Saily

vir

Sedim na predavanju in v Notepadu pišem HTML ukaze. Zabavno, ker me stvar zanima. Doma mi je že uspelo pridobiti Dreamweaverja, tako da se bom v bližnji prihodnosti, ko bom imela malce več časa, spravila k izdelavi spletne strani. Verjetno bo popolnoma preprosta, ampak bo pa meni osebno nek nov podvig, ki ga do sedaj še nisem storila. Sicer pa sem utrujena, od premalo spanja. Spat odhajam sicer precej zgodaj, ampak nikakor ne morem zaspati. Mogoče me zmanjka tam nekje sredi noči za kako uro ali dve, potem pa se zopet zbudim in strmim v zrak in čakam, da bo ura pokazala čas, ko moram vstati. Vmes me obišče še moja kuža in se zlekne tesno ob meni, da me greje. Ko je končno čas za vstajanje se počasi odvlečem do kopalnice, Iza pa me izza kovtra gleda, češ kaj ti pa je, da se tako zgodaj spravljaš iz postelje. Še prej odprem okno in v sobo spustim ledeno mrzel zrak, ki me popolnoma zbudi. Prav prijetno, čeprav se sliši ravno obratno. V kopalnici najprej z nekakšno nejevero strmim v ogledalo, ker se ne prepoznam. Skuštrani lasje, očala, skozi katera komaj kaj vidim (ne zaradi slabe dioptrije, ampak ker se počasi privajam na svetlobo), pižama visi z mene, kakor sedlo s krave. Ufff… jutro je in potrebno bo v šolo. Uredim se pravzaprav precej hitro, 5 minut in že sem napravljena, umita, skratka pošlihtana za novi dan. Potem grem v kuhinjo, kuža pa se čez kakih 10, 15 minut počasi privleče za menoj, ker nerada vstaja zgodaj. Še manj ima rada, da jo zjutraj na silo vržem iz postelje, izpod tople odeje. Zajtrkujem ne, nimam volje, niti teka. Mogoče spijem kozarec hladne vode, ali pa mrzlega mleka. Med vikendi mogoče spravim vase še celo kak kos kruha. Potem se posvetim jutranji higieni moje kuže in ko to opraviva jo pošljem nazaj spat. Ni ji potrebno dvakrat reči, ker gre z veseljem nazaj poležavat. Sama se potem odpravim v mrzel avto (ki mi ga, če imam srečo, ni potrebno pred odhodom še odtajati) in šoli naproti. Vožnja je vsak dan drugačna, kljub temu, da grem vedno po isti cesti. Sicer pa, jutra so vedno zabavna, sploh če so lepa, ker lahko opazujem, kako sonce počasi vzhaja in me pozdravlja. Danes je sicer oblačno, pa kaj. Tako ali tako od dneva zunaj veliko ne bom imela. Dan bo minil delavno. Zjutraj v šoli, potem v službi, hitro kosilo, zopet služba, zvečer pa še enkrat šola, ker imam šele ob 18:00 vaje. Ampak, saj se da preživeti. Konec bo šele okrog pol osmih, tako da se bom prvič po dolgem času peljala domov v temi. Sprašujem se, koliko nas sploh bo. Verjetno bolj malo. Danes bo dolg dan in verjetno bom po prihodu domov samo še padla v posteljo. Upam le, da bo od utrujenosti spanec prišel hitreje trkat na moja vrata. Bomo videli, se bom pustila presenetiti. Tako je vedno najboljše, brez pričakovanj, brez razočaranj…

Lep dan vam želim!

Objavljeno dne 23.10.2007 ob 09:33 Zapisano pod: Presek dneva. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.