Saily

vir vseh slik

Ker je bil zopet lep sončen dan in ker sem svojo volilno dolžnost opravila kar se da hitro, sem odšla po svojo boljšo polovico, ki je bila tudi tokrat v komisiji in sedajle že pridno prešteva glasove, da jo premaknem malo ven, na zrak. Danes se nama je na sprehodu pridružila tudi moja kuža Iza, zato sva se odločila za ne tako zelo zahtevno turo.

Šla sva na sončni Krvavec. Zopet je malo pihljalo (posledično imam trenutno manjši glavobol, a bo minilo) a razgled je bil spet nagrajujoč. Najprej sva se z avtom zapeljala do spodnje postaje kabiske žičnice (tistih oranžnih jajčkov, ki sedaj baje niso več oranžni), ker sem bila jaz nazadnje tam kakih 10 let nazaj (o mojih smučarskih sposobnostih me rajši ne sprašujte, Krvavca se bojim kot hudič križa, pa tudi ostalih smučišč približno enako). Bila sem mala deklica in takrat se mi je vse zdelo ogromno in seveda popolnoma drugačno kot danes.

Ker spodaj ni bilo kaj videti in od tam nobena pot ne pelje na vrh, sva se podala lepo nazaj v dolino in pri neki hiši zavila levo v hrib proti Ambrožu pod Krvavecm. Ne vem točno ali gre za vas ali bolj za zaselek, ker so hiše raztresene naokoli. Je pa luštno okolje, ker je razgled od tam precej obsežen. Najbolj se opazi vsa prostrana polja, pa Brniško letališče, pa Cerklje na Gorenjskem, v soncu pa se lesketa tudi Zbiljsko jezero tam v daljavi.

Hitro sva se zopet usedla nazaj v avto in šibnila proti vrhu. Od spodaj pa do parkirišča je 12 kilometrov in po tej poti naj bi vozilu tudi nekakšen kolesarski maraton. Kakšen je rekord, ne vem, ker sem tudi prvič slišala, da se dejansko najdejo norci, ki so pripravljeni goniti v tako strm klanec.

Cesta je bila kar ovinkasta in najbolj se je pritoževala kuža. Ampak seveda je dočakala svojih 5 minut, ko smo se le parkirali tam na peščenem parkirišču in pričeli z raziskovanjem. Avto smo pustili malo nižje od prvih hišic pri Jezercu. To je že zamrznjeno, ker ga v tem času sonce verjetno ne doseže več v tolikšni meri, ker se tako skriva v kotanji.

Ljudje se že veselo grejejo v hišicah, ker se kadi iz dimnikov, nekateri pa tudi pohajkujejo naokoli. Mi trije smo se vzpenjali proti Kriški planini in Križišču, kjer je tudi otroško smučišče. Za moje mnenje, je daleč od otroškega, ker je proga presneto strma. Tam smo tudi videli prve zametke letošnjega snega. Sicer ga je ostalo bore malo, a za vzorec ga je.

Potem smo se napotili proti spodnji, najbližji kočici in se nato sprehodili nazaj proti avtu. Odločili smo se namreč, da si gremo pogledati še zgornjo postajo jajčkov. Sonček je počasi lezel za hribe in postalo je še bolj hladno, kot je že bilo. V avtu je kazalo, da naj bi bile celo 3°C nad ničlo. Ljudi kljub tej nizki temperaturi ni bilo malo.

Večina jih verjetno sicer še ni prišla na smučanje, ker se sezona še ni pričela, so pa prišli mogoče za vikend malo v hribe ali na sprehod ali pa v vikendico, ki jo imajo mogoče tu gori. Odkar sem bila sama nazadnje tu se je veliko spremenilo. Je pa tudi res, da sem skozi otroške oči določene stvari videla drugače, kot jih mogoče danes.

Male lesene brunarice so me kar očarale in bi sem prišla pozimi za kak teden, malo na sonce in pohajkovanje. Nikakor ne na smučanje. Se mi je malce zamerilo, odkar sem se polomila. Sploh pa me tako ali tako ne bi spravili na tako zelo strmo smučišče, kot je Krvavec. Škoda le, ker na plažo ne moreš brez kupljene smučarske karte.

V malo bolj odmaknjenem delu sva opazila malce večje zaplate snega, a tokrat umetnega. Očitno so nekaj poskušali, pa se verjetno še ni sešlo, ker še ni dovolj hladno. Prvič sem na tem koncu videla tudi 6 sedežnico, ker je ob mojem prejšnjem obisku še ni bilo. Sicer pa bojda veliko sprememb od takrat ni bilo, mi je zagotovil moj spremljevalec (ha, nič ne zamujam torej).

Kuža je še malo poskakala po snegu, ker ga ima izredno rada, midva pa sva se počasi napotila navzdol. Za na Zvoh je bilo namreč že malce pozno, ker je sonce neutrudno tonilo za obzorje, vedno bolj pa se je tudi hladilo. Tako da sva obljubila, da bova, če ne letos pa drugo leto, sigurno prehodila še pot na vrh, da vidiva še tisti malce bolj veličasten razgled.

Kaj mi je bilo danes najbolj všeč? Mir, prelepi mir, ki ga pozimi, ko smučišče obratuje verjetno ni v tolikšni meri. Baje je parkirišče čisto polno, skoraj do doline (sem se kar prijela za glavo). Kaj tako vleče ljudi sem gor ne vem. Mene smučanje ne, me pa razgled in pa prelepe lesene hišice, kjer bom ob naslednji priložnosti popila kakega kuhančka ali pa vročo čokolado in si ob kakem radiatorju ali krušni peči pogrela prezeble noge. Vsekakor vredno ogleda, ampak prej poleti in jeseni, kot pa pozimi. Čeprav je res, da ima tudi sneg svoj čar, ga je pri meni z leti že malce izgubil.

Sedaj pa grem pogledat, kako se je končala volilna bitka. Lep večer vsem še naprej!

Objavljeno dne 11.11.2007 ob 19:11 Zapisano pod: Potovanja. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.