kateri ni varno iti z avtom. Hmmm…

No glede tega se je malo zmotil. Do gradu namreč pelje asfaltirana cesta (zelo dobra) skozi manjšo vasico in ni nič nevarna za avtomobile, je le malo bolj strma za nazaj. Še več, parkirate lahko čisto pred vhodom v grad (kar je sicer odveč, razen če imate s seboj nekoga, ki težko hodi). Midva sva pač imela lep, krajši sprehod do gradu in sva malo grizla v hrib.

Ko sva le prišla do grajskega dvorišča, me je zmotila manjša podrobnost. Prešeren v Turjaški Rozamundi pravi takole: “Hrast stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače.”

No, Prešeren se je zmotil. Če se je Turjaška Rozamunda res odvijala na dotičnem gradu, se je precej zmotil. Pred dvorom namreč ne stoji hrast, ampak lipa. Kaj je bil vzrok, da je napisal drugače, kot je v resnici ne vem (mogoče je bil kriv slabši vid ali pa kakšne druge bolj sumljive okoliščine ). Vem le, da sem sama videla na vrtu kar nekaj lip, ki jih je očitno že razklal tresk in grom, saj so povezane skupaj z železjem. So pa vsekakor zelo mogočne in človeka res impresionirajo s svojo velikostjo in košatostjo.

Grad je bil na žalost zaprt. Na grajskih vratih je bila sicer napisana kontaktna številka, ampak v ranem jutru ni imelo smisla, da bi klicarila naokoli. Tako ali tako pa sva bila samo 2 in vprašanje, če bi za tako majhno posadko sploh prižigali luči in odklepali vrata. Kolikor mi je uspelo pokukati skozi ključavnico (firbec sem, vem), sem opazila, da vstopnina je, vsaj tako je zatrjeval pano. In to je bilo vse kar se je videlo v grad. Bojda je bil obnovljen nekaj let nazaj, vendar ne v celoti. En del še čaka, da bo obnovljen. Okoli gradu je še nekaj sprehajalne poti. Neka spominska tabla in v ta spomin posajeni brest. Opazila pa sem tudi nekaj tarč za streljanje z lokom. Očitno morajo tukaj prirejati nekakšne “viteške” igre na določeno obdobje.

Ko sva z ogledom končala, sva se odpravila naprej v Rašico, si ogledat Trubarjevo domačijo in opevani Trubarjev mlin. Parkirate lahko čisto pred domačijo (če ni nikogar) ali pa na za to označenem prakirišču, kakih 100 m stran. Domačija je simpatična, majhna in v tem času zelo malo obiskana (ali pa sva bila midva ravno ob nepravem času). Poleg domačije je tudi krčma, kjer se lahko okrepčate po ogledu/pred ogledom. Tudi tukaj nisva odnesla nič več, kot videno. Ogledov namreč ni, oziroma so, ko pride cel avtobus turistov. Poleg hišice stojita dva mlina in žaga. Čeznju teče Fužinarščica ali današnja Rašica. Domačija je ravno tako kot grad obnovljena. Leta 1528 so namreč vpadli Turki in vas požgali. Zgorela je seveda hiša in tudi mlin, ker pa je bilo škoda, da bi stvar šla v pozabo, so jo obnovili.

V bolj poletnih temperaturah se ljudje tukaj tudi kopajo. Za mlinom je namreč manjša “mlakuža” (težko rečem, da je jezero, ker to ni) polna nekega rečnega rastlinja. Iskreno povedano, sama bi se raje vrgla v domačo Soro, kot pa v tisti potok (pa tudi Sora ni ravno prijetna za kopanje). Najin ogled je tako trajal največ 10 minut. S šolo sem bila običajno vajena daljših, ampak tako je, ko si enkrat na lastno pest. Če stvar ni ravno taka, da si jo pride ogledat vsak drugi človek, ki se pelje mimo, potem je ne odpirajo za dva posameznika, ampak za večje skupine. Bom vedela za prihodnjič.

Potem sva z ogledi zaključila in se odpravila na praznovanje, ki je bilo super. Oditi sem morala sicer predčasno, ampak je bilo vredno tega, ker sem morala na srečanje blogerjev. Naslednjič pa, ko bom imela več časa in nobenih obveznosti, bom raziskala ta konček Slovenije malo bolj, ker mi je vzbudil zanimanje. Sploh učne poti, ki znajo biti zanimive. Sicer pa, naj vam slike povedo več, še več pa ogled v živo. Lep pozdrav!

Objavljeno dne 19.08.2007 ob 22:20 Zapisano pod: Potovanja. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.