Saily

Vem, da so o tem že pisali, ampak nekako opažam, da jih še vedno ne ve prav veliko. Obveščeni ste bili tudi po e-mailu (vsaj velika večina), ampak trenutna številka prijavljenih še ni znana. Tako da še enkrat, da se bo glas res razširil tudi v 9. vas:

Obljuba dela dovg.

Dolgo časa sem obljubljal in odlašal (sicer upravičeno), sedaj pa sem se odločil, da po Sailynem in Kašparjevem. vzoru končno dam pobudo za ponovno srečanje škrtih blogarjev.

Kraj : Škofja Loka - Jesharna

Datum : Sobota 2. Februar, ob približno 16.00.

Udeležbo lahko potrdite med komentarji, dobrodošli pa so tudi vsi dodatni predlogi glede tega dne.

Ena možnost po končani jedi in pijači je Biljard v Loški biljardnici, druga možnost pa je Loški Pub. Kot sem rekel, pa je vsak dodaten predlog več kot dobrodošel. Se vidimo! Dobrodošla pa je tudi vsaka reklama na drugih blogih !

LP meglicm

Čim prej se prijavite, da bo znana številka udeležencev, ker je potrebno rezervirati mize. Če nas bo namreč upadlo 30 notri, brez da bi se napovedali, se zna zgoditi, da bomo ostali brez stolov.

Se že veselim, da se bomo po dolgem času zopet videli. Pridite v čim večjem številu. Za pot imate pa na mojem blogu še vedno sliko, tako da izgovor, da ste se izgubili, ne pride vpoštev.

vir

Kaj bi lahko sploh še bilo lepšega. Sonček je, že kar 2 dni. Otoplilo se je, zjutraj ko se peljem na faks sonce že vzhaja. Res, čudovito. In če k temu dodam še današnjo A oceno, je sploh fantastično.

Pa začnimo pri začetku. Nekaj časa nazaj, sem vam omenila, da trenutno ne razpolagam prav na široko s časom, ker smo bili s še 2 sošolcema popolnoma zakopani v delu. In se je izplačalo. Vsaka ura, ki smo jo preživeli na neki lokaciji (naročnik in lokacija naj ostaneta skrivnost, ker ne želim da stvar postane javna dokler tudi oni ne uredijo stvari dokončno), vsaka ura, ki smo jo preživeli v delu v MS Visiu, vsaka ura, ki smo jo preživeli skupaj in napenjali možgane, se je izplačala.

V stvar je bilo vloženega veliko truda, čeprav se mogoče ni zdelo. 13 plakatov ni mala stvar. Sploh, če je vsakega od njih potrebno 3 tedne samo popravljati, do tistega pravega končnega izdelka. Marsikdo se bo smejal češ, kaj ste osnovnošolci, da morate risati na plakate? Pa saj imate najbolj moderno fakulteto, bi pa že lahko projecirali na platno. Pri tem predmetu na žalost tako ni šlo, ker je bilo res potrebno, da se vsi plakati nahajajo naenkrat na tabli in v točno določenem zaporedju. Najbolj pomemben je bil namreč pregled nad celotno zadevo, da so jo lahko komentirali profesor, sošolci in asistentka. To pa s projektorjem ni šlo, ker bi bile slike odločno premajhne.

Imeli smo nekoliko treme, ker najprej nismo vedeli ali bomo na vrsti danes ali jutri. Potem, ko smo izvedeli, da bomo danes, je še vedno viselo v zraku vprašanje, kdaj. No, na srečo smo bili hitro, 2. po vrsti smo se pomerili s kritičnim očesom profesorja in komisije v prvi vrsti. Mojima kolegoma je jezik tekel kot namazan, meni se je zaradi treme nekoliko zatikalo in sem mogoče vse skupaj povedala malo prehitro, ampak glavnina mojega dela je tako ali tako vedno v ozadju (kar mi je izredno všeč). Mislim, da so bili z našo predstavitvijo zadovoljni, sploh ker smo imeli nekoliko drugačen problem od ostalih. Naš namreč ni zajemal nabavno-prodajnega procesa ali procesa s kako časovno omejitvijo.

Danes je tako na vrsto prišlo 8 skupin in vsaka se je zadržala pred tablo približno pol ure (15 minut govora in potem še pripombe in komnentarji). Končali smo ob pol enih in nadaljujemo zopet jutri zjutaj ob pol osmih, toliko časa, da bo svojo nalogo opravilo še preostalih 7 skupin. Najbolj zanimiva bo verjetno tista, vsaj z vidika nas poslušalcev, ki bo jutri 1. na vrsti, saj bo imela v razredu še naročnika (nekoga iz podjetja, kjer so delali seminarsko nalogo).

Ampak priznam, največjih muk danes nisem doživljala zaradi nastopanja pred sošolci, ampak zaradi tega, ker sem morala biti lepo napravljena (kavbojke naj ne bi bile primerne, čeprav se je izkazalo, da nas je bilo na koncu le nekaj napravljenih v skladu z zahtevami). Mogoče se je videlo, mogoče ne, da se nisem počutila najbolje. Meni osebno je namreč najbolj všeč, da sem v sproščenih oblačilih (kavbojke, trenirka,.. a vem da te vrste oblačil za tako predstavitev niso primerne), tako da je bila prva stvar, ki sem jo storila, ko sem prišla domov, da sem oblekla trenirko. Kar kamen se mi je odvalil od srca in lažje sem zadihala.

Za letos mislim da je s takšnimi predstavitvami konec, drugo leto pa nas pri istem profesorju, le da je drugi predmet, čaka enaka naloga, oz. podobna. Zopet se bomo ukvarjali s plakati, zopet bomo nekaj tednov zapored najbolj smešni študentje na faksu, ker bomo naloženi z gorami papirja, ampak se ne bomo obremenjevali s tem, ker nam je dal ta predmet kar nekaj praktičnih izkušenj, katere nam sedaj mogoče še ne koristijo v tolikšni meri, zna biti pa, da na bodo v prihodnosti.

Za konec lahko rečem, da je bil danes res super dan in upam, da to kaže na uspešen zaključek tega semestra in zaslužene počitnice. Želim vam kar se da lep vikend in čim več bodite na soncu, ker ga je škoda zamuditi.

vir

Po zgledu ostalih...

Pospravljeno in organizirano, tako kot moje življenje.

Popredalčkano, bi nekateri rekli, jaz pa pravim, manj je več.

vir

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se nisem javila, a za tem stojijo kar precej tehtni razlogi. Eden večji je vpletenost v nek projekt na faksu, ki zahteva celotnega človeka. Naloga sploh ni lahka, čeprav se je na prvi pogled zdela. Vsi udeleženci pa se že veselimo prihodnjega četrtka oz. petka (ne vemo še kdaj bomo na vrsti), ko bomo to nalogo končno lahko odvalili z naših ramen. Upamo pa, da nam bo uspelo, tako kot smo si zamislili.

Poleg tega se bo počasi potrebno pričeti pripravljati za izpite. Izpitno obdobje se namreč bliža, hvala bogu, se ga že močno veselim (pa ne zaradi izpitov, ampak zaradi tega, ker se bom spet malo naspala in nabrala raznih knjig). Sprašujejo me, če imam v planu kako smučanje ali kaj podobnega. Ne, nimam, verjetno bom kar doma, pasla dolgčas oz. počela kaj bolj produktivnega. Čakala mojega lepotca, da ga popeljem na prvo vožnjo, ampak še nič ne kaže na to, da bo kaj kmalu prišel k meni.

Vreme je še vedno morasto, pa kaj. Tudi to ima svoj namen, mogoče to, da me še ne vleče preveč ven, ampak da rajši sedim za knjigami. No… bo že. Da ne pozabim, odgovora na uganko mi še vedno niso poslali, ampak upam, da ga bodo. Če ne bom pa poskusila še na par naslovih. Upam da vi uživate kar se da, če ne, se pa malce poveselite s klikom na tole povezavo. Tisti ki imate vsaj malo sreče, znate dobiti kako lepo stvar.

Lep deževni pozdrav!

Vaša Saily

P.S. In imamo odgovor z Dela:

Spoštovani,

rešitve bi morale biti objavljene na 30. strani Nedela, zaradi množice nagrajencev pa so žal izpadle. Jih bomo poskušali objaviti tokrat. Pravilni odgovor je sicer preprost in nima nobene zveze z risbo, ki jo je narisal mornar: moški je bil pač oblečen v mornariško uniformo. Morebiti nekoliko preveč nagajiva naloga, saj niste edini, ki povprašujete po odgovoru.

Lep dan,

Jana Zupančič, novinarka Nedela

Čestitke torej tistim, ki ste predvidevali, da je odgovor popolnoma preprost, ste imeli prav.

vir vseh slik

ali falična makovka, kot bi rekel Luka. Zadnjič mi jih je prinesel Peter in stvar mi res ni dala miru. Na vsak način sem se hotela tudi sama preizkusiti v tem. Danes sem bila doma, ker sem bila dežurna tajnica in varuška, in kaj je boljšega, kot da sem potem še dežurni kuhar.

Za kosilo so potem nastale polnjene palačinke, za “prilogo” oz. za čez dan (namesto kakega sendviča), ker danes mami ni kupovala kruha, pa sem naredila malo manj običajen kruh, Varaždinske klipiče. Recept je sicer tule, za tiste, ki bi radi to naredili doma, ampak vseeno vam ga bom napisala še v slovenščini (kolikor sem ga pač v hrvaščini uspela prav razumeti) in s takšno količino sestavin, kot sem jo uporabila sama. Če bodo kaki popravki, mi kar sporočite, ker hrvaščina pač ni ravno moja močna točka.

SESTAVINE:

• 0,5 kg moke (kakršne koli: bele, črne, polnozrnate,…)
• 3 dl mleka
• 1,25 dl olja
• 4 dag kvasa
• 1,25 dag soli (lahko več ali manj, odvisno kaj bi radi imeli)
• 1 dag kumine (sama sem uporabila neko poljubno količino sezamovih semen, lahko bi tudi makove ali kake druge)
• 1 dag sladkorja (lahko tudi več, odvisno kaj želite, bolj slane ali bolj sladke)
• 1 jajce (čeprav piše pol, potrebujete kar celega, da boste zadostno premazali vse)

POTEK:

V posodico nadrobite kvas, čez prelijte toplo mleko in dodajte ščepec sladkorja (moke sama nisem dodajala, lahko pa jo tudi, ravno v takšni količini kot sladkor). Potem vse skupaj premešajte in počakajte, da se kvas dvigne (ampak res dvigne, ne samo da je malo mehurčkast, naj bo zelo penast).

V drugo posodo dajte moko, sol, sladkor, mleko, olje in na koncu še kvas. Vse skupaj dobro pregnetite (v receptu piše, da mislite na nekaj, kar vas jezi ali vnzemirja, da boste testo res dovolj pretepli). Ko je testo nared, ga zaprite v neko Tupperware posodo ali kako podobno, da vzhaja. Ko se bo dovolj vzhajalo, bo pokrov počil, torej posoda se bo odprla (traja približno pol ure, mogoče malo več).

Potem testo malo pregnetite in razdelite na poljubno število manjših hlebčkov (sama sem razdelila na približno 20 hlebčkov, ampak sem kasneje ugotovila, da to niti ni bilo potrebno, ker sem ubrala drugačno tehniko valjanja). Potem zopet zaprite v posodo, da vzhaja še enkrat. Ko posoda poči, vzemite posamezne hlebčke, jih razvaljajte in narežite na trikotnike ter zvijte (vanje lahko poljubno date kako salamo, čokolado, marmelado,… po želji). Naložite jih na peki papir ali na namaščen pekač in pustite, da ponovno nekoliko vzhajajo.

in

Pečico prižgite na 220°C in počakajte, da se ogreje. Med tem klipiče namažite z jajcem in posujte s poljubnim posipom (mak, kumina, sezam, lan, …). Potem jih pecite približno 10 do 15 minut (odvisno kako pečico uporabljate), toliko da postanejo zlato rjavo zapečeni.

in

Postrežete lahko še tople, ki naj bi bili najboljši, ampak meni je strašno napihnilo želodec, tako da to nekako odsvetujem. Meni osebno so boljši hladni. Zraven predlagam kak pršut ali pašteto. Lahko pa tud kaj sladkega, kar vam pač poželi srce.

Zadeva vzame kar nekaj časa, ampak je vsekakor vredna truda. Pri nas so bili navdušeni in dvomim, da jih bo do jutri še kaj ostalo. Edina stvar, ki bi jo še dodala, je to, da jih verjetno s količinam, opisanimi v original receptu, nastane veliko več kot 25, če jih je že pri meni, s polovičnimi količinami, nastalo 30.

Pa dober tek!

vir

Je precej depresivna zadeva. V naših krajih se trenutno zadržuje že nekaj dni. No v Kranju smo imeli danes celo nekaj sonca. Sicer se je potem skrilo, ampak če ne drugega, smo uživali ob pogledu na prelepe hribe obsijane s soncem. Da je vsepovsod ledeno je tudi že nekaj običajnega. Sedaj hodim skoraj kot baletka, kot po jajcih, ker moram biti previdna, da na poti od avta do faksa ne pogrnem.

Ampak to niti ni tak problem. Hladno zanje čase tudi ni tako zelo in se da živeti (mislim, da bi se strinjala tudi Irena, čeprav si pomojem, tako kot jaz, srčno že želi pomladi). Problem nastane v bistvu na cesti. Vsaj jaz sem ga danes doživela tako. Za las sem se ognila čelnemu trčenju z nekim bedakom, ki je mislil, da je blazen frajer, če gre prehitevat v megli, v kateri se vidi komaj ena črta na cesti pred teboj. Kako izgleda, ko pred seboj zagledaš luči, namesto na sosednjem pasu, pa rajši ne bi opisovala.

Moti me predvsem to, da ljudje ne znajo uporabljati meglenk. Vem, da je marsikdo že dolgo iz avtošole in je pozabil na določene predpise (npr. na oranžno puščico v križišču… nekateri pač čakajo, da se promet popolnoma ustavi, ker ne vedo njenega pomena). Ampak vseeno ne razumem, kako nekateri ne vedo, da če si v koloni (in ne zadnji v koloni), da moraš zadnjo meglenko ugasniti. Pa saj te vidimo madona! Ampak večina za to ne ve. Sprednje meglenke niti ne motijo tako zelo, zadnja pa je res precej moteča.

Danes sem tako izkusila 20 minutno vožnjo za nekim frajerjem, ki je imel zadaj celo 2 meglenki. Blendanje pač ni bila opcija, tako da sem pač potrpela, da se mi je potem končno spravil izpred oči. Priznam, tudi sama nisem ravno zgled za na cesto (velikokrat vozim hitrejše od omejitev), pa vendar, vsaj kar se meglenk tiče in raznih semaforjev v križiščih, predpise upoštevam. Vem da postanem sem in tja živčna, ampak še nikomur zaradi svoje živčnostni nisem blendala ali trobila.

Pravijo 100 ljudi, 100 čudi. Tako je in tako bo. Vedno se bo na cesti našel nekdo, ki te bo lahko totalno spravi ob živce in nekdo, ob katerem se boš popolnoma nasmejal, ko boš ugotovil, da ima enak stil vožnje, kot ti.

Želim vam mirno noč in čim manj pretresov na jutrijšnji zadnji dan pred vikendom. Pa pazite nase na cesti, megla (in tudi led) zna biti res nevarna zadeva.

Lahko noč!

vir

Nekoč sem že omenila, da imam super sošolca, s katerim se odlično razumeva. Sicer se zgodi, da imava čudne dneve in se malo postrani gledava, ampak to je redko. Večino časa sva v izredno dobrem (predvsem polnem smeha) odnosu. Prvič je, da imam takega prijatelja, s katerim se v večini stvari ujameva. Včasih je dovolj že pogled, pa oba točno veva, da sva istih misli.

Zakaj to pravzaprav pišem? Ker me že nekaj časa nagovarja, da naj rečem kako dobro besedo zanj (je še neporočen, ampak to ni namen objave ). Ko je ugotovil, da pišem blog, je videl, da sem ga omenila le nekajkrat, kljub temu, da bi ga lahko večkrat. No tokrat, dragi moj prijatelj, ti posvečam celotno objavo, ker mislim, da si jo po nekaj letih prijateljstva resnično zaslužiš.

In zakaj ravno danes, na tako običajen dan? Ker me je izredno razveselil, ko mi je prinesel pecivo - klipiče (zgoraj na sliki), ki jih sicer peče njegova mami, ampak so odlični! Že dolgo mi jih je obljubljal v testiranje in tokrat le ni pozabil. Recepta sicer še nimam, ampak ga bom dobila, ker me mika, da bi še sama to naredila doma. Tako greha vredna stvar, da pozabiš na vse zaobljube o hujšanju in podobno. Vem da je samo kruh (ki se ga bo počasi že splačalo peči doma, glede na vse podražitve), ampak je kljub temu res super. Predvsem zato, ker je prišel iz pravih rok. Iz rok človeka, ki je dober kot kruh, a včasih na to malo pozabi, ker mu razum zameglijo druge stvari. Malo pihanja na dušo ne škodi, pravijo.

Sicer pa je danes na vrsti čas za mozganje pri našem projektu. Jutri je rektorjev dan in s tem študijskega procesa prosti dan (ja, malo dlje bomo spali ). To še ne pomeni, da bomo lenarili, ker je dela na pretek. Je pa tudi res, da že vsi težko čakamo počitnice, čeprav se bomo morali takrat učiti. No, vsaj naspali se bomo za naprej in nazaj pa še tale leni januar bo hitreje minil in februar zraven (zame najbolj obupna meseca, ker nekako kar ne najdem motivacije - vejretno je malo krivo tudi temačno vreme).

Uživajte na tale megleni dan in pazite nase, da kje ne padete, ker je še vedno ledeno po tleh. Sama sem imela danes presneto srečo, da se nisem stegnila ob izstopu iz avta. Šment pa te nizke temperature. Pomlad, res te že težko pričakujem.

vir

Danes namesto besede dneva uganka, ki je bila v NEdiju. Predvidevam, da je lahka, ker je NEdi pač namenjen otrokom. Pa mi vi povejte, če je res tako lahka.

Nek moški je šel v okrepčevalnico in ko je pojedel, je na svoj račun z modrim svinčnikom narisal risbo (slika zgoraj). Ko je račun z denarjem vred dal natakarici, mu je dejala: “Vi ste pa v mornarici, ne?” Kako je to vedela?

Veliko sreče pri reševanju, meni ni uspelo.

P.S. Prilagam še original iz NEdija:

vir

vir

Malce sem zanemarila tole rubriko ampak (!!) nisem pozabila nanjo. Tako vas danes po dolgem času čaka novi zalogaj za ugibanje! Prejšnjič ste tako ali tako v momentu ugotovili, da gre za belo omelo.

Male, velike, pisane, monotone, živalske, človeške,… takšne so lahko te stvari.

1. namig: slika 2. namig: ljudje jih velikokrat kupujejo, predvsem zaradi odtujevanja

vir

Pa so prazniki (končno) mimo. Kar kamen se mi je odvalil od srca. Boljša polovica me že nekaj dni draži, da najbolje, da se zavzamem za podpis kake peticije, ki popolnoma prepoveduje pirotehniko. No, ob tem se nasamejim, ker nekako ima prav. Bilo bi mi ljubše, če ne bi bilo teh pokal, ampak občina mora pač zmetati proč nekaj denarja, da je ljudstvo nasmejano. Še več pa ga morajo zmetati nekateri posamezniki, ki pač obožujejo metanje pirotehnike na tuja dvorišča (npr. na našega).

Pa pustimo to ob strani. Preživela sem in sitnost me je (nekoliko) minila. Spala sem tako ali tako že 10 minut čez polnoč. Danes mi je bilo malo čudno, ker so se prazniki kar naenkrat končali, ampak sem opazila, da so si jih nekateri še nekoliko podaljšali. Razred je bil namreč hudo okrnjen (mislim da okoli 15 ljudi, če sploh). O tem, da sva bila samo 2 na telovadbi pa je škoda izgubljati besede.

Veseli me dejstvo, da je pomlad vsak dan bližje (vem da je marec še relativno daleč, pa vendar), čeprav se mi nekoliko guba čelo ob napovedovanju snega, ampak če bo tako, kot je trenutno me ne skrbi, ker teh nekaj snežink ne bo naredilo ničesar hujšega. Če bodo tako kopne ceste, bom svojega novega lepotca, ki ga dobim predvidoma 3. teden v januarju preizkusila že precej kmalu. Komaj čakam!

Za 3 tedne bo sedaj potrebno prestaviti v kako prestavo višje, potem so na vrsti počitnice, čeprav ne bodo ravno popolnoma to, kar namiguje beseda. Čaka me namreč nekaj izpitov, ampak to se mi niti ne zdi slabo, ker več kot jih naredim, bližje sem cilju… Danes me res preveva nekakšen čuden optimizem. Huh, očitno res že vonjam pomlad.

Želim vam lep konec tedna in če bo vse tako, kot mora biti, se vam kmalu javim z novim nadaljevanjem zgodbe. Malo sem že zaskrbljena, kje bo ta stvar dobila svoj konec, ampak bom pustila glavi, da se sama odloči kaj in kako. Uživajte, maksimalno!