Tenerife, 7.dan
Po včerajšnjem dnevu sva si zaslužila malce daljši spanec. In res nama je koristilo, ker naju na srečo ni več bolela glava. Dan se je začel sončno in z malo več oblaki. Nekako lenobno sva se odpravila na zajtrk in v miru pojedla. Potem sva se odpravila na izlet po isti poti kot včeraj, le da sva pri informacijski točki (El Portillo, Centro de Visitantes), nekaj kilometrov pred spodnjo postajo kabinske žičnice zavila levo, na drugo stran. Ta pot pelje po grebenu in je odlična kar se tiče razgleda. Vidite namreč na obe strani otoka enako lepo, dokler se ne pričnete spuščati.
Najina prva postojanka je bil Teide Astronomical Observatory. Tako zelo sva si želela to videti, ampak so naju kaj kmalu ustavili. Prišla sva do znaka za observatorij, malo naprej pa naju je čakal semafor, z rdečo lučjo. Sama (vztrajna kot sem) sem predlagala, da pač greva naprej, saj nikjer ni bilo nikogar (čeprav so sigurno kje kamere), moj voznik pa proti. Tako da sva potem pač ostala tam na poti in se peljala naprej, namesto da bi zavila proti ogromnim belim zadevam, pod katerimi so se sigurno skrivali teleskopi.
Najboljši čas za ogled observatorija je pozimi, od decembra pa tja do marca, ko se že pričenja pomlad. Če jih pokličete (+34 922 60 52 00 - lahko da se je že kaj spremenilo, informacije so iz leta 2004) in se vnaprej najavite, lahko pridete opazovat zvezde (tako pravi Lonely Planet). Dobrodošli pa ste tja od 10 ure dopoldan naprej pa vse do polnoči, a le ob petkih! Midva se nisva najavila, ker sva vedela da bova tam podnevi, ko ni najboljši čas za opazovanje. Bolj kot samo opazovanje naju je zanimal sam kompleks zgradb in kaj se v njih skriva. Ampak tega nisva odkrila in mogoče nikoli ne bova.
Cesta pelje še kakih 500m naprej, potem pa pridete do mitnice in table na kateri piše Zona militar, restricted area. Moj voznik je bil takoj za to, da obrneva avto in se odpeljeva, mene pa te stvari naravnost napolnijo z adrenalinom in jih želim odkriti (ja radovednost ni lepa čednost, ampak včasih ravno na račun radovednosti človek odkrije kaj posebno zanimivega). Seveda sem ga morala ubogati, ker nisem želela težav (da bi me pustil tam samo, sredi otoka), ampak sem pa pritisnila zeleni gumb na mitnici, ker me je zanimalo kaj se bo zgodilo (mitnica se je dvignila za pol minute, potem pa spustila nazaj). 
Odšla sva nazaj na glavno cesto in se odpravila novim odkrivanjem naproti. Sama nisem bila pomirjena, ampak sem pač potisnila jezo v sebi, ker mi je bilo res škoda, da sem morala tako zanimivo stvar (poleg tistega svetilnika) izpustiti, samo zato, ker imajo “zaprto”. Kmalu me je potolažil razgled na sosednje otoke in na lesketajoče se morje v soncu. Še bolj pa igra narave z barvami.
Tukaj opazite zelo zelo veliko barv. Kamnine se med seboj prepletajo vse od tiste res vulkanske črnine pa tja do žvepleno rumene barve. Med potjo sva naredila veliko število takišnih slik (nekaj si jih lahko ogledate) in pa nabrala še nekaj različnih kamenčkov za spomin (bolj za tiste doma, kot za naju). Veliko je bilo tudi miradorjev in ustavljala sva se še bolj pogosto kot prejšnje dni.
Naučila sva se tudi kar nekaj stvari o tamkajšnjem borovem gozdu. Šlo naj bi za tako vrsto borovca, ki ima negorljivo lubje. Ni sicer pisalo, ali je drevo to razvilo kot prilagoditev, na veliko število požarov, ki so bili tu v preteklosti, ali je tako že od samega začetka. Informacijskih tabel na takih postojankah res ne gre izpuščati, ker izveš marsikatero zanimivost, ki je v knjigi ne najdeš, pa čeprav knjige povedo več.
Ustavila sva se in sredi ceste za spomin pobrala ogromen storž borovca in pa nekaj listov lovorja ter evkaliptusa (tukaj na tem območju otoka je tega res na pretek - SV, V). Peljala sva se skozi mestece La Esperanza, ki je tisto tipično gorsko, hišice razsejane naokoli, veliko dreves, malo ljudi, mirno okolje,… Potem pa sva že prišla v stik z večjim (2. največjim mestom na otoku), La Laguno, kot ji pravijo na kratko (polno ime je San Cristobal de la Laguna). Tam sva naredila tudi daljši postanek.
Preden sva se ustavila sva ob poti imela priložnost videti še letališče na tem delu otoka (Tenerife Norte ali Los Rodeos). Gre za letališče na katerem se je leta 1977 zgodila zelo tragična nesreča v kateri je umrlo 583 ljudi. Znano je, da je S del otoka večino časa v oblakih in megli, J pa bolj sončen in jasen. In ravno zaradi tega (in še spleta nekaterih drugih okoliščin) se je na tem delu zgodila nesreča. Dve letali sta trčili ena v drugo na pisti (eno iz Amerike in drugo iz Nizozemske) in vsi ljudje na krovu so umrli. Po tem dogodku so zgradili še eno letališče na J (Tenerife Sur ali Reina Sofia) in ga sedaj uporabljajo za mednarodne lete, to na S pa le še za lete med otoki in v Španijo.
V La Laguni sva si peš ogledovala mesto, začela pa sva kar na osrednjem trgu (Plaza Adelantado), kot je tukaj običajno. Od tam naprej namreč vse ulice vodijo do tistih večjih znamenitosti. Ogledala sva si muzej zgodovine (Museo de la Historia de Tenerife) in plačala zelo ugodno 1.50€ po osebi. Tukaj sva prvič doživela, da naju je nekdo vprašal, če sva študenta in če pokaževa izkaznici, zaradi popusta (ob nedeljah pa je vstop prost).
V samem muzeju sva se nagledala vseh možnih predmetov iz zgodovine Tenerifa pa do danes (tistih od Guanchov do tistih od današnjih prebivalcev). Zanimivo in poučno ter zelo lepo vodeno (naredite en tak zelo lep krog po muzeju in ničesar ne izpustite, nekateri muzeji imajo na žalost grdo lastnost, da morate cik cakati in potem veliko izpustite ali pa se po nepotrebnem zamujate).
Ogled muzeja in ulic ter hiš naju je utrudil in postala sva lačna. Ker nisva vedela kam in kako sva se najprej napotila do informacijske točke. Tam so naju napotili v Bodegon Viana, majhno a zelo prijetno gostilnico, ki se je po odprtju napolnila v pičlih 5 minutah. Očitno zelo popularno shajališče tamkajšnjih ljudi. Hrana je izredno poceni (za 1l vode in pa 2 glavni jedi sva odštela le 7,40€; kasneje nikjer nisva več jedla tako zelo poceni) in tista res prava, domača, ki jo morate poizkusiti preden odidete od tu. Nama ni žal in še danes se nama nekoliko kolca po tem.
Najbolj naju je zanimal Gofio in pa Papas Arrugadas. Za Gofio sva sprva mislila da je kruh, ampak ni. Gre za mešanico 3 vrst moke (pšenične, koruzne in ječmenove), ki jo potem ali zmešajo z mlekom (in dobijo močan zajtrk) ali pa z ribjo juho (in dobijo Escaldon, to kar sva poizkusila midva, izgleda kot blato na krožniku). Stvar je še kar okusna, meni ni bilo tako zelo všeč, ker se izredno čuti tisti mokast okus, ampak vsekakor ni zanič in je, kot bi rekli Angleži, “worth a try”.
Druga, veliko bolj navdušujoča jed pa so bili Papas Arrugadas. Verjetno boste rekli, pa saj je samo krompir, ampak ko ga enkrat poizkusiš nisi več tega mnenja. Gre za zelo majhne kroglice krompirja, ki jih kuhajo v vreli slani vodi, dokler ta ne povre. To pusti na krompirju slane madeže (kar je belega) in naredi skorjico rahlo hrustljavo. Gre za neko čisto svojo zvrst krompirja, ki je pri nas ni moč najti, se mi zdi (nisem pa še preverila, vsekakor bom, ker se mi že močno toži po tej jedi). Zraven obeh jedi dobite mojo (izredno priljubljene omake pri njih). Poleg Escaldona je le oranžni (Mojo picon), poleg Papas Arrugadas pa sta oba, oranžni in zeleni (Mojo verde).
Oranžni mojo je narejen iz olivnega olja, čilija, mletih mandljev in še nekaterih sestavin (razlikuje se od proizvajalca do proizvajalca, okus pa ostaja nespremenjen). Zeleni je narejen ravno tako iz olivnega olja, koriandra in še nekaterih začimb (v nekaterih restavracijah je pekoč tudi ta, sicer načeloma ni). Oba sta okusna in se h krompirju odlično podata (bojda tudi k mesu). Na žalost je tako, da če jih ne kupite v kakšni gostilni, dobite za domov le slabe “ponaredke” tega (če bi to vedela prej, bi domov prinesla onega boljšega iz gostilne).
Po kosilu sva se odpravila nazaj proti avtu, ki je bil na glavnem trgu. Tam se je med tem odvijala njihova tradicionalna igra Stick Fighting. Ljudje imajo približno1.5m dolgo palico, mogoče malo več in se z njo narejeno pretepajo. Nihče nikogar ne rani, ampak simulirajo približno tako, kot nogometaši na TV. Zadeva se odvija na glasbeni podlagi, ki jo par očitno izbere vnaprej in potem prirpavi neke vrste koreografijo in vsak od njiju nekajkrat pade po tleh. Zanimiva stvar, naju je precej nasmejala. Pri njih očitno to jemljejo bolj resno, kot neke vrste karate, saj imajo tisti, ki se tepejo, različne barve pasov in zmagovalec na koncu dobi nek pokal.
Za tistim sva se odpravila nazaj proti hotelu, polnih želodčkov in dobrih vtisov. Le še en dan z rent-a-car-jem naju je čakal in nameravala sva ga izkoristiti. Ostalo nama je še nekaj manjših mestec, sicer pa sva si ogledala otok v celoti (res pa je da tja, ker se poti končajo nisva silila, če bi počela še to, bi videla še več). Zvečer sva si šla pogledati še kako izgleda sončni zahod, ko sonce potone v morje (Mirador de Humboldt je za te stvari nad Puertom de la Cruz idealen kotiček).
P.S. Še nekaj dodatnih slik pokrajine in ostalih ogledov.
