Saily

vir

Nisem je videla že od osnovne šole. No, lažem, videla sem jo po televiziji in v časopisih, ampak to nekako ne šteje. V živo sem bila nazadnje tam v osnovni šoli, ko smo si šli ogledat požiralnike in bruhalnike in muzej, ki ima čisto pravo maketo, na katero priteče in odteče voda. Takrat sem bila čisto navdušena, ampak problem je bil v tem, da v tistem času, ko smo bili mi tam, ni bilo o jezeru ne duha ne sluha.

Kasneje neke silne želje po potovanju v Cerknico ni bilo. Še najmanj v pustnem času, ker je prevelika gneča. Tako je ideja za izlet včeraj prišla popolnoma spontano. Sonce je sijalo, o kakih oblakih, ki bi napovedovali dež pa tudi ni bilo ne duha ne sluha. In res še dobro, da smo bili tam včeraj, ker danes je popolnoma oblačno.

Jezero sicer še ni v vsej svoji veličini (zadnje čase ni bilo kakega večjega naliva), a je bilo vseeno lepo, ko se je lesketalo v soncu. Tudi ljudi ni bilo preveč, tako da je bil sprehod miren, brez kakih motečih dejavnikov. V glavnem so ljudje posedali ob obali, nekateri so fotografirali, drugi so kolesarili ali jahali konje, našla pa sta se tudi 2, ki sta po jezeru veslala.

Jezero smo si ogledali z več strani in naredili celoten krog okoli njega. Zanimivo mi je bilo tudi to, da prebivalci vasi Otok, dejansko vsake toliko časa ostanejo na otoku, ker jih z vseh strani zajame voda. Pokrajina je v jesenskih barvah čudovita (škoda ker tudi takrat s šolo nismo bili v takem času tam). Listje v pisanih barvah odpada v od vetra nakodrano gladino jezera.

Lahko bi si ogledali še jezero iz ptičje perspektive (s Slivnice, kjer so bile čarovnice), ampak smo ta del izleta pustili za kdaj drugič, da bo želja po vrnitvi v Cerknico toliko večja. Za konec smo se le še ustavili ob Martinu Krpanu (močnem in silnem človeku) in njegovi kobilici potem pa smo se napotili proti domu.

Zvečer je bilo sploh zanimivo, vsaj zame. Prvič v življenju sem si ogledala košarkarsko tekmo v živo. Nisem namreč ne vem kakšen ljubitelj športnih prireditev (sploh ne tistih večjih, množičnih, kjer te ljudje skoraj poteptajo). Ni bilo sicer nekega strastnega navijanja (če odštejemo komentatorjevo navijanje), saj je šlo bojda za samo 1.B ligo (kar meni sicer nič ne pomeni, pa vendar). Družba je bila super in dan smo družno zaključili z veliko količino smeha ob vročih čokoladah in kuhančkih.

Objavljeno dne 4.11.2007 ob 11:47 Zapisano pod: Potovanja. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.