Saily

vir

Vsi sanjamo, nekateri lepe sanje, drugi moraste, tretji take, da se jih sploh ne spomnijo. Sama sanjam velikokrat in ko se zbudim mi včasih ostanejo tako zelo v spominu, da me je strah, kaj bo. Nemalokrat se mi je namreč že zgodilo, da se mi je sanjalo nekaj takega, kar se je kasneje uresničilo. Ni seveda nujno, da takoj, a čez čas se ponavadi zgodi in takrat imaš tisti déjà vú občutek, ki zna biti prijeten, ali pa tudi ne.

In včasih me sanje navdajajo z grozo. Do sedaj so mi le ene ostale še popolnoma živo v spominu, kako letalo strmoglavi med Zgornjimi in Srednjimi Bitnjami. Odsanjala sem jih že več kot 10 let nazaj (imela sem okoli 9 let) in še danes me vsake toliko zaskrbi, kdaj se bo to res zgodilo. Ni nujno da se bo, a me skrbi, ker sem bila v avtu, ki je takrat ravno peljal po cesti. Zbežali smo ven, kaj je bilo potem pa ne vem. Takrat sem se prebudila, vsa prestrašena. Tisti dan me je bilo strah iti v šolo in sesti v avto. A se na mojo srečo ni nič zgodilo (še ne in upam da se tudi ne bo).

Danes se je stvar ponovila. Kraj je bil isti, a scenarij je bil veliko bolj grozljiv. Bili smo v neki hiši, pogovarjali smo se. Malo smo hodili iz kuhinje v dnevno sobo, ker je bilo toliko ljudi (sprva sem mislila, da je kaka sedmina, pa mislim, da ni bila). Potem so se pričele dogajati čudne reči. Vseh se na žalost ne spomnim več, a slika je bila takrat še preveč živa. Nekaj ljudi je bilo potrebno zmetati čez prag, zaradi neprimernega obnašanja in pri tistem, ko sem stala pred vhodnimi vrati sama, so se poleg odprla neka vrata/okna in notri truma ilegalcev. Vsi so si dali prst na ustnice in mi pokazali, da moram ostati tiho. Potem so tista vrata/okno zaprli. Prestrašena sem šla nazaj v hišo in nisem vedela, ali naj komu povem ali ne. Vmes so še nekoga vrgli iz hiše in potem smo sedeli v kuhinji. Jaz na kavču, starši in še nekaj ljudi za mizo ob oknu. Takrat smo začutili premikanje, oz. bolje rečeno skakanje. Nikoli ne bom pozabila očetovega prestrašenega pogleda, ko je naenkrat hiša pričela skakati in so se tla odprla. Občutek sem imela, kakor da mi bo kri zavrela, tako vroče mi je postalo in potem… potem je bilo konec vsega, ker sem se prebudila. Hiša je očitno pokončala tiste ilegalce, kaj pa se je zgodilo z nami pa ne vem.

Sliši se skrajno trapasto, a meni se je zdelo grozno, ker hišo poznam. Poznala sem tudi nekatere osebe in sedaj me bo zopet skrbelo, kaj se bo zgodilo, kako, kje in če sploh. Upam, da dotični dogodek ne, saj vsekakor ne želim vedeti, kako je, če se tla tako močno stresajo, da hiše kar poskakujejo in da se potem zemlja odpre in jih pogoltne (kakor tsunami scena, kjer se vse zravna z zemljo).

Če kdo zna to razložiti, kaj naj bi te sanje pomenile, bi bila vesela. Posmehovanje nekako ni na mestu, ker če bi vam povedela, kolikokrat se mi je vse skupaj že vse uresničilo, se verjetno ne bi več smejali (sploh če bi se tudi sami znašli vmes). Gledala sem že po raznih knjigah, pa mi to nekako nič ne pove, ker so različne razlage. Sem ter tja se najde kdo, ki mogoče pomisli, da sem psihično motena, pa nisem. Marsikdo tudi reče, pa saj so samo sanje. No,v tem primeru si tudi jaz želim, da bi bilo to, zgolj to.

Želim vam lep dan in čim manj morastih sanj!

vir

Minilo je že 6 mesecev. Sedela je na balkonu in se sproščala od napornega dneva. Sonce je počasi zahajalo in barvalo nebo v oranžno rdečih odtenkih. Jutri bo zopet sončno. Sedaj je že znala razbrati različne znake iz neba. Sprva se ji je vse skupaj zdelo neumno, ker ji je bilo težko razumeti, da določeni oblaki celo nekaj pomenijo. Ker se je privadila, ji je stvar postala všeč in ni minil dan, ko ne bi zvečer veselo opazovala neba in razmišljala, kakšno bo novo jutro.

Po tistem, ko je odšla iz bolnišnice se ji je življenje obrnilo na glavo. Sprva v negativnem smislu, kasneje pa v zelo pozitivnem. Ker je vedela, da njen, sedaj že bivši fant, staršev nima več, še manj kakih dedičev, si je lahko prilastila njegove stvari. Tako ali tako ni bila več prepričana, da se bo še kdaj zbudil. Konec koncev bi lahko tudi sama sporočila zdravnikom, da naj ga odklopijo, ker mrtva zelenjava pač ne more več postati živa. Sklenila je prodati stvari in se preseliti nekam drugam, si poiskati novega partnerja in zaživeti boljše življenje.

Načrti so se sprva nekoliko izjalovili, ker so ljudje, katerim je nameravala prodati premoženje pričeli komplicirati, ker so od nekje izvedeli, da njen kvazi mož še ni mrtev. Popustili so šele po tistem, ko jih je nekoliko podkupila. Hiša je bila tako prodana, ona pa je bila svobodna. Obdržala je svoj avto, njegov je bil tako ali tako na smetišču. Ko je zaklenila hišo za seboj in predala ključe ji je bilo malo tesno pri srcu, a vedela je, da bo nova družina prijetno poživila okolico in do sedaj nekoliko temačno hišo.

Potem se je odpeljala. Najprej ni bila prepričana kam želi iti. Vedela je, da mora daleč stran, da se zabrišejo sledi za njo, ker ni želela, da jo še kdo kakorkoli povezuje z njeno preteklostjo. Bilo ji je hudo, ker je to pomenilo tudi, da mora prekiniti vse stike s prijateljicami in svojimi starši. Sklenila je, da je to pač cena, ki jo mora plačati za to, da bo končno lahko pričela uživati. Odšla je na urad, si spremenila ime in priimek, zamenjala vse listine in odšla na letališče. Od tam je z letalom poletela daleč, daleč stran od svoje preteklosti. (more…)

vir

Nekateri si jih izoblikujejo že mesece vnaprej. Nekateri se zanje odločijo v zadnjem trenutku. Nekateri pa se s tem sploh ne obremenjujemo in smo vsako leto na isti lokaciji. Doma.

Sliši se skrajno dolgočasno in nezanimivo, ampak je daleč od tega. Zame osebno je novo leto oz. silvestrovo le eden izmed dnevov v celotnem letu, ki ni nič kaj poseben. Počasi mi postaja ta običaj že rahlo zoprn. Povezujem ga namreč s polno osladnosti, izlivov čustev, prazničnostjo,… Skratka nekaj takega, kar ljudje pokažejo le enkrat na leto, preostale dni v letu pa so resni, kot kake žabe. Bedarija.

Zakaj neki je ta dan tako poseben? Saj samo preidemo iz enega meseca v drugega, tako kot preostale dni v letu. Razlika je le ta, da začnemo znova vse od začetka. In v tem nekako ne vidim nekega razloga za velika praznovanja. Saj se je lepo videti s starimi prijatelji in se poveseliti z njimi, ampak zakaj ne tudi kak drug dan v letu? Zakaj se takrat nihče ne spomni, da bi bilo lepo, če bi se zopet videli? Verjetno se ne zato, ker pač ni nobene priložnosti, ni časa, polno je stresa,… standardni izgovori.

Zato v tem predprazničnem času poslušaš skoraj na vsakem koraku: “Kje boš pa ti za novo leto?“. Prvi najpogostejši odgovor je ne vem, drugi pa doma. Najdejo se celo taki, ki rečejo, da gredo v tujino in tisti, ki praznujejo vsako leto v krogu iste druščine. Sama sem le enkrat praznovala silvestrovo izven doma in še za takrat mi je žal. Bila sem sredi Prešernovega trga v Ljubljani, kjer sem se borila za malo prostora pod gorečo gobico, ker je bilo zunaj tako nesramno mraz (zima pač ). Okoli mene je bilo polno ljudi, ki so kričali, metali petarde in druge pokajoče zadeve. Nekateri so bili že precej v rožicah, tako da tudi kakšno bruhanje ni bilo neizogibno. Polno je bilo Italijanov, ki so ob polnoči odpirali penine in potem škropili vsepovprek, kot da smo na prvenstvu F1. Veliki pok pa je potem trajal 10 minut in mi skoraj uničil ušesa. Na srečo sem domov odšla le s popackano bundo, lahko bi bilo huje.

Od takrat naprej me takšno zmrzovanje ne mika več. Bilo je za poskušino in prav da je bilo, ker sedaj vem, da glede silvestrovanja na prostem ničesar ne zamujam. Najrajši sem doma, pred TV, kjer je sicer vsako leto isti program, ampak saj si lahko ogledam tudi kak film, nadaljevanko, kar mi pač ustreza. Lahko tudi berem, gledam skozi okno, se pogovarjam z ostalimi,… skratka sem na toplem in mi nič ne manjka. Ob polnoči nazdravimo, si zaželimo dobrih stvari v prihajajočem letu in potem odrinemo spat. No, zaspimo še ne takoj, ker se zunaj vrstijo rafali petard in raket.

Naslednji dan, ko se zbudim imam občutek, kot da se ni nič zgodilo. Dan je čisto navaden, kot vsi ostali v letu in ljudje zopet postanejo čemerni, tako kot so bili preostale dni. Zakaj torej praznovanja? Da se ljudje sprostijo? Mislim, da veliko od take sprostitve nimajo. Resnično se, po mojem mnenju, sprostijo le tisti, ki gredo nekam na potovanje in lepo ležijo na plaži in uživajo, ali pa tisti, ki jih praznovanje sploh ne gane in zaspijo prej, tako kot vse ostale dni v letu.

No, kakorkoli že, želim vam lepo silvestrovanje, če se boste kam odpravili in ga resnično praznovali. Skušajte čim bolj uživati, zase vem da bom, kljub temu da bom samo doma v družinskem krogu.

P.S. Zadnja težaška objava, kot sem obljubila.

vir

Na mnogo blogih je bilo že veliko napisanega o Božiču, zato ne bom pretiravala in dodajala stvari, ker so glavne misli že tako ali tako povedali.

Vsem skupaj vam želim srečen Božič! Preživite ga, kar se da lepo.

Lahko noč.

Vaša Saily.

vir

Včerajšnja uganka je bila res lahka, ampak z namenom. Nočem vam zatežiti praznikov. Inaaa je bila prva, ki je ugotovila, da gre za mlin na veter. Bravo!

Še nikoli je nisem imela doma, niti je nisem držala v rokah.

1. namig: slika 2. namig: ampak mislim, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo to pričeli uvažati

vir

Pravijo, da vidiš tunel in na koncu snop bele svetlobe. Težko bi se strinjal z njimi, kajti sam je videl eno samo samcato temo. Nobene svetlobe. Je mar to pomenilo, da je še prezgodaj za kaj takega? Ves čas je poslušal polno glasov. Nekateri so kričali, drugi so bili žalostni, tretji zaskrbljeni. Ni vedel točno kje je, vedel je le, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Slišal je zavijanje siren, potem pa se je vse zavilo v molk in še večjo temo. Pozabil je na čas, ker v tisti dimenziji ne obstaja.

Potem je počasi pričelo vse prihajati nazaj. Tihi zvoki, šepetanja, pogovori, vonj po čaju in hrani, piskanje naprav,… Počasi se je pričel zavedati, da je nekje drugje. Popolnoma drugje, kot je končal. Zdelo se mu je, da je bil še pred nedavnim na cesti, za volanom in poslušal radio in razmišljal, kaj je storil napak. Potem je vse skupaj zagrnila tema. Tako trda tema, da je potreboval nekoga, da bi mu razložil, kaj se je zgodilo. Zakaj je nastala tista tema in koliko časa je trajala.

Počasi je pričel odpirati oči, ker ga je zanimalo, če je res, kar mu sporoča sluh. Vse je bilo nekoliko megleno, kremasto zelene stene, bele mize, srebrne postelje, naprave, tam na steni daleč pa okno in zunaj tema. Bila je bolnišnica, to mu je bilo jasno, le da ni vedel katera. Mogoče popolnoma drug kraj, kot tisti domači. Nikogar ni bilo ob njem. Bil je sam, še sosednje postelje so samevale. Spraševal se je, kateri datum je. Nesreča se je morala zgoditi pred kratkim, mogoče kak dan, največ dva nazaj.

Počasi se je poskušal spraviti v sedeč položaj. Takrat ga je močno zabolelo. Roka je bila obvita in tudi noge ter glava. Poškodbe so bile očitno resne. Malo bolje se je razgledal okoli sebe. V roki je imel dve cevki, vsako na eni strani. Po eni je tekla kri, po drugi nekaj umazano rjavega. Našel je še tretjo, s prozorno tekočino. Zdravila, hrana in kri, očitno. Naprave so še kar piskale. Sklenil je poiskati tisti rdeči gumb, ki prikliče sestro, kajti zanimalo ga je, kaj se je zgodilo. Spomin je zatajil. (more…)

vir

Fittipaldiju je bila prejšnja uganka najbližje, ker je šlo za inštrument, ki ga sam obvlada. Za trobento. Ta stvar je lahko zelo majhna, lahko pa zelo velika.

1. namig: slika 2. namig: pri nas ni tako zelo popularno, kot nekje drugje v Evropi

vir

Gre za zgodbo, ki je zgolj domišljijska. Vse osebe in podobnosti z resničnim življenjem so zgolj in le naključne.

Že dobro uro je sedela v kuhinji in tuhtala. Ni vedela kaj je naredila tako zelo narobe, da je na vrat na nos odšel skozi vrata. Mogoče potrebuje nekaj časa zase. Sicer pa, zakaj bi morala kriviti sebe, mogoče je bil živčen, mogoče so ga zjezili že na delu in je moral to jezo samo na nekoga stresti. Čudna reč. Skuhala si je kavo in prebrala časopise. Minili sta še dve uri in postalo ji je dolgčas. Zdelo se ji je, da ga nocoj ne bo nazaj, zato se je odločila, da bo aktivno preživela ostanek večera.

Poklicala je prijateljice in se zmenila, da se čez dobro uro dobijo v mestni kavarni. Ker je bila že umita in urejena se je za ta čas usedla še pred televizijo. Program bi lahko že zamenjali, vsako leto je bila ista pesem, isti filmi ob istem času, pa saj človek kar ne more verjeti. Kdo sestavlja te programe? Mar res mislijo, da to gledajo samo še otroci? Kaj pa starejša publika? Ugotovila je da nekatere filme zna že s podnapisi na pamet. Zdolgočaseno je zavzdihnila, vstala in se odšla obleči v plašč in nove škornje.

V glavo se ji je prikradla misel nanj. Verjetno je pri prijatelju, edinemu, ki ga ima. Zakaj bi se torej obremenjevala, saj bo pritekel nazaj, kot Lassie. Še vedno je. Brez nje še nikoli nihče ni mogel živeti, čeprav so nekateri morali, ker so bili prisiljeni v to, z njene strani. Vedno je bila ona tista, ki je povedala kje je meja in stvar zaključila. Imela je smešen občutek, da se mu je mogoče tokrat res zamerila in da ga ne bo, ampak je misel rajši odgnala in se odpravila na zabavo s prijateljicami.

Na cesti je bila gneča, kot ponavadi, a je nekako ni motilo. Mrmrala si je pesmice, ki so bile na radiu in se vsake toliko časa ogledala v ogledalu. Bližala se je tridesetim, a je še vedno izgledala tako dobro, kot slabih 10 let nazaj. Gub ni imela veliko, sem ter tja kako smejalno. Kar pa je bilo večjih nepravilnosti jih je tako ali tako vedno zakrila. Ni bila vedno v središču pozornosti, vedela pa je, da je vsekakor opazna. Ko se je ustavla pred semaforjem je v sosednjem avtomobilu zagledala majhne otroke. Da bi ona imela otroke… popadel jo je smeh. Ne, to je bilo daleč od njenih želja. Mogoče si je to želel on, a povedala mu je že na začetku, da si ne misli kvariti podobe, zaradi majhnih pamžev, ki bodo ves čas kričali, dokler ne bodo odrasli. Sicer pa to je bilo njeno telo in ne njegovo in če mu kaj ni prav, lahko tudi odide. (more…)

vir

Irena je danes pisala, da jo grozno zebe v prste na rokah. Mene sicer tudi, ampak na srečo nimam tako hude situacije, kot jo ima ona, da bi mi roke kar pomodrele. Vseeno pa se ne bi branila tegale izdelka, ki je zgoraj na sliki. Lepo prelomiš neko zadevo, ki jo vsebuje tale simpatičen pingvin in stvar se ogreje na 130°F, kar je prbiližno 54°C. To je vsekakor super temperatura, sploh v jutranjih urah, ko sedam v mrzel avto in bi mi takale doza prišla presneto prav.

Sedja vas sprašujem: mogoče kdo ve, kje se da tole stvarco dobiti pri nas? Nočem Ebaya, ker nimam kreditne kartice, starše prepričati v to, da je kupovanje preko Ebaya ok, je pa tudi jalovo delo. Slišala sem sicer, da naj bi to prodajali v Muellerju, ampak še nisem zasledila, pa sem popolnoma prečesala oddelek. Tako da če kdo kje to slučajno zasledi pri nas, se priporočam za informacijo, ker mi boste izredno polepšali zimo.

vir Gre za zgodbo, ki se mi je porodila v glavi sama od sebe. Vse osebe in podobnosti z resničnim življenjem so zgolj in le naključne.

Sedel je pri mizi ob oknu in v njem je tlela jeza. Tako huda, da je skoraj zdrobil kozarec v rokah. Presedal se je sem in tja in ni vedel kaj bi pravzaprav počel. Glavo je imel polno raznih misli in vse so bile povezane z jezo, ki je počasi preraščala v bes. Zunaj je bilo čudno vreme, ampak vedel je, da je tam, kjer je ona, danes sigurno sonce. Ni ga motilo to, da ima sonce, ker ga tudi ni motilo slabo vreme. Bil je jezen zaradi drugih reči, v povezavi z njo.

Ker sta že nekaj časa živela skupaj, se je navadil na vse v povezavi z njo. Predvsem na njeno tarnanje, čeprav je bilo včasih popolnoma brez razloga. Največkrat ga je poslušal popoldan, ko je prišel iz službe ona pa iz šole, ki jo je skušala končno dokončati. Sedela je za mizo in brala knjigo, potem pa se je zopet pričela smiliti sama sebi in ni mu pozabila postreči s tem. Samopomiljevanje ga je vedno jezilo in trudil se je, da tega ni pokazal. Razumel je, da pač obstajajo ljudje, ki radi iz muhe delajo slona in tisti, ki tega, kako se jim včasih godi krivica, ne obešajo na veliki zvon.

Včerajšnji dan v tem ni bil izjema. Pozno popoldan je prišel domov in čakala ga je v kuhinji. Pozdravila sta se, izmenjala nekaj vljudnostnih fraz in potem sta imela kosilo. Ko sta pojedla, sta imela vedno navado še malce posedeti za mizo in se pogovarjati. Včasih so bile na vrsti prijetne teme, včasih popolni nesmisli, spet drugič je bilo polno smeha, na trenutke pa tudi veliko jeze in kričanja.

Očitno je bil na vrsti eden tistih dnevov, ko je bilo veliko smeha, na koncu pa zatajene jeze. Pogovarjala sta se o preživetem dopoldnevu in kako sta se imela. Ona je kot ponavadi povedala, da je bilo dolgočasno in da ji primanjkuje časa zase in da si že želi oddiha in da težko čaka dopust. Sam je povedal, da se je imel kar solidno in da ima še veliko dela, a da mu ni odveč in da bo popoldne zapolnil s tem. Potem mu je povedala, da ima sedaj 2 dni prosto in se bo vejretno odpravila na smučanje, ker je bilo snega že dovolj in je že težko pričakovala, da se požene po strminah. Ostal je tiho, ker ni imel kaj reči, sam namreč ni maral smučanja, ker se je v preteklosti prevečkrat poškodoval in ga je zato zasovražil. Pokimal je, češ, naj počne, kar ji pač ustreza. Nato je odšel v kabinet. (more…)