Saily

vir

Približno en teden ali kak dan manj vem, da bo to nedeljo tudi nekakšen referendum o nečem (nekaj v zvezi s KADom in Zavarovalnico Triglav in pokojninskimi ter invalidskimi skladi). Danes smo celo na dom dobili neko manjšo brošuro v kateri nekaj piše. Ampak seveda piše tako, da je malokomu razumljivo (zakaj niso na listkih vprašanja tipa: ali bi vam bilo všeč, če bi storili to in to?). Sama kot navaden smrtnik npr. ne vem, kaj bo sledilo če bo večina obkrožila ZA in kaj bo, če bo večina obkrožila PROTI. Na televiziji obljubljajo eno, v brošuri drugo. Komu verjeti? Verjetno nikomur. Že samo referendumsko vprašanje je zastavljeno na tak način, da tisti (ciljam na kake upokojence in ljudi moje starosti, ki se o tem mogoče ne informiramo toliko in niti ne poznamo ozadja), ki s tem slučajno ne bo seznanjen do nedelje, mogoče sploh ne bo vedel, kaj naj obkroži, ker mu že zastavljeno vprašanje ne bo jasno. Kaj mi je torej storiti? Naj grem brskati nazaj v zgodovino, tja v leto 1990, da vidim ali sem bila takrat zavarovanec pri Triglavu in če bom res dobila nek delež? Najbrž ne. Brošura na nek način to tudi odsvetuje (koristoljubje?), ker piše, da naj bi bili postopki, ki bi bili povezani s tem, tako dragi, da bi na koncu stroški teh postopkov presegli dejansko vrednost izplačila. No, meni na žalost to nič ne pove in tudi ne pomeni, ker naša vlada se obrača po vetru. Danes sveto zatrjujejo, da tega deleža ne bodo prodali, kaj bo jutri se sploh ne ve. Tudi če rečejo (mislim da je bila Bajukova izjava, nisem pa prepričana), da ta vlada deleža ne bo prodala, kaj bo pa z naslednjo, ki bo stolček dobila prihodnje leto? Bo takrat zopet vse drugače, bo spet novi referendum? Bomo proč zmetali še več denarja? Na žalost našo državo vse manj razumem. Ves čas se jamra, da ni denarja za to in ono, potem pa pogledaš: dobimo novega ministra, ni mimo teden dni, se že vozi z novim avtomobilom (ker mu služba pač to omogoča, pa mu ga nisem niti najmanj fovš), ker mu stari avto, od prejšnjega ministra ni bil všeč (pa še niti slučajno ni bil odslužen). Mar imamo res toliko denarja, da ga lahko tako mečemo v zrak? Tudi za referendum in volitve se mi na nek način zdi proč vržen denar. Sploh se ne spomnim več točne številke, ki je bila navedena že pred začetkom volitev, koliko bo šlo za kampanjo in same volitve. Niti nisem več prepričana, če jo še želim vedeti. Za tisti denar bi verjetno lahko kupili marsikaj drugega. Mogoče obnovili kako staro zgradbo, naredili nove ceste, obnovili stare, namenili denar za nakup kakega novega zelo potrebnega aparata v kliničnem centru,… Seznamu potrebnih stvari verjetno ni konca. Ampak denar gre vsepovsod drugam prej, kot pa tja, kamor bi bilo res nujno. Kdo točno o tem odloča, ne vem, mogoče je celo bolje da se ne ve. Ob vsem tem mi na misel pade le še misel Winstona Churchila: “It has been said that democracy is the worst form of government except all the others that have been tried.” Mislim, da je imel kar prav. Pa lep dan še naprej!

vir

Pa sem si ogledala tisti razvpiti Slovenski film, Petelinji zajtrk. Toliko navdušenja, kot je bil film oglaševan, sicer nisem pokazala, priznam pa da se mi je zdel eden (naj)boljših Slovenskih. Še vedno ga ni čez Kekca, pravijo, ampak težko primerjaš zelo seksualen film s popolnoma otroškim filmom. Tako da, bi raje oba uvrstila, vsakega v svojo kategorijo, na prvo mesto.

Za kaj gre v filmu, najverjetneje veste. Pa recimo, da na hitro obnovim za tiste, ki še ne veste: Mladi Djuro - David Slavinec (Primož Bezjak) je delavec v neki vulkanizerski delavnici, kjer ga odpustijo in potem napotijo k nekemu drugemu, privat, mojstru v Prekmurje (upam, da se Gornja Radgona smatra že za Prekmurje). No, tam Djuro dobi delo in uživa pri g. Pištiju Gajašu (Vlado Novak). Zgodba se obrne tako, da mu pot prekriža lepa deklina, Bronja (Pia Zemljič), v katero se zaljubi. Ampak vse ne more biti tako rožnato, ker sta vmes še njen otrok in mož, g. Lepec (Dario Varga), ki je lokalni gangster in pa lastnik strip bara. Djuro in Bronja razmerje uspešno skrivata, dokler ju ne odkrije Gajaš, ki mu potem predlaga, da naj ima od sedaj naprej nekje v bližini pištolo (za vsak primer, ker pri Lepcu nikoli ne veš). V zgodbi se ves čas prikazujejo tudi Gajaševi prijatelji, s katerimi skupaj ob večerih kartajo in popivajo (alkohola v Slovenskih filmih pač nikoli ne zmanjka, hrane pa tudi ne). Eden izmed teh prijateljev, Roki, je lokalni igralec sintisajzerja, ki trenutno najbolj zažiga s Severininimi hiti. Gajaša popolnoma navdušijo in se v Severino zaljubi (takoj naslednji dan Djurota pošlje, da nakupi vse njene kasete). Seveda gre tudi na njen koncert, hkrati pa mu Lepec obljubi tudi, da mu jo bo, ker jo pač pozna (in njenega menedžerja) in je Gajaš njegov dober prijatelj (ki mu je velikokrat popravilo kakega avta dal za gešenk), pripeljal na večerjo. Gajaš seveda tem lepim besedam verjame in skupaj z Djurotom in prijatelji čistijo delavnico kar nekaj časa, dokler se na koncu vse ne sveti za prihod zvezde. Čaka jo dolgo, dolgo, nakar ona le pride. Kaj se dogaja vmes ne zvemo (si pa lahko mislimo), ker se zgodba preseli k Djurotu, ki še vedno zapeljuje Bronjo. Novi dan prinese veliko razočaranje, ko Djuro razkrije Gajašu grdo resnico, da mu je Lepec pripeljal striptizeto, ki je bila na las podobna Severini (povedala mu je Bronja). Gajašu od žalosti skoraj poči srce, ker ne more verjeti, da je Lepec res tako pokvarjen. Lepec v tistem trenutku pride na obisk in Gajaš mu pove, kar je odkril, potem pa odide v delavnico. Medtem se Lepec zave, da ga njegova žena vara z Djurotom (izdajalski obesek na roki) in v trenutku, ko želi pobesneti, ga Gajaš ustreli. Zgodba se torej konča tragično, Gajaš ostane v zaporu, Bronja in Djuro pa skupaj vodita avtomehanično delavnico, ki je veliko uspešnejša, kot prej.

Gre za lep in hkrati žalosten film, čeprav se za glavnega junaka konča uspešno. Smejali smo se, vendar v glavnem kletvicam in popivanju, nekega res smešnega prizora pač ni bilo. Vsekakor pa mi bo film ostal v lepem spominu, že zaradi preljubega Prekmurja in njegovih pesmi (zahvala gre najverjetneje Lainščku), ki me vedno ganejo do solz. Ogledalo si ga je v glavnem starejše občinstvo, ki mu mogoče preklinjanje ni bilo tako zelo všeč, pa vendar so se malce smehljali (če ne drugega so verjetno obujali spomine na svojo mladost in možne petelinje zajtrke ). Mlajših od 30 nas je bilo mogoče deset. Film je bil prijeten tudi zaradi tega, ker je bil narejen starinsko, s starimi avtobusi, z Jugoti, s starimi klicnimi številkami,… skratka izredno všečno.

Verjetno si ga bom ogledala še enkrat, že zavoljo drugega mnenja, ker je slika ponavadi drugačna, ko stvar gledaš še enkrat. Mogoče bom takrat postala bolj ravnodušna ali pa bolj navdušena, kaj pa vem. Vem le, da če me bodo kje na ulici srečali in vprašali kateri Slovenski film se mi zdi najboljši poleg Kekca, da bom odgovorila, da je to zagotovo Petelinji zajtrk.

Pa lahko noč!

P.S. Ogled res priporočam!

vir

Biti tajnica mi je najbolj zoprno opravilo od vseh. Če bi se stvar končala pri planiranju, urejanju stvari, sortiranju kartotek in podobnih zadev bi bilo super. Tudi računanje kakih obračunov in podobnega me ne moti, pošiljanje in sprejemanje pošte, zalivanje rož, pometanje, kuhanje kave… Najbolj me moti telefoniranje. Že od nekdaj ne maram telefonov, ker so mi enostavno strašljivi. Vem, da so mi že milijonkrat povedali, da me preko telefona nihče ne bo pojedel, ampak jaz se enostavno treme ne morem otresti. Najbolj grozni so dnevi, ko ni nikogar doma in sem jaz tajnica. Takrat pokličejo pomojem kar vsi, kar jih je v imeniku. Verjetno že kar slutijo, da sem jaz na drugi strani linije in jih privlačim kakor magnet, da morajo ravno takrat poklicati. Kot vedno imam pred seboj pripravljen planer in list papirja, da si stvari zapisujem in jih urejam. Telefon pa stoji nekje na robu mize in me grdo gleda in se pripravlja, da bo enkrat zapiskal, kar iz lepega. Če sem ravno sredi nekega početja me ustraši že zvonenje, druga stvar pa je potem moja reakcija… kdo je na oni strani? Srce se mi kar ustavi ali pa mi popolnoma podivja, čisto odvisno. Ko se oglasim se seveda predstavim in upam, da se bo oni na drugi strani tudi (čeprav opažam, da je to vse bolj redko in moram potem na koncu jaz iz njih ven vleči kdo so in če mi povedo svojo številko). Potem počakam, da mi pove kar ima povedati in mu kot je običajno odvrnem, da ni nikogar doma, ampak da bodo dosegljivi takrat in takrat, da lahko ali takrat pokliče nazaj ali pa mi nakloni svojo številko, ki jo bom zapisala in ga bo nekdo od staršev poklical nazaj. Ko se klic konča, se mi kar oddahne, do novega zvonenja. Še hujše kot oglašanje mi je telefoniranje z namenom. Vem, da moram nekam poklicati, npr. v kako trgovino ali pa v gledališče, da rezerviram karte in kaj podobnega. Preden se pripravim, da bom poklicala mine nekaj ur (včasih se potem zgodi, da sploh ne moreš več poklicati, ker ne delajo več). Približen govor si včasih napišem že kar na list, ampak me vedno znova kaj preseneti in potem se izkaže za neuporabnega. Strah me je kaj bodo na oni strani rekli, zavedam se da ne grizejo, pa vseeno, včasih me njihovi glasovi navdajajo z grozo in mi gredo kar dlake pokonci. Imam pa mogoče 5 ljudi na seznamu, pri katerih ne občutim treme in jih pokličem brez večjih problemov. Grozna sem, vem, ampak sedajle me čaka še kaka ura ali pa več opravljanja dela tajnice in vsaka minuta, ki preteče brez zvonenja telefona mi je super, ker se mi kar kamen odvali od srca. Z vsako minuto sem bližje prihodu staršev domov in z vsako minuto sem bližje temu, da bom telefon lahko oddala in se mi ne bo več potrebno oglašati. Kaj pa je najbolj zanimivo pri vsem tem? V živo nimam nikakršnih problemov sklepati stikov z ostalimi ljudmi. Tudi pričeti pogovor s popolnim neznancem zame ni problem. Ne vem zakaj torej tak strah pred telefonom. Verjetno nikoli ne bom vedela. Bom pač mojega bodočega moža prosila, da opravlja klice namesto mene. Pa ne zamerite, če se kdaj ne bom oglasila.

Sonček je! Smejte se!

vir

Standardna zgodba večine študentov, ki jo iz dna srca sovražim. Ponujeno nam je “zastonjsko” učenje zato, da lahko obiskujemo fakulteto nam namreč ni potrebno plačevati in ravno tu se vidi, kako potem ljudje postanejo neresni. In ne mi reči, da pač pri 20 ne moreš biti resen. Halo?! Kdaj pa naj bi človek pričel postajati resen, če ne na fakulteti, ko se vse bolj usmerjaš v svojo prihodnost? Če bi morali sami plačati študij iz lastnega žepa bi prekleto pomislili, kdaj bodo manjkali. Nikoli! Ker jim bi bilo škoda vsake ure, ki so jo zamudili, ker so jih (pre)plačali in so za ta denar prej presneto garali. Da ne govorim o tem kako delajo izpite. V prvem roku, če se le da, ker morajo vsak izpit sproti plačati in nikakor ni poceni. In na drugi strani imamo večne študente, ki jih padec na izpitu sploh ne gane. Izpit gredo delati tudi po 10x. Vredu, ne rečem, da imaš smolo in te mogoče profesor ne mara ali pa ti snov ne stopi v glavo. Ampak, da se ti ne da učiti in da snov pač pogledaš 3 ure pred izpitom, ja kaj pričakuješ da bodo kar desetke padale z neba? Po padcu se mogoče malo zasikirajo, potem pa pač si rečejo, ah saj bo, saj bom naredil do diplome. Ja… boš ja, ko se ti bo pred diplomo nabralo tam okoli 10 izpitov in ne boš vedel kje začeti in kako se stvari lotiti, ki je sedaj že daleč v pozabi, prej pa je bila tako sveža. Res ne razumem teh ljudi. In potem pravijo, da imajo resno vezo, da bi radi šli na svoje, si ustvarili družino in kariero… pa še podstrešja nimajo pošlihtanega. Mar se ne zavedajo, da je izobrazba v večini primerov ključnega pomena, da lahko potem greš enkrat končno na svoje (na tem mestu prosim ne vmešavajmo tistih, ki so se že po srednji šoli zaposlili, govorimo o študentih na fakultetah)? Delajo prek študentskega servisa, seveda in nabirajo počasi denar. Vse lepo in prav, vsaj v prostem času počenjo nekaj koristnega. Mnogim je delo prioriteta pred učenjem oz. obiskovanjem predavanj. Zakaj se potem ne zaposlijo redno in ne študirajo ob delu? Zato, ker je predrago in ker se zavedajo, da so leni in se jim ne da študirati in bi bili potem prisiljeni se zares vzeti v roke, ker bi morali plačati iz lastnega žepa za lastne neumnosti. Boljše vleči denarce preko študenta in še študirati zraven, z eno nogo na fakulteti. Diploma bo pa tako ali tako počakala, kam se mudi… tudi če jo spackajo tam nekje do 30. leta bo čisto vredu. In potem se sprašujemo, zakaj imamo toliko faliranih študentov. Zakaj nekateri delajo fakulteto namesto 4 (po novem 3) leta raje po 5, 6 let? Zato, ker jim je lepo, ker jih nihče ne priganja in ker zraven še delajo. Kaj si lahko želijo še lepšega? Saj vem, sedaj bom izpadla črna ovca, ker se hudujem nad njimi. Ampak imam dober razlog da se. Sama sem na predavanjih in potem, ko pridem domov še delam in najdem čas za vse. Kako drugim to ne uspe? Dopoldne raje preležijo doma berejo knjige, gledajo TV, poslušajo radio,… ali počenjajo pač kake druge neumnosti (ne mi prosim hoditi ven s kuhanjem ali čim podobnim) Popoldan pa se spravijo na delo. Potem, ko pa se bliža izpit pa meni neprestano zvoni telefon, češ da rabijo zapiske in da naj povem kaj lahko pričakujejo, ker sem slišala na predavanjih, ker sem bila pač vedno tam. Ne! Dovolj imam tega. Zakaj lahko jaz vedno za vse najdem čas in uskladim obveznosti, ostali pa tega nikakor ne uspejo (in ne, nisem piflarka, ki bi non-stop visela za knjigami… čas najdem in za delo in za učenje in za fakulteto in za prosti čas; vse se da, če se hoče). Vedno pa imajo čas za kavice in podobno. Ne hodit potem k meni s tako poceni izgovori, da je bilo delo ja pa da ni zneslo še za predavanja pa ne vem kaj. Če se ti ne da biti tam, si najdi kako drugo rit, ki bo toliko neumna, da ti bo delala zapiske. Nisem plačani suženj, ki pač tam sedi proti svoji volji in piše za nekoga drugega, ki pač trenutno nima časa biti tam. Moja svobodna odločitev je bila, da bom tam in da bom s tem sebi olajšala delo in svojo prihodnost. Ker sem ji z vsakim izpitom bližje in tako nameravam delati tudi vnaprej. Se tudi meni kdaj zalomi in me hudo potolče, ampak se poberem in grem naprej, mojemu cilju naproti. In ne, moj cilj je daleč od tega, da bi fakulteto packala 6 let. Naredila jo bom v zato določenem času. Ne vem, kdaj bo določene ljudi srečala pamet. Verjetno nikoli. Ampak upam, da se zavedajo, da jaz ne bom vedno tam in jim reševala riti, kot sem jim jo včasih. Sedaj pa me popluvajte, če mislite da si to zaslužim, ne bom užaljena. Sama sem mnenja, da si pluvanje prej zaslužijo tiste lenobe, ki raje ostajajo doma in ne pokažejo nobenega interesa za šolanje. Pretehtajte pa sami.

Pa lep, sončen dan vam želim še naprej!

Danes je za spremembo sonce in verjetno ga bom izkoristila za kostanjev sprehod, kot sem ga že prejšnjo nedeljo. Kostanj je letos veliko bolj zgoden, kot je bil prejšnja leta in na to sem bila pozorna in se malo prej odpravila ponj. Nisem pričakovala ne vem kaj, ker sem bila mnenja, da so ljudje, ki so tam hodili že dopoldan vse pobrali (sploh ker tisti, ki nabirajo gobe ponavadi pobirajo zraven še kostanj).

Pa sem se motila. Prvič me je tam pričakalo malo več kot 4kg kostanja, seveda nisem pobrala vsega, ker je ves čas še padal zraven dol z dreves in se kotalil mimo. Drugič (nekaj dni kasneje, ko sem bila sploh prepričana, da ga ne bo več) pa sem ga nabrala več kot 6kg, skupaj s preostalima udeležencema pa smo imeli 15kg.

Še sedaj ga imamo doma in čaka, da ga bomo spekli. Nekaj ga bomo danes, včeraj smo ga kuhali (kuhan je sicer tudi dober, ampak ne tako zelo dober). Edina stvar, ki mi res manjka tu zraven je mošt. O njem še vedno ni ne sledu in tudi ne vem če ga bom letos kaj deležna. Nadejam se, da ga bom.

Ni ga namreč boljšega kot sedeti ob ognju, peči kostanj, pojesti vmes eno porcijo in pa poplakniti vse skupaj s kozarcem mošta. Mmmm… se mi že kar sline cedijo. Še nekaj ur, pa bom ustrezala tej “sliki”, le brez mošta, ampak s kakim čajem ali kuhanim vinom.

Slik še nimam, bom pa objavila zvečer, da vidite našo pripravo, za katero najprej sploh nismo bili prepričani, da bo dobra za peko kostanja. Ampak se je izkazala za odlično, ker se kostanj zelo dobro speče in lepo pade iz lupine, ko ga stisneš.

Pa veliko kostanjevih dnevov želim tudi vam!

P.S. Ura je 20:51 in dodala sem slike, da boste dobili približen občutek kako je bilo… in malo skomin. Kaj sem žleht.

vir

Kot ponavadi, sem tudi to jutro prebrala Ono, ker je pač priloga Dela in ker mi Delo ni tako strašno fino branje za zjutraj, ampak imam raje njegove priloge. Vedno se najprej ustavim pri Uvodniku, sploh če ga napiše Sabina Obolnar, ker včasih res kvasi cvetke. No, danes je bilo malce drugače. Ugotovila sem, da je enkrat za spremembo celo napisala vredu prispevek in da se z njo strinjam. Kaj je bil pravzaprav problem? Nosečnost mladih deklic. Kot je že Volk nekaj dni nazaj pisal, je seks ne samo užitek, ampak tudi odgovornost. Ampak tukaj ni šlo za problem odgovornosti pri seksu (oziroma je bila le-ta potisnjena bolj na strah), ampak za problem detomorilk, ki postaja precej razširjen (slaba 2 tedna nazaj naj bi našli fantka v nekem smetnjaku, mamo še iščejo). Mlada deklica nezaželeno zanosi, noče se poslužiti splava, sploh ne obiskuje ginekologa in ko pride njen čas rodi otroka in ga odvrže v bližnjem smetnjaku. End of story… za otroka, koliko je sami deklici hudo pri tem je težko reči. Verjamem, da se ji v nekem kotičku srce para, ker mora to narediti, ampak očitno ni druge poti. Zakaj? Ker pri nas pač še nimamo ustanov, kjer bi mati nezaželenega otroka pustila v nekakšnem predalu (v Avstriji, Nemčiji in Švici naj bi imeli t.i. gnezda), brez posledic in identifikacije in mirne duše odšla, za otroka pa bi bilo poskrbljeno. Pri nas pač, kot je napisala Obolnarjeva, izberejo smetnjak, ker možnosti “predalnikov” ni. Sama pravi tudi, da naj bi bila to “skrajna izbira, ki rešuje življenja”. Sama sem mnenja, da se deklice poslužujejo tega zato, ker doma ne upajo povedati, ker vedo, da otroka ne bodo mogle vzdrževati in ker verjetno “bodoči očka” o tem ne želi nič slišati. Težko pa je še enega otroka dati staršem na pleča, sploh če so že v bolj zrelih letih. Splava se verjetno ne želijo poslužiti iz moralnih razlogov ali pa tudi iz psihičnih in fizičnih. Torej ni druge opcije. Tukaj pridemo do točke, kjer bi deklico lahko vprašali: pa kje si imela pamet? Izvzemimo to, da je bila mogoče posiljena. Gre namreč za okoliščine, kjer mogoče ni možnosti obrambe. Recimo, da se je deklica za to odločila prostovoljno. Po podatkih iz časopisov naj bi bili danes otroci o spolni vzgoji poučeni mnogo bolje, kot smo bili mi. Takrat je bil to popoln tabu. S starši smo komaj govorili o tem, kje da bi kak profesor to omenil na šoli. Danes se o tem pogovarjajo brez problemov, čeprav imajo nekateri profesorji še vedno zadržke. Torej vemo, kakšne so nezaželene posledice in na voljo je zaščita. Zakaj je nekateri ne uporabljajo (pri spolnem odnosu se zaščiti le 50% žensk)? Vem, da kondomi niso poceni stvar, za kaj več pa je potrebno že h ginekologu po recept. Nekaterim pač do tega ni. Je res boljše igrati “frajerja” (ne leti samo na fante) in se delati, da se nič ne more zgoditi, kot pa uporabiti zaščito in se izogniti nezaželenim posledicam? Spet recimo, da imamo kondome, ampak le-ta poči, pa imamo “šmorn”. Zato danes vse več zdravnikov pravi, da je najboljša dvojna zaščita (tablete + kondomi). Tukaj zopet pridemo do novega problema, moralnih zadržkov nekaterh družin, da se pač kontracepcijskih sredstev ne sme uporabljati, ker moramo skrbeti za nadaljevanje vrste (in cerkev tega ne dovoljuje, čeprav imajo bojda največji odstotek delnic v Durexu). In če pogledamo vse skupaj, tukaj je toliko nekih problemov in ovir, da sploh ne vem zakaj se čudimo, da je 80 milijonov žensk nenačrtovano nosečih, od tega jih 20 milijonov tvega splav in 68.000 jih zato umre. Na žalost nič ne piše, koliko od tega je nezaželjenih. Verjetno vse tiste nosečnosti, ki se končajo s splavom in tiste, ki se končajo še kako drugače. Mar ne bi bilo boljše, da bi pri 15 še malo premislili in si rekli ne, bomo počakali, kot pa da se dogajajo take stvari? Mlade je pri tistih letih pač težko, če ne skoraj nemogoče ukrotiti. Zato ima letošnja kampanja, ki je namenjena tako ženskam kot moškim v reproduktivnem obdobju naslov: “Življenje. Živi svoje, preden ustvariš novo.” Mogoče bo dala komu misliti, da ne bo brezglavo silil tja, kamor lahko gre tudi še kdaj kasneje.

Pa lep sončen dan še naprej!

Samo še zadnjih nekaj stvari pred jutrijšnjim srečanjem. Za rezervacjo sem klicala že včeraj, tako da naj bi bila miza rezervirana za 20 ljudi (20 zato, če bo kdo prišel nenapovedano, da ne bomo slučajno ostali brez stolov). Sedeli bomo notri, ker zunaj ni prostora, pa še bolj hladno vreme se bojda obeta jutri. Glede jedače pa bomo verjetno rekli na licu mesta, ker je ponduba precejšnja. Dobimo se na parkirišu pred Gorenjsko banko (zemljevid upam, da ste že pogledali) ob 17:00. V glavnem Škofjeloškem križišču bom pustila oznaki na 2 straneh (na tisti iz smeri Kranja in tisti iz smeri Ljubljane). Potem pa še eno v 2. križišču, kjer boste morali peljati še naravnost in potem 1. odcep desno. Upam, da boste našli brez večjih težav in upam, da ne bo kak vandal mi vmes potrgal napisov stran.

Zaenkrat je končen seznam takle (*ni še 100%): - AzzQim * - Anaj - Big gigant head - Deklina - Fetalij W. Tyschew - Kašpar - Klobi - Lola Blue + kolegica - MeglicM - Miha Lavtar - Mih@ Rekar - Naivna miza * - Rbrndusic - Saily - Strojnik - Vaanja

To je nekako to. Če se kdo ne najde, da sem ga pozabila dopisati ali pa se še ni prijavil, naj se javi. Se vidimo torej jutri!

Lahko noč!

Že nekaj časa je minilo, odkar smo se 1. srečali v Naklem, zato sva z Lukom razmišljala, da bi organizirali novo srečanje. Kljub temu, da je zadnje dni bolj slabo vreme in hladno, naj to ne bi bila ovira. Bomo pač pili čajčke če ne bo šlo drugače.

Najin predlog je sledeč:

DATUM: sobota, 22.9.2007 URA: ob 17:00 KRAJ: Škofja Loka dobimo se na parkirišču pred banko (zemljevid za lažjo orientacijo, bodo pa na obeh glavnih križiščih tudi oznake, za tiste ki niste od tu, obljubim) GOSTILNA: na voljo sta dve različni, odločili se bomo za tisto, ki jo boste izglasovali: 1. Jesharna (picerija) pri mostu 2. Homan (kavarna in slačičarna) v središču mesta

Stvar je taka, da v piceriji mislim, da rezervacija naj ne bi bila problem, pri kavarni pa je to malo težje in če vas namerava res priti toliko, kot je bilo zaenkrat rečeno, potem bomo imeli malce problemov, ker je kavarna večino časa polna. Odločitev prepuščam vam, predloge pa sprejemam najkasneje do petka opoldan, ker moram potem rezervirati mesta. Do obeh gostiln pa je 5 minutnih sprehod, da ne bo kdo misli, da vas bomo mučili še s predolgo hojo.

Vabljeni ste vsi v čim večjem številu (sploh Ločani, le glejte da pridete), da se zopet malo vidimo in poklepetamo. Prijave sprejemam tukaj med komentarji, Luka na svojem blogu in pa po mailu (sailysblog@gmail.com).

Pa lep dan še naprej!

P.S. Zemljevid povečate tako, da kliknete nanj, ali pa desni klik, pokaži sliko (zeleno je pot po kateri boste prišli; od glavnega križišča naprej pa bodo stale oznake, tako da ne boste mogli zgrešiti)

P.P.S. Vabljeni ste res vsi znani in manj znani blogerji. Starost ni omejitev!

Minilo je že nekaj časa, odkar pijem za žejo le še vodo. Priznam sicer, da redko pijem samo navadno vodo, ker imam raje tisto, ki ima malo okusa. Vem, da to ni najbolj zdravo, je pa še vedno veliko bolj zdravo, kot da bi pila samo sladke pijače. Več kot 5 let je že minilo, odkar sem nazadnje pila Coca Colo. Če pogledam 10 let nazaj, se lahko le primem za glavo, ker ne vem, kje sem takrat imela pamet. Takrat namreč ustekleničena voda še ni bila tako zelo popularna, vsaj pri nas ne, in se jo je tudi težko dobilo. Veliko lažje smo dobili npr. Radensko (ki mi je bila vedno boljša kot Donat) in pa ustekleničeno Coca Colo (plastenk takrat še ni bilo). Oboje smo kupovali zelo pogosto, s tem da smo popili več Coca Cole, kot pa Radenske. Vsaj jaz. In še danes me je groza tega. Zame namreč ni bilo obroka brez Coca Cole. Ko sem bila najbolj žejna, sem z največjim veseljem vase spravila tudi po cel liter Coca Cole. Ko sem praznovala rojstni dan, so bili na mizi litri Coca Cole. Ko smo šli v restavracijo na kosilo, mi je obvezno družbo delal polliterski kozarec napolnjen s Coca Colo (ki je bil tekom kosila napolnjen vsaj še enkrat). Ko sem šla v kino, je bila na meniju poleg pokovke še obvezna Coca Cola. Vedno in povsod Coca Cola. Katastrofa! Danes je ne morem videti. Dobesedno se mi je zagabila. Tist karameliziran okus, ki sem ga včasih tako zelo oboževala, je danes na črnem seznamu. Sicer sem med to dobo Coca Cole poizkusila tudi druge sladke pijače. Ena ljubših mi je bil Flavoraid, ki smo ga mešali z vodo. Nasledila ga je Cedevita, ki mi včasih še prija, a zelo redko. Preizkusila sem tudi Deit in Bibito. Oboje se je nehalo pri nekaj kozarcih. Čeprav sta obe pijači slajeni in s tem primerni za diabetike, sta ravno zaradi preveč sladil strašno zanič okusa. Coca Coli je konkurenco delal edino le še 7 Up ali pa sem in tja Sprite oz. Fanta, če pač ni bilo mogoče dobiti Coca Cole. Mislim, da je brezpredmetno dodati, da sem se zaradi te pijače in pa seveda tudi neustrezne prehrane razrasla. V širino. Ampak, ker očitno to še ni bilo dovolj, je mesto navadne Coca Cole za nekaj časa zasedla še Coca Cola light, ker sem pač, trapasta kot sem bila, menila, da bo to pomagalo. Na srečo mi je nekega dne “prebilo”. In takrat sem temu naredila konec. Voda je postala moja najbojlša prijateljica. Sprva sem pila tisto iz vodovoda, ki je bila vedno (in vedno bo) najboljša v kopalnici, ker je tam pač najbolj hladna. Potem jo je nadomestila Mercatorjeva voda z limono, ki jo še danes z veseljem pijem (če je dobro ohlajena). Zmotilo me je to, da so jo pred nekaj meseci zamenjali skupaj z etiketo na embalaži. Prejšnji okus je bil veliko boljši, saj je bila voda res kisla, danes pa je na žalost sladka. Potem sta me navdušili tudi Julijana in Zala. Nekaj časa me je potem popolnoma okupirala Zala z jabolkom oz. Za Life. To pijačo še vedno naročim v skoraj vsaki restavraciji, pa čeprav velja za najslabšo vodo pri nas. Naročim jo zato, ker na žalost ne morem dobiti svoje najljubše, Dane s pomarančo in ameriškim slamnikom. Sama si jo zmešam skupaj z navadno vodo 1:1, da malo uničim sladkoben okus. Iz tega je potem sledilo krčenje. V širino. Skupaj z boljšo prehrano in nekaj rekreacije. Sedaj vem, da me sladke pijače ne morejo več prepričati, pa če se še tako trudijo in naredijo Coca Colo extra light. Priznam, da včasih popijem kak kozarec malinovca, ampak samo zato, ker je domač in vem, da ni pol toliko sladkan, kot je tisti industrijski. Na raznih rojstnih dnevih se moram sprijazniti s sokom, ker nekateri še vedno ne uporabljajo vode. Pozimi pa me sem in tja premami vroča čokolada. V kremplje Coca Cole se vsekakor ne bom več pustila zvleči, kajti tukaj je bitka končana. V prid vodi.

P.S. Pozabila dodati… obožujem Janino vodo z okusom jagode in guave in pa seveda Radensko z guavo, jagodo ali limono.

Ne vem kako naj stvar lepše rečem. Raje bi se izrazila, da so to reklame za bustaste, ampak bi s tem marsikoga užalila, kar pa ni moj namen. Najprej smo te tako imenovane butaste reklame gledali po televizij v Top Shopu, kjer so nam samo s 5 minutnim trudom na dan obljubljali čudeže. No, seveda je tem “čudežem” verjelo veliko ljudi. Še pri nas doma se nekje na podstrešju “valja” Ab Tronic ali kako se je že takrat imenovala ta zadeva. Sedaj je popularna nekakšna Total Sauna, v katero ste odeti do vratu. Notri greste z odvečnimi kilogrami maščobe, po 20 minutah (samo 20 minutah!!) pa ven pridete z “radiatorčki” na prsnem delu. Rezultati so garantirani! Neverjetno! Kako odlično je lahko potenje, vsa maščoba kar odteče iz vas. Tako zadevo bi pa ja kupil vsak. Čudim se, kako potem ne srečam na cesti vsak dan samih manekenov in manekenk. Danes te čudeže seveda obljubljajo tudi v časopisih. Razumem, da so take reklame objavljene v tračarskih časopisih, kot je Lady, Lea, Lisa,… kjer pač starejše in mlajše gospe in gospodične (za moške ne vem) nasedajo raznoraznim nasvetom v stilu: Čez vikend lažja za 3 kilograme (ja, 3 kilograme vode, ne pa maščobe). Ne razumem pa, zakaj take bedaste reklame obljavlja Ona, Nika, Polet, Vikend,… Sledeče revije naj bi bile dokaj ugledne revije, oz. na dobrem glasu, saj načeloma niso polne tračev, ampak naj bi nam podale bolj “realne” članke in ostale zadeve. Pa še priloga vele cenjenega Dela so. Če v takih revijah pač morajo biti reklame, so sprejemljive tiste, ki so tipa zdravo življenje oz. oglasi za kakšne nove knjige, kreme proti bolečinam v sklepih in podobne zadeve,… ne pa reklame, ki obljubljajo čudeže v samo 7 dneh, pardon nekaj minutah. Najbolj me je razjezila reklama neke Margerite Drozd, ki se seveda ponavlja, le da je akterka vsakokrat druga (ampak vedno neka “zelo znana filmska igralka”, ki jo svetovni splet sploh ne uspe najti, pa v Cannesu je dobila zlato palmo). V tekstu piše, da jo je mož skorajda zapustil, ker je imela preveč kilogramov. Potem pa je kar nekega dne srečala staro znanko, ki ji je predlagala, da naj poje neko tableto in vseeno jé, kolikor hoče. Seveda ji je Margerita verjela in zadevo preizkusila. In ne boste verjeli! Shujšala je celih 20 (30, 40,… does it matter) kilogramov!! V samo 20 dneh! Kakšen čudež! Ja, kakšen nateg bi raje rekla. Ne razumem, kako ljudje lahko nasedajo tem bedastočam. Res je, da je reklama strašno mamljiva za vsakogar, ki ima vsaj nekaj odvečnih kilogramov (tudi meni je bil sprva). Ampak, ko se človek malo usede in dobro razmisli, lahko ugotovi, da so take stvari čez noč nemogoče. Hujšanje namreč zahteva celotnega človeka, z veliko volje in vztrajnosti (in rekreacije in odpovedovanja). Tablete, ki vam jih predpiše zdravnik so druga stvar. Razne tablete, ponujene v oglasih pa so bolj kot ne blažev žegenj. Mogoče da res pomagajo nekaj časa, toliko da poteče tista 30 ali koliko že dnevna garancija, ko jih še lahko vrnete, tudi odprte in porabljene. Me zanima, koliko ljudem je dejansko uspelo vrniti produkt, ker pač niso dosegli zaželjenih rezultatov. Farmacevtska industrija se je razrasla in pač posega v naš vsakdan. Od nas je odvisno, do kje ji pustimo. Včasih se sprašujem, kdo sploh izdeluje te “čudežne” tablete? Če bi bile te tablete tako zelo uspešne, na svetu ne bi bilo več debelih ljudi. Bili bi sami obešalniki, ker bi se izstradali do kosti, ker nam nikoli ne bi bilo dovolj. To pa vsekakor ne bi bilo več lepo, ker da bi bili vsi enaki. Še ena stvar, ki bi jo rada dodala poleg tega. Gospa urednica, Sabina Obolnar se je nekaj časa nazaj pritoževala čez blogerje. Zanimivo je, da se nikoli ne pritožuje čez dotične oglase, pa so v pismih bralcev prejeli že kar nekaj zelo kritičnih pisem na ta račun zavajanja ljudi. Očitno je to ne gane, ker je verjetno oglas zelo dobro plačan. Zakaj bi si pljuvala v lastno skledo? Upam, da bo prispelo še kako ogorčeno pismo, da jim bo mogoče enkrat le preskočila iskrica, da s temi oglasi nekaj ni vredu, pa če so še tako dobro plačani. Rada bi namreč videla vsaj enega človeka, ki bi bil živ dokaz, da stvar deluje (pa ne v tem stilu, da je ves čas jedel samo tablete, brez kakršne koli hrane… to zna vsak). Ampak seveda, to še nikakor ne pomeni, da bi stvar delovala tudi na vseh ostalih. Ljudje smo si namreč precej različni. Na nekaterih določena stvar deluje, na drugih na žalost ne. Za zaključek lahko rečem le to, da takim oglasom verjetno nikoli ne bo konca. Verjetno jih bo iz dneva v dan več, kajti svetovno prebivalstvo raste v širino (na žalost). Kaj pa je sploh lahko še boljše za farmacevtsko industrijo in mazače, ki se ukvarjajo z dotičnimi oglasi, kot to, da so ljudje debeli in se v skrajni sili zatekajo k takim prijemom? Verjetno le liposukcija. Ljudje naj se raje zbudijo iz pravljice, ki jim obljublja čudeže v nekaj minutah. To ne obstaja! Raje se naj usedejo na kolo, se zapeljejo nekam in s tem združijo prijetno s koristnim. Tablete to vsekakor niso (ne prijetno in ne koristno). Pa lahko noč!