Saily

vir

Te besede si ponavljam zadnje dni. Zakaj? Ker imamo ravno nov predmet z novim profesorjem. Vsi vemo, da se o vsakem profesorju govori marsikaj. Tudi o predmetu se da slišati vse živo. Ampak najboljše je govorice preveriti v praksi. No o trenutnem učitelju, roko na srce, na žalost nisem slišala nič dobrega. In čeprav po 2 dneh težko sodim, ker še ne vem vsega, (in se zna izkazati tudi, da se človek lahko po daljšem času krepko moti) imam občutek, da stvar ni tako slaba, kot so mi jo opisovali.

Sprašujem se, zakaj točno se o nekaterih govori samo slabo in nič dobrega, o nekaterih pa samo dobro in nič slabega. Verjamem, da obstajajo taki ljudje, o katerih res večina lahko pove samo slabo ali samo dobro, ampak vsak človek ima v sebi, pa če je še tako slab, nekaj dobrega in obratno. Kaj ljudi prisili, da o nekom govorijo neresnice? Ne vem. Mogoče užaljenost, ker kljub temu, da jim je bil profesor všeč na koncu niso dobili pričakovane ocene. In potem je pač potrebno vsem povedati, da je hinavec, nepravičen, bedak,… Neumnost. Vsakemu se kdaj zgodi, da pač ne doseže pričakovanega, pa se kdaj vpraša potem, je mar za to kriv tudi sam? Ne, ah kje. Potrebno je najti grešnega kozla in ker to nočemo biti sami, je najbolj prikladno, da je to profesor.

Tudi sama včasih prehitro sodim ljudi, priznam. Ampak vsekakor sem pripravljena spremeniti mnenje, če se izkaže, da nimam prav. Najprej povprašam druge, kot vedno, da vidim kaj približno lahko pričakujem, potem se prepričam še na lastne oči. Včasih imajo dejansko prav, spet včasih ustrelijo mimo. Ampak do tega pride predvsem za to, ker imajo vsake oči svojega malarja. Jaz nekoga vidim kot vredu, simpatičnega, prijaznega človeka, nekdo drug pa ga lahko vidi kot popolno nasprotje tega. Ga očitno že nekaj odbija na njem, da ima zaradi tega drugačno mnenje.

Verjetno se problem nahaja tudi v zahtevnosti predmeta (če ostanemo pri priljubljenosti profesorjev). Pri tisti leni populaciji študentov, so vedno najbolj priljubljeni tisti, pri katerih ni potrebno veliko pomigati. Pri tistih, ki malo bolj delajo pa je mnenje že drugačno. Profesorja namreč ne sodijo samo po tem, koliko seminarskih nalog je potrebno narediti, ampak ga sodijo kot človeka, kot predavatelja, na podlagi informacij, ki jih prinese na pladnju. Mislim, da je taka kritika veliko bolj primerna, kot tista, zgoraj opisana (sojenje glede na ocene, količino dela,…).

Žal pa ni vedno tako. Se zgodi, da nekoga večina ljudi presodi v zelo dobri luči in se kasneje izkaže, da so se motili. Pa ne da spremenijo mnenje zaradi ocen ali količine dela. Ne. Spremenijo ga zaradi samega odnosa. Tudi meni se je že zgodilo, da me je profesor očaral, ko pa je pokazal še svojo drugo, manj očarljivo plat, me je razočaral na celi črti. In vzrok sploh ni bil v predmetu ali oceni. Bilo je zato, ker me je razočaral kot človek, ker ni bil to, kar je sam najbolj vneto zagovarjal.

Tu pa lahko potem spet pridemo do popolnoma nove teme, v kateri bi bilo govora predvsem o tem, kako ljudje najbolj sovražijo pri drugih lastnosti, ki se pri njih pojavlja v največji meri, pa se tega sploh ne zavedajo. Tako da bom rajši odnehala.

Za konec bi rekla samo to, skušajte gledati na komentarje o profesorjih z nekolikšne razdalje. Vzemite jih kot nekaj, kar nekdo vidi skozi svoje oči in ne skozi vaše. Počakajte, da pride do stika in si sami ustvarite mnenje. Mogoče sploh ni tako slabo, kot so vam opisali in mu boste storili krivico. Mogoče pa bo slabše. In karkoli že nameravate potem povedati prihodnjim generacijam, bodite prizanesljivi. Pustite jim, da sami presodijo o tem, kajti največ šteje lastno in ne tuje mnenje.

Pa lep dan vam želim še naprej!

Objavljeno dne 11.12.2007 ob 12:06 Zapisano pod: Trenutne misli. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.