Čakam…
… čakam nate, da se vrneš. Odšla si tiho, ne da bi vedela. Kar sredi noči si vstala in zjutraj te ni bilo več poleg mene. Klicala sem te, moledovala, prosila na kolenih, da se vrneš. A si ostala neomajna. Zavrgla si me, kakor zavržemo smeti. Zakaj točno si me zapustila še vedno ne vem. Verjetno zaradi nekoga drugega. Ampak nisem vedela, da si te izmenjujemo. Vedno sm te imela za svojo, a daleč od tega, da bi ti onemogočala druženje z drugimi.
Dolga leta si me spremljala. Že v osnovni šoli sva bili najboljši prijateljici. Vedno si mi pomagala z novimi idejam, ki so se izkazale za super stvar. Pomagala si mi pri vseh vragolijah, ki sem jih naredila čez leta. Skupaj sva odrastli in šli tudi na gimnazijo, kjer sva bili še vedno nerazdružljivi. Vsaj večino časa. Potem pa je prišla matura in po maturi slovo, ko smo odšli vsak svojo pot, na različne fakultete. Dejala si, da se bova še slišali, da to ni slovo za vedno. In imela si prav. Slišali sva se sicer bolj poredko, a bolje kot nikoli.
Lansko poletje si se zopet vrnila. Kako sem te bila vesela. Zopet sva vse dneve preživljali skupaj. Se smejali, se jezili, se jokali, delali traparije… to so bili nepozabni dogodki. Še celo na dopustu, ogromno kilometrov od doma, me nisi pustila pri miru. Mislila sem nate in ti name in ob prihodu domov je bilo zopet veselo. Potem pa se je nekaj zgodilo.
Kaj je bilo to, ne vem. Kakor da bi se pretrgala tista najmočnejša veriga. Še danes iščem razloge, a jih ne najdem. Počasi si se pričela oddaljevati. Držala sem te za roko, a si jo počasi odtegovala. Najprej sva se videli vsak drugi dan, potem tretji, četrti,… na koncu pa nič več. Kar odšla si brez pojasnila. Še vedno upam, da se boš vrnila, ker je sedaj v mojem življenju na tem mestu velika praznina. A čeprav upanje umira zadnje, globoko v sebi vem, da sva to obdobje zaključili. Da se ne nameravaš vrniti.
Komu sedaj delaš družbo ne vem, a upam, da se imata skupaj lepo. Tudi jaz skušam čas preživeti čim bolj uspešno, tako da ne mislim nate. In priznam, ni mi več tako zelo hudo. Še vedno imam obdobja, ko bi se najraje z glavo zaletela v steno in te šla poiskat, da bi te pripeljala nazaj, a so vedno redkejša. Mogoče je to znak, da je čas, da se umaknem. Da odidem, tako tiho, kot sem prišla. Da ti pustim, da naprej živiš svoje življenje, kakor si si ga zamislila.
Upam, da se boš še kdaj spomnila name in me obiskala, vsaj kot stara prijateljica.
Ne bom te pozabila.
Pogrešam te, moja predraga prijateljica…
… inspiracija.
2. februar, 2008 ob 22:08
Ljudje se neprestano oddaljujemo drug od drugega, kmalu se spet zbližamo, če se nam poti prekrižajo
3. februar, 2008 ob 12:02
K meni ni prišla… Tudi jaz imam zadnje čase težave s pomanjkanjem inspiracije (vsaj glede pisanja) ali pa je to le posledica zasičenosti s toliko drugimi obveznostmi. Upam da jo čim prej spet najdevi.
3. februar, 2008 ob 12:06
zelo podobno moji ‘zgodbi’. Sicer sem se počutila ves čas krivo. Več kot pol leta sva bili neznanki. Nisva se pozdravljali. Nič. Do pred nekaj dnevi, ko sva zopet spregovorili. Vem, da tako kot je bilo, ne bo nikoli več. čeprav je priznala svoje napake in se opravičila. Toda teh nekaj mesecev naju je zazanamovalo. ne morem ji več popolnoma zaupati. Ampak sem ‘prebolela’ in ni mi več hudo ob misli na njo/naju. Zdaj imam druge prijatelje, ona pa tudi. Sem pa vesela, da nisva več tujki, da vsaj tisti ‘zdravo’ pride iz ust.
4. februar, 2008 ob 00:07
Najprej sm mislil da imasta kaj z Zvito
k piše isto 
4. februar, 2008 ob 00:41
Primaži ji focn, smotki. Da jo takole pobriše, kaj si le misli …
Prišla bo, brez skrbi. Čeprav se staramo, nas naš notranji otrok še vedno štopa. Kako uspešno, je pa odvisno od nas.
4. februar, 2008 ob 10:46
Brez skrbi, prepričana sem, da jo še imaš. V teh sivih in deževnih dnevih pač dobimo vsi po malem občutek da je ni. Poleg nje pa še sto drugih energičnih reči…. Svetujem ti, da se lotiš nečesa, kar si velikokrat počela takrat, ko sta bili še prijateljici.
Sicer če zapis berem brez zadnje besede, bi ti priporočila, da zagrabiš tisti trenutek, ko te zamika, da bi jo pripeljala nazaj. Na začetku je gotovo malo nerodno, a čez čas zna postati zopet tako kot je bilo…. a glej ga
Tudi z zadnjo besedo zapisa skupaj je to prav uporaben nasvet.
4. februar, 2008 ob 12:35
hmmmm, nisem je srečala. če jo, ji povem da jo pogrešaš.
6. februar, 2008 ob 11:45
@Nikolina: se strnijam
@goofa: jaz skozi bolj razmišljam o popolni oddaljitvi od pisanja… vedno bolj me vleče le še komentiranje
@gabi: me veseli, da je pri tebi bolj često “na obisku”
@Samski: morm prov pogledat, je sploh ne poznam
@fittipaldi: lol hehehe, sam bi jo blo res treba mal čez kolena dat
@taca: hehe hvala, jo bom malo poklicala po telefonu, ko mi bo postalo dolgčas
@M&M: daj, prosim
mogoče bo pa vesela tega sporočila
10. februar, 2008 ob 09:50
Ampak pri tem zapisu je pa bila nekje blizu kajne? Je kaj potapkala po tipkovnici s tabo?
10. februar, 2008 ob 10:39
@1danica: ja imaš prav ja, mogoče me je pa res malo prišla med tem pogledat