Saily

vir vseh slik

Kako je bil danes en lep in sončen dan. Vsekakor za izkoristit do konca. Ker sva družno ugotovila, da še veliko kotičkov Slovenije nisva videla (pa imava nekatere čisto pred nosom), sva se odločila, da bova še kdaj ob takem lepem vremenu naredila kak izlet.

In danes sva ga res. Po kosilu (malce pozno, a prej ni šlo) sva se odpravila proti Smledniku. Grad sva videla že od daleč, na poti iz Škofje Loke, ker je bil dan skoraj brez oblačka. Poti ni težko najti, ker je do Smlednika lepo označeno (tudi za grad), za grad pa sva v neki priročni knjigi našla napotek, da je najkrajša pot po hribu navzgor tam, kjer poteka Kalvarija (križev pot, za tiste, ki s tem izrazom mogoče niste seznanjeni).

Avto sva pustila kar pred lokalnim Mercatorjem in pošto, potem pa sva jo veselo zagrizla v hrib. Pot ne traja dolgo, zahtevnost pa si vsekakor izberete sami. Najlažja je tista, ko se z avtom pripeljete do vrha, ampak ta je seveda tudi najmanj zabavna. Midva sva izbrala tisto čez Kalvarijo, ki je nekako srednje dolga pot, ker lahko izberete tudi tisto daljšo, kjer se gre sicer z avtomobilom, a peš.

12 (vedno pomislim na 12 pa ne vem točno zakaj) 14 postaj se zdi hecno malo, pa vendar je pot kar strma in se človek malce zadiha na poti do vrha. Reveži tisti, ki vsako leto na Veliki Petek rinejo tja gor, ker sploh ni tako zabavno, kot se mogoče zdi. Jih je pa od spodaj, s ceste, zanimivo opazovati. No, tokrat nekega silnega prometa ni bilo, sva bila kar sama. Vmes sva srečala mogoče 2 sprehajalca, se jih je pa kasneje, na vrhu, nabralo nekaj več.

Seveda midva ne bi bila midva, če ne bi ubrala offroad variante. Pot naravnost je izgledala sicer mamljivo, a ker sva bila še pri močeh, sva sklenila, da jo zagrizeva v najbolj strmi del. No, kmalu sva malce zasopihala čez vse tiste korenine in listje. Pihalo pa je tudi kar precej, tako da hvala bogu za kapuco, sicer bi mi verjetno odneslo glavo. Pa še kak dodatni prehlad bi staknila, sedaj, ko sem tega končno že pustila za seboj.

Ker sem imela fotoaparat s seboj sem ves čas nekaj pritiskala - kot moja boljša polovica pravi, sem camera happy (ali trigger happy). Torej odkar imam digitalca ves čas samo pritiskam na sprožilec in naredim 10 slik enega motiva, namesto 1. Prej, ko tega luksuza digitalne fotografije še ni bilo smo pač prekleto premislili, kaj bomo poslikali in kaj ne. Danes pa je nekako vseeno in boljše imeti eno preveč, kot premalo.

In seveda tehnika zataji, takrat ko je to najmanj potrebno (in pri meni to vsekakor ni 1.). Bentila sem na poti na vrh, ker je indikator že kazal, da bo baterija šla k vragu. Pa je še malce zdržala, za 3 dodatne slike, potem pa je bilo nepreklicno konec. Zakaj se to vedno dogaja meni?!

Pa sem imela rezervo s seboj, ampak samo 1! Kam je izginila druga baterija iz para, mi ni jasno (mogoče se mi je med plezanjem po pobočju odkotalila ven iz torbe). Torej ostala sem brez fotoaparata. Preostalo mi ni drugega, kot da sem uporabila fotoaparat na telefonu, ki dela malce slabše slike, a za silo bo (boste hitro opazili katere so iz pravega in katere iz kvazi fotoaparata).

Na samem vrhu je še bolj pihalo, ker je čisto odprto. Grajske ruševine vas torej ne bodo zaščitile pred vetrom in dežjem in čem podobnim. Razgled pa je resnično fenomenalen. Vreden vsakega napora. Videlo se je Zbiljsko jezero, celotno Sorško polje, Lubnik, celo Triglav nekje tam daleč. Noro!

Malo sva se potem sprehajala po tem vrhu, čeprav ni veliko videti. En ogromen kup ruševin iz katerih z vrha malce težje vidiš kaj je bil grad in kaj ne. Vanj lahko tudi zlezete. Skozi manjšo odprtino na desni strani. Videli sicer ne boste veliko, le nebo skozi ruševine.

Obiskovalcev se res ne tre, tako da imate gori preljubi mir. Sem in tja pride kdo malce pokukat, večinoma pa sedijo nadstropje nižje, kjer pijejo kavo/čaj/vino/.. ker je pod gradom okrepčevalnica. Poskrbljeno je tudi za otroke, saj imajo gugalnico in pa polno klopi, kjer lahko pridno sedijo ob starših in opazujejo razgled.

Ko sva z ogledom končala, sva se opravila nazaj proti dolini po drugi poti, tisti malce daljši. Polna je listja in rahlo razgibana, ampak se nekateri, ki so malce bolj vztrajni (ali leni, kakor si pač razlagate) vseeno izborijo pot na vrh. Po poti sva na pol tekla, ker sva težko hodila počasi, ker naju je kar naprej metalo. Ampak sva se zabavala. Sama sem vmes še zabredla v obgozdni jarek, da je bila situacija še malce bolj smešna. Skratka, imela sva se lepo in tudi po prihodu domov, ko sva že pila čaj in jedla tople piškote, sva si rekla, da bova takle izlet sigurno še kdaj ponovila, ker je bil res prijeten.

Objavljeno dne 10.11.2007 ob 19:08 Zapisano pod: Potovanja. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.