Saily

Ja, počitnice so in ker sem doma in recimo temu, da nimam kaj pametnega početi (saj imam, lahko bi pospravljala, prala, likala, sesala,… ampak rajši berem knjige, ker poglavarjev pač ni doma in je to idealni čas za počitek) sem se lotila peke. Med vikendom sem imela obiske in ker razen kupljenih piškotov doma ni bilo nobenih posebnih dobrot, sem se odločila za malce zahtevnejši projekt, ki se ga lotevam že kako leto. No, na koncu se je izkazalo, da ta projekt niti ni tako zelo zahteven, kot so mi vsi pravili. Mami me je vsakič, ko sem ji omenila, da bi sama naredila potico, navdušila z razno raznimi opozorili, kako da je to težko narediti, da nikoli ni vse prav. Ali ti odstopi rob, ali se ves čas drobi, lahko da je celo premalo nadeva,… skratka same težave. Po prebiranju raznoraznih receptov, sem se za enega odločila, sestra je nakupila sestavine in delo se je pričelo.

Najbolj zatežen del postopka mi je bil, kot vedno, čakanje, da testo vzhaja . Vmes sva sicer s sestro pripravili nadev, pa vendar. Ona je potem odšla na svež zrak, jaz pa sem sedela za časopisom in čakala strahotni pok, ki bi mi dal vedeti, da je prvo vzhajanje in potem še drugo, mimo. Potem sem se lotila valjanja testa, nadeva in končno še peke. Zadeva se je pekla dobro uro, kljub temu da bi se mogla bojda uro in pol. Meni se je že pred eno uro zdela več kot dovolj zapečena (temperaturo sem tako ali tako morala zmanjšati vsaj 3x s 180°C sem prišla na borih 140°C).

Rezultat je bil vsekakor zabaven. Prva potica, ki jo lahko vidite na vrhu, je kolikor toliko uspela tudi estestko (če odštejem trapaste luknje v testu, ki sem jih naredila sama, ker je tako pisalo (naluknjajte jo, da vam testo kasneje ne bo odstopalo), potem pa so se med peko še dodatno razširile). Druga potica pa je hmmm… nekakšna čudna skulptura, ki je nastala zaradi pomanjkanja prostora v samem modelu. O sami kakovosti vam bodo lažje povedali drugi, ker sem sama preveč pristranska. Moram pa priznati, da je prvi del potice pošel v 3 dneh, drugega pa je še vedno nekaj (verjetno je kriv izgled ). Ker je rezultat za prvič zadovoljiv, se bom ta teden, preden prideta poglavarja nazaj domov, lotila še pehtranove, ker imajo pri nas pehtranovo rajši (ne vem sicer zakaj, ker meni osebno je tista zelena zadeva odvratna).

Če bi se vikend tako lepo zaključil, kot se je potica bi bilo super. Pa se žal ni. V soboto smo se odšli v Bohinj namakat (ja, priznam, še nikoli se nisem kopala v Bohinjskem jezeru ). Najprej me je zbila vožnja, ker smo pol ure čakali v koloni na koncu gorenjske avtoceste (kako tipično). Ampak če bi vedela, da me bo potem zbila še neka druga stvar, se verjetno ne bi pritoževala. V Ukancu smo si našli prijeten kotiček, kjer je bila z nami na plaži tudi naša kuža (čeprav so bojda nekje razpostavljene table, da naj psi ne bi bili prisotni; sama nisem nič opazila, razen tistih, da morajo biti psi na povodcu). V vodo sem zabredla 3x, kar je bilo več kot dovolj, da imam še danes prijetno napihnjen trebuh kot kaka nosečnica (sumim na kak prehlad notranjih delov). Da je bila svinjsko mrzla sem vedela že ko sem stala notri samo do kolen. Ampak me moja trma, kot ponavadi, ni pripravila od tega, da bi se obrnila. Po nekolikšnem oklevanju, sem se potem rajši kar zvrnila notri, ker sicer bi si muke še podaljšala. Imela borih 19°C, to sem izvedela šele doma (ne nimam kakšnih posebnih čutil na sebi, da bi lahko natančno ocenila temperaturo ). Ampak tako ali tako mi to tam ne bi nič pomagalo. Sonca ni bilo in hvala bogu da je bilo tako, ker ko se je končno pokazalo je tako nesramno žgalo, da smo se pobrali v dobri uri. Potem se je oglasilo še grmenje, kar je naš odhod še podkrepilo.

Veselo presenečenje me je čakalo, ko sem prišla do avta. Sprva ga sploh nisem opazila, ker sem bila parkirana na pol v gozdu (ja saj vem, TNP, TNP,… ). Ko sem se zapeljala na svetlo pa me je kar zbodel v oči. Sprva sem upala na kako reklamo ali pač opozorilo, ker sem na tem koncu pač turist (take listke so včasih samo v opozorilo dajali v Porotorožu in na Bledu) . Ampak ne, je bil kar pravi pravcati račun, ki sem ga potem včeraj poravnala (da je bilo prej kot v roku 8 dni). Sedaj vem, da prihodnjič, ko se bom znašla v Bohinju, ne bom parkirala avta tam, kjer ga pušča večina, ampak ga bom pustila na parkirnem prostoru (kar pred hotelom če bo potrebno). Ker, ko smo se peljali ob jezeru nazaj domov, sem opazila še vsaj ducat avtomobilov z listki (mi je bilo nekoliko lažje pri srcu, ker nisem bila edina, čeprav nikomur ne privoščim plačevanja kazni). Nikjer pa seveda nobenih tabel (v mojem primeru je očitno bila, pa sem jo spregledala), da je prepovedano parkiranje. No, me je izučilo za prihodnjič (moja prva kazen nasploh), da ne bom več počela traparij.

vir

Trenutno se nisem nič oglašala, niti brala vaših komentarjev, ker sem potrebovala manjši odklop. S faksom sem za letos zaključila (3. letnik opravljen brez večjih problemov), brez kakih grehov za nazaj. Sedaj res uživam brezskrbno poletje (resnično 3 meseci počitnic, no skoraj 4). Na koncu leta se mi je na žalost nakopičilo morje stvari, ki so me nekako tiščale proti tlom (zasičenost z obveznostmi, takimi in drugačnimi; čudni pripetljaji na koncu leta; naveličanost; …) in zame je edino zdravilo, ki take stvari popolnoma pozdravi, morje. In zato je bila odločitev jasna.

Na morje sem odšla nekaj dni nazaj, natančneje 4.7.2008 in se danes nepredvideno vrnila. Mišljeno je bilo namreč, da se vrnem šele v ponedeljek, ampak so bile za celoten vikend napovedane plohe, tako da sva rajši na hitro vse pospravili in hop v avto proti domu. Kopanje v dežju in bliskanju je sicer noro dobro in ga naravnost obožujem, ampak sem ga v tem “dopustu” enkrat že izkoristila. Sedenje v notranjosti, ker zunaj ne moraš nič početi, pa je duhamorno in v takih primerih je lažje biti doma.

Vreme je bilo sicer večino časa lepo. Dobila sem celo nekaj barve, kar tudi ni tako zanemarljivo, ampak večja doza bi še morala priti (septembra, ko bom dosti bližje ekvatorju). Opravila sem celo planinski izlet, če lahko temu tako rečem. Pohod na sam vrh Grgurja niti ni bil tako lahkoten, kot je sprva izgledal. No, če prištejem še poškodovano koleno na poti navzdol, je bila to res na pol misija, ki se je hvala bogu srečno končala. Vetra je bilo več kot dovolj, vode tudi. Pogrešala bom nočno guganje in šumenje morja, ampak če bo tako zelo hudo, se lahko že naslednji vikend zopet odpravim nazaj.

Priznam,  ni lepšega občutka, kot se zopet voziti domov. Ob prestopu slovenske meje mi je srce kar zaigralo. Potem me je do doma ločila le še dobra ura in pol. Doma so bili kajpak presenečeni, ker sva se predčasno vrnili, ampak kljub temu naju nihče ni zaradi tega grdo gledal.

So se problemi razblinili? No ja, nekateri vsekakor ja. Odpočila sem si od študija, od vsakodnevnih srečanj in voženj. Eden od problemov pa mi le ni šel popolnoma iz glave. Sploh, ker se je v bistvu med samim “dopustovanjem” zopet pojavil, kot da bi vstal od mrtvih. Ampak s tem se bom rajši ubadala sedaj, ko sem zopet doma. Bomo o tem rekli kako besedo več kdaj drugič.

Sedajle že težko čakam, da se vržem v mojo, samo mojo, mehko posteljo in da zaspim. Jutro bo sicer drugačno kot na morju in prva stvar ne bo skok v vodo, pa vendar. Vem da mi bo kljub temu lepo.

Lepo se imejte tudi vi in naj vam napovedano slabo vreme ne pokvari vikenda.

Saily

vir

Ne ravno dobesedno, pa vendar.

Ja težko je verjeti, ampak res sem nazaj (očitno). Nekaj mesečno poslušanje vprašanj v smislu zakaj si prenehala pisat blog, zakaj si pobrisala blog,… ipd. je sodu dokončno izbilo dno. No, povod je bila verjetno obljuba sošolcu (potopis na blogu) in mi drugega ni preostalo.

Ampak priznam, tudi meni ni dalo miru. Včasih so me resno zasrbeli prsti, da bi zopet nekaj napisala, pa mi je moj 2. jaz v glavi rekel pa ne bodi neumna, saj nimaš več kaj povedat. In je ostalo pri tem. Za vnaprej nič ne obljubljam, razen Gašperju potopisa ;). Bomo videli kaj bo in kako bo. Upam pa, da bo tukaj vse skupaj malo bolj zaživelo.

Se kmalu javim s kakim daljšim zapisom, zaenkrat pa samo pozdrav vsem, ki ste me (ali pa tudi ne) pogrešali.

Saily

P.S. Še to, priznam, presenetili ste me. Niti slučajno si nisem mislila, da ste me brali v takem številu (sploh sošolci, ker večina ni nikoli nič omenila dokler ni blog romal tam kamor sonce ne posije).