Saily

Očitno je na vsakem mitingu boljše. Vsaj jaz imam tak občutek. Zbrala se je prijetna druščina 12 ljudi (Anaj, Big gigant head, Deklina, Fetalij W. Tyschew, Kašpar, Lola Blue + kolegica, MeglicM, Mih@, Miha Lavtar, Saily, Vaanja), ki si je imela veliko povedati. Sploh smešnih stvari. Tisti, ki so nas na skrivaj opazovali, so izza našega omizja lahko ves čas slišali prešeren smeh. Najprej smo bili v Jesharni, kjer smo napolnili naše prazne želodčke, potem pa smo se preselili še v Pub-a, malo naprej.
Skratka srečanje je bilo super. Upam, da se kmalu spet vidimo (v enaki ali vsaj podobni zasedi). Za konec pa še 2 sliki, za približen vtis.

Od leve proti desni: Kašpar, Big gigant head, Mih@ Rekar, Anaj, Vaanja, Miha Lavtar, MeglicM, kolegica od Lole, Lola Blue, Deklina, Fetalij W. Tyschew

Od leve proti desni: Kašpar, Miha Lavtar (skrit nekje za Kašparjem), Vaanja, Anaj, Big gigant head, Saily, Deklina, Mih@ Rekar, MeglicM, Fetalij W. Tyschew

P.S. Za povečavo slike, kliknite nanjo.

Že sem ga imela priložnost videti, a z veliko večje razdalje. Včeraj pa smo bili z njim nekako v živo in od blizu. V Milijonarju z Jonasom. Čeprav je Jonas sam o tem že napisal prispevek, verjamem, da bo skozi moje oči drugačen (sem pač “navaden smrtnik”, ki tega ne vidi vsak dan). Pred kamerami sem že bila, tako da sem približno vedela, kaj me čaka, ampak me je vseeno stvar nekako presenetila. Jaz živčna sicer nisem bila, ker nisem imela razloga za to. Bolj je bil živčen moj spremljevalec, ki je bil med sodelujočimi. Kasneje pa se je sicer izkazalo obratno.

Videla sem že nekaj zakulisij, vendar me je Milijonarjevo malce razočaralo. Na televiziji izgleda zadeva res veličastna in ogromna. V resnici pa ni. Vse skupaj je majhno, vsaj meni je bilo, snema pa se kar v nekakšni “garaži”, vsaj obiskovalec dobi tak občutek. Mislila sem, da ima tribuna stole (očitno Jonasovega prispevka takrat nisem pogledala dovolj natančno), oz. vsaj neko imitacijo stolov. Pa jih nima. Gre za 3 vrste, eno višje od druge, na katerih so lepo zložene blazine za gledalce. Poleg blazin se nahajajo daljinci. No, niso ravno daljinci, so pa priprave za glasovanje ljudstva. Zadnja stena na tribuni je črna in popikana z belo. Kot, da bi se nekdo igral in risal packe, verjetno zaradi boljšega učinka na kameri.

Samo prizorišče je malce večje in precej škripajoče. Med snemanjem na srečo nihče ne hodi, drugače bi verjetno morali pri sestavljanju oddaje rezati zvok. Edino udobje nudita 2 stola na osrednjem delu. Tisti, ki si ga lasti Jonas in drugi vroči, na katerem sedi tekmovalec. Premikati se jih med dogajanjem ne da, zaradi tega, da sta oba ves čas v kameri. Vendar bo ostro oko opazilo, da včasih stola iz oddaje malo izgineta - med samo napovedjo in potem, ko se tekmovalec poslovi. Stol, na katerem sedi Jonas ima še eno posebnost. Nek gumb, za katerega je Jonas v šali rekel, da gre za elektrošok. Sama sem predvidevala, da je gumb nekakšen “izhod v sili”, ker Jonas nanj pritisne, ko si zaželi premora. In včeraj smo jo imeli kar nekajkrat, saj je bilo grozno vroče. V ta namen ima Jonas tudi priročni ventilator, na katerem se pohladi, če žepni robček ne opravlja več svoje naloge. Okoli osrednjega prizorišča je še prostor za tiste, ki v igri sodelujejo. Na voljo imajo navadne stole in monitorje, pod katerimi se nahaja 6 gumbov, en rdeč, en zelen in 4 potiskani s črkami A, B, C in D. Pa saj to že veste. Ne veste pa mogoče tega, da more tisti, ki v igri hitri prsti zmaga, monitor poriniti stran od sebe in da takrat vmes oddajo prekinejo, ker mu morajo nadeti mikrofon. Vmes se dogaja še tudi vse kaj drugega.

Na sami vaji ni bilo nič posebnega, tekmovalci so lahko preverili svoje sposobnosti, kako je na vročem stolu in kako pri hitrih prstih. Zadeva se malo spremeni, ko v prostor vstopi Jonas. Čeprav je samo človek, sem mnenja, da iz svoje igralske kože ne more. Vsakič, ko se pojavi, uprizori pravi mali teater. In verjamem, da mu je to všeč, ker je publika vsakič znova navdušena. Včeraj nam je na primer zrecitiral Vrbo v nemščini. Malo bolj svojo verzijo, ampak bila je zelo všečna. Nekaj besed je namenil tudi publiki, predvsem dekletom, ker so bili tekmovalci na žalost samo moškega spola. Oddaja se je seveda pričela, ko je bil Jonas pripravljen. Občutek sem imela, da so bili snemalci kar malo živčni, ker se je ves čas sprehajal sem in tja in rajši zabaval publiko, kot da bi se usedel na stol.

Prvi tekmovalec je bil tisti, ki sem ga sama spremljala. V ta namen so potem tudi mene presedli, na za to označeno mesto na tribuni. Ves čas mi je v glavo svetila neprijetna luč, ampak to je pač del igre. V rokah sem imela še napravo za odgovarjanje, če bi Jonas slučajno vmes kak njegov rezultat želel pokomentirati in dodati, da sem se npr. jaz strinjala z njim ali pa ne. Dali so mi tudi mikrofon, a mi ga na srečo ni bilo potrebno uporabiti. Igra je bila zanimiva, prvih pet vprašanj je šlo brez problema, tudi meni. Kasneje se je meni malo bolj zatikalo, igralcu pa niti ne. Najbolj zanimiv del je bil, ko je izkoristil klic v sili. Klicali so njegovega očeta in ko se je oglasil, se je Jonas predstavil in se zmotil, da kliče iz oddaje Lepo je biti milijonar. Ker pa naslov oddaje ni več takšen in so nadrejeni nezadovoljni, če se mu to dogodi, so morali snemanje prekiniti in kader ponoviti. Publika se je smejala, ker pač tega na televiziji ne moremo videti. V živo je veliko bolj zanimivo. Moj tekmovalec se je potem pri 11. vprašnju poslovil in odšel z odra. Na srečo so oddajo tukaj ponovno prekinili, ker je bilo potrebno dati stole z odra. Zame je bila idealna priložnost, da sem lahko pobegnila s tribune, ker mi je že resno kuhalo od vseh reflektorjev. Pobrali smo svoje stvari in se odpravili proti domu, veseli, da je šlo tako dobro.

Žal mi je le za eno stvar. Jonas je 2x prikorakal mimo nas in se nam smejal, ker smo ga 1. prepozno opazili, 2. pa je moja sestra preveč na glas vprašala “kdo je zrihtan?!”, ker se je ravno preoblekel. Takrat bi lahko zagrabila priložnost in mu rekla, če ga lahko slikam za svoj blog (velika verjetnost je sicer, da bi rekel ne, ampak poskusiti ni greh), ampak sem mislila, da bom imela po oddaji še priložnost. Zapustili smo jo predčasno, tako da bom to priložnost potem izkoristila kdaj drugič. Upam, samo, da ne bo jezen name, ker sem mogoče izdala preveč “skrivnosti” iz oddaje, če bo seveda sploh prebral ta prispevek.

Slik je bolj malo in so slabše kvalitete, ker nisem želela zbujati pozornosti z bliskavico. Slikane so le glavne zadeve, Jonasa pa pač ni. No ja, stvar mi bo vsekakor ostala v lepem spominu, mogoče se celo nekoč opogumim in se soočim z njim iz oči v oči. Do takrat pa bom pridno spremljala oddaje in se mogoče še kdaj udeležila ogleda v živo. Lep dan vam vsem želim še naprej, čeprav je slabo vreme, a naj vam to ne pokvari vzdušja.

Imeli smo se lepo. Zbralo se nas sicer ni veliko število (lahko bi vas prišlo več) ampak je bila prijetna skupina za pogovor, tako da smo lahko vsi govorili z vsemi. Udeležilo se nas je 8:
Drmagnum in njegova žena, Miha, Blaž, Martyna, Tretji kamen od sonca, Kašpar in moja malenkost. Bili smo precej pisana druščina in imeli smo si kar nekaj povedati. Kaj točno smo govorili… hmmmmm… bom rekla diplomatsko, morali bi biti tam, da bi vedeli. Ampak verjetno boste tako ali tako izvedeli na blogih ostalih udeležencev.
Srečanje mi bo ostalo v lepem spominu. Vesela sem, da sem vas spoznala in upam, da se bomo še kdaj srečali. Za konec pa še gasilska fotografija za spomin.

Ne, ne, saj se hecam. Ni za stare mame, čeprav so me ozmerjali, da več hodim po ravnem, kot po hribih, pa kaj. Meni je všeč delati kilometre tudi po ravnem. V vsakem primeru je bolj zdravo, kot sedeti doma za računalnikom.

Danes je bil sicer napovedan dež, ampak sva se odločila, da greva preizkusit srečo. In sva jo res imela. Niti ena sama kaplja ni padla iz oblakov med celotnim sprehodom, ki niti ni bil tako kratek. Trajal je namreč dve uri in 15 minut (dolžinsko pa 9,7 km). Hodila nisva ravno hitre hoje, malo pa sva se ustavljala tudi zaradi moje psičke, ki se je z nama udeležila sprehoda. Dan je bil danes kar dolg za oba, ker sva čez dan pridno delala, popoldne pa se nama je sprehod prilegel. Sedaj bova vejretno tudi precej utrujena veselo popadala v posteljo in zaspala do jutra.

Pot sva začela pri vhodu na Brdo, kjer sva pustila avto in se odpravila v ravno nasprotno smer, kot vsi ostali (očitno), ker so vsi, ki sva jih srečala, prihajali nama nasproti. Med potjo sem se celo pričela spraševati, kateri del ceste je pravi za hojo (glede na to, da tukaj ni avtomobilov). Vsi tekači in kolesarji, ki so nama prišli nasproti in tudi pešci, so hodili po levi strani?! Midva pa lepo po desni, tako kot se vozi. Očitno smo se pri sprehodih preselili na angleško ozemlje in po novem hodimo po levi namesto po desni. Čudno, ali pa sem le jaz čudna, ker očitno ne vem za nova pravila.

Pot je peščena oziroma travnata na začetku in malo asfaltirana na koncu. Mešanica vsega, vendar v glavnem peska. Od katerega sem dobila zelo prijetne žulje na podplatih. Verjetno so bili krivi moji stari supergi, ki očitno niso več primerni za daljšo hojo, bodo morali v penzijo.

Zanimivo je bilo opazovati tla, prekrita z najrazličnejšimi stopinjami. Od tistih traktorskih in avtomobilskih, do konjskih in človeških. Tukaj okoli gre res vse živo. Dokaz je tudi na sliki, kjer sva srečala srne. Videla sva tudi srnjaka, z ogromnim naglavnim okrasjem (rogovi), ampak ga nisem uspela slikati, ker se je prehitro splašil, kljub temu, da sva se ustavila in ga opazovala. Velikokrat sva vmes tudi zaslišala šelestenje po gozdu in ugibala, kaj nama je prekrižalo pot in se tako hitro skrilo. Čeprav očitno ni bilo nič večjega, ker sicer bi moja kuža to že zaznala.

Kot skrben lastnik sem jo ves čas, ko so mimo hodili ljudje imela na povodcu, ko pa jih ni bilo je prosto skakljala okoli. Pa saj ne, da sploh lahko komu naredi kaj žalega. Razen tega, da bi pobegnila domov s kakim tekačem, ker bi dišal po čokoladi. Opazila sem namreč, da se veliko ljudi pritožuje nad tem, da lastniki psov le-teh nimamo privezanih, ko oni tekajo mimo. No, jaz ga imam, tako da zaradi mojega psa ne bo noben tekač ob nogo!

Kaj me je zmotilo pri sprehodu, ki je bil sicer lep in dokaj sproščujoč (vsaj na začetku)? Tekači. Ne da jih ne maram, spoštujem jih, da so tako zagnani, da delajo nekaj zase in za svojo kondicijo. Ampak, da mi priteče vsakih 5 minut mimo invazija tekačev je pa malo prehudo. Vsak, ki se gre sprehajat ima rad malo miru, da je v miru z naravo (očitno bom za take sprehode morala v prihodnje oditi v Arboretum Volčji Potok). Potem pa mimo priteče eden, dva, trije, zraven pa po možnosti še 3 “osebni trenerji” na kolesih. Začuda ni bilo nikjer nobenega avtomobila.

Tudi moji boljši polovici nisem znala razložiti, zakaj točno me motijo, ker sicer niso storili nič slabega, da bi kdo drezal kaj vame in tako. Zgleda bom morala za miren sprehod iti na bolj oddaljen kraj, kjer ni tekačev, da ne bi ves čas poslušala topotanja (malo milejšega, kot pri konjskih kopitih). No ja, lahko sem vesela, da razen enega motorja, vsaj ni bilo nobenega traktorja ali pa avtomobila.

Po tej poti sem enkrat že hodila, lani oktobra, ko sva šla po kostanj. Nabrala sva ga kar nekaj, letos pa sva zaenkrat videla samo ježice na drevesih. Tako, da sodeč po tem, koliko jih je, se bo nabiralcev ob prvem znaku, da je kostanj zrel, kar trlo. Sicer mi ni čisto ostalo v spominu, kje točno bova vse hodila in mimo česa bova šla, me je pa zbodlo to, da se mi prvič ni tako vleklo, kot danes. Verjetno je bilo krivo to, da sem imela v mislih od zadnjič malo krajšo pot.

Osebno mi je bil najbolj všeč prvi del od vhoda pa vse do tistega ovinka, ko pričneš hoditi od S proti Z (oziroma od “najvišje” točke, do “najnižje” na zemljevidu). Veseli pa me tudi to, da narava še ni okrnjena v tolikšni meri. Saj se najdejo smeti, ampak najdejo se tudi rožice. Videla sva kamilice in neke velike rumene rože, katerim na žalost ne vem imena. Nekaj je tudi potočkov. Ob celotni poti pa se vije železna ograja, tako da se včasih vprašaš, ali si ti v kletki, ali živali.

Ko sva se že skoraj približala cilju, sva opazila, da na hipodromu trenirajo kasači. Nisem jih uspela slikati, ker so prehitro šli mimo, potem pa so se obrnili čisto v drugo smer. Težko sem tudi verjela, da bom kdaj v življenju tako zelo vesela enega “neumnega” kosa kamna, ki stoji pred vhodom na Brdo. Zame je pomenil odrešitev, ker so me noge (podplati) res že strašno bolele. Vesela sem se usedla v avto in si rekla, da imam Brda vsaj za eno leto dosti. Nekatere stvari so pač lepše, če jih vidiš manjkrat in so takrat potem bolj zanimive. Sicer pa sem potem dobila nagrado za svoj trud, zelo lep sončni zahod.

Naj vam več povedo slike, če pa vas karkoli še zanima, vam bom z veseljem povedala. Sedaj pa grem po zaslužen počitek. Lahko noč!

Še dodatne sličice:

Zanj ste že slišali pri Kašparju. Veselim se ga, ker bom končno spoznala nekaj blogerjev, ki prebiramo blog drug drugega. Nekaj pa tudi takih, za katere sama mogoče še nikoli nisem slišala, niti oni zame.
Zanima me, kaj dejansko se skriva za vsemi temi imeni. Nekatere že poznam s slik, ki jih objavljajo in prek MSN Messengerja, velike večine pa še ne. Verjetno se bomo na začetku malo pisano gledali, ker mogoče ne bomo pričakovali točno tega, kar bomo videli pred seboj (v mislih si namreč vsak že naredi neko okvirno sliko, ki je včasih zelo daleč od realnosti, ampak ni nujno v slabem smislu). Vsekakor pa vejramem, da se bomo imeli lepo in da nam niti napovedano slabo vreme, ne bo pokvarilo vzdušja.
Povedati si bomo imeli najverjetneje tudi kar veliko. Gotovo bomo rekli kakšno o temah na naših blogih, o tem koga kaj poznamo, kje najdemo ideje za pisanje bloga, zakaj smo se sploh za to odločili,… skratka polno nekih stvari, ki nas bodo zanimale in so običajno na “sporedu”, ko se srečajo novi, nepoznani ljudje.
Nekaj časa bomo verjetno tudi tiho, ker bodo naše brbončice takrat okušale slastne pice iz Pizzerije Bolero v Naklem. Se že veselim, čeprav bom tja verjetno prišla z že malo bolj polnim želodcem, ker imam prej še praznovanje za rojstni dan (od moje boljše polovice ded praznuje rojstni dan na Dolenjskem, tako da bom malo skakala sem in tja po Sloveniji). Ampak ni se za bati, srečanja se bom udeležila, razen če bi vmes prišle kake nepredvidljive okoliščine.
Zvedela sem tudi zanimivo stvar, da bom bojda najstarejša med vsemi udeleženci (pa sem samo študentka v najlepših letih ). Me je že kar malo strah, verjetno me bodo smatrali za staro mamo. Poleg tega je tudi zanimiv podatek, da sem edina z vozniškim izpitom. Hja, sami mladoletni. So mi že obljubili, da če se karkoli zgodi, da jih bom imela na vesti. No ja, le glejte, da mi res ne boste kake ušpičili.
Sicer pa, kot vedno, bo sledil prispevek o našem srečanju. Verjetno, pa ga boste brali tudi na blogih preostalih udeležencev. Do takrat je še nekaj dni, tako da si še lahko odpočijete, da boste potem prišli na srečanje polni energije in dobre volje. Verjamem, da se bomo imeli fino!
Pa lahko noč!

Današnji deževen dan me je spomnil nanj. Prebrskala sem malo po mapah na računalniku za slikami in jih našla kar nekaj. Ob nekaterih sem se veselo nasmejala, ob drugih malo bolj kislo. Pa vendar, bilo je nekaj posebnega. Nekatere slike (tiste z bolj grdim vremenom ) so od letos maja, tiste svetlejše, na katerih je moja sestra pa so od lani. Slikani so nekateri rekviziti in glavne 3 točke v adrenalinskem parku ter 2 bolj obrobni. Vtisi se s slikami težko primerjajo, to vedo vsi tisti, ki so že kdaj bili v tem parku. Ogled oz. dan v parku priporočam vsem, ki imate radi adrenalin in ki se ne bojite višine/padcev/poškodb/… Za stvar si morate vzeti okoli 4 ure časa ali več in pa imeti primerna oblačila in obutev (kaka trenirka in superge bodo vredu, kavbojke odsvetujem, tudi če ste “mestna srajca” in se od njih težko ločite). Odvisno kakšen program nameravate izbrati. Zna pa biti zabavno.

Že kar nekaj časa je minilo odkar sem bila nazadnje tam. Prvič sem bila lansko leto, ko sva s fantom moji sestri za rojstni dan kupila darilni bon za adrenalinski park. Takrat smo šli v Bohinj, ker je ona izbrala to lokacijo. Sama sem imela vlogo fotoreporterja in sem ves časa pod konstrukcijo skakala sem in tja ter slikala. Sestra je zelo uživala, ker je že tako ali tako po naravi velika adrenalinska navdušenka (v prostem času se ukvarja s športnim plezanjem). Jaz pa nad vso stvarjo nisem bila niti malo navdušena. Zelo rada imam adrenalinske zadeve v stilu lunaparkov, ne pa adrenalinskih parkov. Ne bojim se višine, bojim pa se padcev in smrti. No, do konca dneva sem mnenje nekoliko spremenila.

Letos pa je bila naša “ekskurzija” v adrenalinski park malo drugačne narave. Šli smo v sklopu predmeta Osnove managementa in organizacijskega vedenja pri dr. M. Pagonu. Sprva me je čudilo, kaj bo imel adrenalinski park sploh veze pri vsej stvari, ampak se je na koncu izkazalo, da je imel ključno vlogo. Šli smo v adrenalinski park v Podljubelju. Tam je zadeva malo bolj širše narave. Nima namreč samo ogromnega konstrukta na 12 m, kot v Bohinju, ampak ima tudi prostor za druge aktivnosti v sklopu programa, ki smo ga imeli in ga tudi sicer izvaja dotični gospod. Gre za skupinski program, kjer naj bi se naučili, da določenih stvari pač sami ne zmoremo, lahko pa v skupini. Razdelili smo se v osem skupin, sicer nas je bilo pri predmetu 16 (razdeljeni smo bili s pomočjo žreba, da smo naredili seminarske naloge… sprva je kazalo, da je to grozna napaka, ker smo bili v skupinah dokaj nepoznani ljudje, na koncu pa smo bili zadovoljni, ker smo se kar vredu sporazumeli).

Razdeljeni smo bili na 8 različnih točk:
- pajkova mreža
- leseni zid
- orjaška gugalnica
- enota na vrhu stebrov
- steber poguma
- igrišče
- parkirišče
- steber zaupanja

Vsaka enota je bila nekaj posebnega. Naša skupina se je najprej lotila pajkove mreže. Čeprav je na pogled zadeva izgledala popolnoma izvedljiva in preprosta, se je kasneje izkazala za izredno težko. Najbolj zanimivo pri vsej stvari je bilo, da smo lepo sprejemali predloge drugih in se popolnoma uskladili in rešili nalogo v zelo kratkem času. Poanta je bila, da se gre skozi vsako luknjo lahko le enkrat, torej en človek, le 3 se lahko ponovijo. S tem da so vse luknje strašno različnih velikosti. Ampak nam je uspelo. Bili smo blatni, ker je deževalo, a nam to ni vzelo veselja.

Za tem je sledil leseni zid, pri katerem smo morali dajati stopničko človeku, da je lahko zlezel na vrh. Samo zadnji je imel ta privilegij, da je lahko prišel na vrh s pomočjo vrvi. Smo se precej utrudili, ker je teža vseh oseb v skupini močno varirala (da ti na ramenih stoji skoraj 100 kg človek ni ravno veselje ). Zid nam je uspelo preplezati vsem, čeprav smo bili otolčeni od premetavanja (neka skupina je ljudi dejansko metala čez zid) in blatni po oblačilih.

Za lesenim zidom smo šli na steber zaupanja. Gre za polico na višini enega metra in drugo na višini meter in pol. Oseba se postavi nanjo in izvede “stage diving” (roke da k sebi, jih nekako zavije, da jih ne bi med padcem slučajno stegnil in pri tem koga udaril). Pod to polico stoji 2 krat po 5 oseb, ki imajo stegnjene roke, na katere oseba prileti. Iskreno, sama sem rekla, da ne grem pod nobenim pogojem. Profesor pa me je uspel prepričati… in sem padla, čeprav me je bilo strah, da me ne bodo ujeli ali pa še huje, da se bodo vsi umaknili in bom priletela na hrbet in postala invalid ali še kaj hujšega.

Za stebrom zaupanja smo želeli iti na orjaško gugalnico, a je bila zasedena z drugo skupino in ker bi predolgo čakali, smo se odločili za enoto v zraku. Sama sem mnenja, da če bi jo spustila ne bi nič zamudila. Precej me je namreč izmučilo plezanje sem in tja. Sploh gume na vrveh, po katerih se prestopaš sem in tja. Tam sem ostala v zraku, brez česarkoli pod svojimi nogami. Samo še čakala sem, kdaj se bo vrv utrgala, da bom padla na tla. Pa nisem. Začuda. Vem, da me tja gori ne spravijo več, če pa že, ne na dotično zadevo. Najbolj zanimiv del te enote v zraku je bil dejansko spust z nje na tla. 12 metrov leta po zraku proti tlem je bilo res prijetno, neke vrste abseiling.

Čez dan je po malem deževalo in na našo srečo smo uspeli iti še na steber poguma, preden se je dokončno ulilo in smo morali prekiniti. Za steber poguma lahko rečem, da čeprav je bil majajoč, na 8 metrih višine in je imel premera manj kot običajen čevelj na nogah (noga mi je gledala na obeh straneh čez steber), je bila to najbolj enkratna izkušnja tistega dne. Slišalo se bo strašno samovšečno, ampak sem strašno ponosna sama nase, da sem res prilezla tja na vrh, se postavila, obrnila in skočila proti tlem. Za menoj je šla na steber le še ena sošolka, potem pa je dež stvar prekinil. Zatekli smo se v gostišče, se poslovili in odšli v največjem nalivu proti domu.

Dan je bil lep, malo nam ga je sicer pokvarilo vreme, ampak izkušnja je bila res nekaj enkratnega. Mi ni žal da sem šla, ampak iskreno, ne bi več šla. Žal mi je le orjaške gugalnice, ko te potegnejo visoko v zrak (v višini stebrov na glavni enoti, torej 12 m) nato pa sam potegneš vrv in te odnese, kot da si na gugalnici. Kar nekaj časa letaš sem in tja in veselo vriskaš. Nekoč bom šla preverit še to zadevo, ker občutek letenja po zraku je zelo zanimiv. Na enoto v zraku pa vejretno ne bom več šla, ker me ne mika. Bom raje ostala bolj varno na tleh, kjer je manjša verjetnost za poškodbe.

Uživajte, čeprav je dež, če ne drugega, si pobliže poglejte kako lužo in se malo popackajte (za spomin na dneve, ko ste bili mlajši in brezskrbni).

P.S. Se opravičujem, ker slike zelo počasi nalaga, ampak to je pač Shrani.si… Imageshack.us ga nekej “serje” zadnje čase, zato ga malo manj uporabljam (če mi kdo lahko predlaga kak boljši uploader slik, se priporočam).

Še zadnje poročanje o drami. Res, zadnje.
Sedaj recimo, da je zgodba končana, vsaj za nekaj časa, upam. Telefon so popravili. Seveda ni takšen, kot bi moral biti, pa vendar, je v normalnem stanju in se ga da uporabljati brez problemov.

Da ne povem kako trda je tipkovnica. Je všečna, tako da sprememba ni tako zelo grozna, tisti ki telefona ne poznajo v originalu, sploh ne zaznajo razlike, se jim zdi tak, kot je čisto vredu. Jaz sem že popolnoma pozabila, kakšna je bil tipkovnica pri novem telefonu čisto na začetku, je bila res tako trda in ploščata? Na žalost nimam vmesne fotografije, ko je bil napihnjen, kot balon - tipkovnica. Imam pa sedaj tri nove, kot sem obljubila Parallaxu. Tukaj je tipkovnica popolnoma ravna in prilegajoča se ohišju. Kontrast s prejšnjim stanjem bi bil super, ampak ja sem si sama kriva, ker telefona nisem slikala takrat.

Tako je to… Pisali so mi tudi z Nokie, tipkovnico se da dobiti, vendar se nanjo čaka slabe pol leta. Tako da, če se mi bo slučajno še kdaj odlepila, vem kaj in kako naprej. Želim si pa, da bi imela čim manj problemov. Bomo videli.

Sicer pa se trenutno okoli mene ne dogaja nič posebnega. Pridno delam, ker potrebujem denar za počitnice in za kasneje. V planu imam kar nekaj stvari, ampak je vse odvisno od tega koliko bom delala in zaslužila. Že dolgo si namreč želim imeti lasnti prenosnik in pa gorsko kolo, ki si ga moram izposojati od mami, ker ga ona ne uporablja preveč. Ampak moram biti seveda pazljiva, ker stvar ni moja.
Pridno se tudi učim, ker se bliža dan izpita (30.8. ). Zaenkrat mi gre zelo dobro, napram prejšnjim poizkusom. Se trudim in imam močno voljo, da mi uspe. Tako da imam že sedajle dober občutek, upam pa da ga bom imela tudi na izpitu.
Kaj več z moje strani zanimivega zaenkrat ni. Mogoče jutri, ko imam v planu neko zadevo, pa bom še razmislila v kakšni obliki naj jo delim z vami. Zna biti zabavna.
Lepo se imejte in lahko noč!

Kot sem že v prejšnjem prispevku napisala v opombe, sem danes zjutraj prejela klic s Teleraya. Gospod z globokim glasom mi je povedal, da me niso namerno zavajali ves ta čas, ampak da te tipkovnice sploh ni oz. da je sploh ne bodo in ne morejo naročiti. Vpiti v telefon nisem mogla, tako da sem le mhm-jala in se potem poslovila od njega, ker pač takrat, ko najbolj potrebuješ par krepkih v mislih, da bi jih izrazil, jih seveda nikjer ne najdeš.
Popoldan sem šla svojo srečo preizkusit v Ljubljano na Teleray, ki se nahaja na Viču. Pridem tja, kolona do vrat. Ha! Očitno nimam samo jaz problemov… Opazim še nekoga z enakim telefonom, kot je moj, le v rumeni barvi. Seveda grdo prisluškujem kakšen problem ima on, nekaj z baterijo. Ah, škoda.
No, ko končno pridem na vrsto mi mlada dama pove, da tipkovnice ni (ja ista zgodba že n-tič). Nakar ji pač rečem, kaj lahko naredijo (namenoma nisem hotela biti nesramna in reči, da naj mi kar takoj zamenjajo telefon, ampak očitno je bila to napaka, ker zgleda pri njih kaj dosežeš le z grožnjami). In seveda mi reče, da mi lahko zamenjajo s črno tipkovnico, z rumeno ne, ker pač ne bi pasala na telefon. Rečem hmmmmmm… ampak jaz bi rada original, ker pač želim imeti tak telefon kot je, ker mi je tak všeč. Pa je rekla, da se žal ne da drugega storiti. Nakar sem se vdala v usodo in seveda telefon pustila tam in dobila v zameno list papirja, na katerem piše:
Del se ne prilega: TIPKOVNICA - MENJA NAJ SE V ČRNO BARVO ČE NI DRUGAČNE REŠITVE
Nakar sem seveda šele na poti domov razmišljala, ker pač najboljše ideje pridejo kasno, da kako sem neumna, s tem sem jim namreč dala proste roke, da se nič ne potrudijo. Verjetno bodo samo avtomatsko zamenjali tipkovnico s črno in zanje bo problem rešen. Še boljšo idejo, s katero bi lahko postregla gospodični za pultom, sem dobila sploh prepozno. Ko mi je rekla, da črna ne bi slabo zgledala na oranžni, bi ji lahko rekla: ja gospa, na vašem rdečem avtu ena črna vrata tudi ne bi izgledala tako slabo, pač nimamo rdečih in se jih tudi ne da naročiti, boste pa malo bolj “stylish”.
Tako da bom jutri takoj zjutraj, ko pričnejo delati poklicala in rekla, da naj mi ne menjajo tipkovnice, ampak da naj jo kar na E-Bayju naročijo, ker sem videla, da jo tam imajo. Ne vem kaj je torej problem, da je ne morejo naročiti?! Gospodično je namreč zmotilo to, da je moja Nokia Music Sport Edition in je ena redkih in ja potem očitno to pomeni, da rezervnih delov sploh ne potrebuje (ker jo ima očitno le 10 ljudi). Ugotovila sem tudi, da je proizvajalec dolžan 5 let po nakupu izdelka še nuditi rezervne dele. Sedaj pa je šele 8 mesecev po nakupu. Tako da jutri grem res v “napad”. Upam, da bo sedaj uspelo in da ne bom naredila kake neumnosti.
Če mi lahko še kaj svetujete, kaki predlogi, kakšno obrambo naj pripravim in tako, bom zelo vesela. Ker današnji dan imam res pokvarjen zaradi teh tegob. Videla sem, da nisem edina, kar me tolaži, ker sem na forumih opazila, da se v glavnem vsem uporabnikom tega telefona odlepi tipkovnica (če pa jo zalepim z Neostickom ali čem podobnim, gre pa tako ali tako garancija v franže, kar je pa škoda).
No ja… bo že bolje. Če ne drugače jutri, ko bom zadevo malo prespala in bo na dan prišla še kaka dobra ideja za zagovor.

Kot prvo naj povem, da sem velika oboževalka Nokij. Res. Odkar sem dobila prvo, se od njih ne morem več ločiti. Vsak naslednji telefon, ki ga kupim, je namreč Nokia. Vse lepo in prav. Do sedaj so mi vsi telefoni delovali brezhibno. Nikoli ni bil potreben servis, nikoli kakih popravkov ali rezervnih delov. Sedaj pa je druga pesem.
Decembra sem imela malo sreče in sem zadela Nokio 5500 Sport. Super telefon, sploh za tako nezahtevnega uporabnika, kot sem jaz. Ima polno nekih funkcij, ki jih sploh ne uporabljam, oziroma sem jih mogoče enkrat, toliko da sem jih sprobala. Telefon ima tudi eno super lastnost, ki je hkrati njegova največja pomankljivost. Je gumijast. Lahko ga vržeš pod vodo, pa mu nič ne bo, resno. Ampak, seveda, dokler vam guma ne bo odstopila.

Telefon imam od decembra in že konec januarja mi je pričela odstopati tipkovnica, čisto malo, pri robu. Temu najprej nisem pripisovala velikega pomena, sem jo pač potlačila nazaj in je bilo ok, dokler spet pod njo ni prišel zrak. No, stvar pa je seveda postajala vse hujša in začetek februarja, po dobrih 14 dneh je bila tipkovnica že bolj odlepljena. Zato, ker je telefon pač 2 leti v garanciji sem sklenila, da ga nesem na Teleray in preverim, kaj se da storiti. Seveda serviserji polni obljub, bomo zamenjali, pridite čez kako uro, dve in bo vse tako kot mora biti.

Čez uro, dve seveda ni bilo tako kot bi moralo biti. Ugotovili so namreč, da imajo tipkovnico le v črni in rumeni barvi, moja pa je oranžna (so mi dodelili oranžno verzijo tega telefona, kar me je sploh razveselilo, ker je že tako redek, še bolj pa v tej barvi; pa še moja najljubša barva je oranžna, poleg modre in zelene). Sveto so mi obljubili, da mi bodo naročili novo tipkovnico in da naj kmalu pokličem in se bomo domenili. Kličem čez mogoče 14 dni, 3 tedne, se javi neka gospa: “Ja imamo tipkovnico v obeh barvah.”
Jaz: “Tudi v oranžni, ker moj telefon je oranžen?”
Ona: “Ja imamo OBE barvi!” (z že rahlo zoprnim in poudarjenim tonom)
Rečem ok, verjetno imajo res rumeno in oranžno tokrat. Telefon gre zopet na servis, ostane tam nekaj ur. Grem ponj, ista pesem kot prvič. Seveda ga potem nisem nesla nekaj mesecev in sem jih samo klicala in vsakič so mi “naročili” novo tipkovnico.

In uganite: še do danes nimam nove!! In sedaj je zadeva izbila sodu dno. Klicala sem, v prijaznem tonu, čeprav je bila moja jeza blizu vrelišča. Lepo prijazno se predstavim, povem zakaj kličem, poudarim, da zadeva traja že več kot pol leta in da imam še vedno enak telefon (v vedno slabšem stanju, komaj se namreč še tipka, pa zelo malo tipkam, v glavnem namreč uporabljam samo tipko kliči in prekini). Gospod na sosednji strani me prosi naj počakam… in čakam… čakam… čakam… slabih 5 minut (denarja za mobitel ne pobiram ravno po tleh, a ne g. Teleray ). Nakar mi reče, hja nimamo je. Bomo naročili. In mu povem, da se mi ta zgodba z enakimi stavki ponavlja že ves čas. Nakar mi reče, naj mu faksiram sporočilo, da želim oranžno tipkovnico, da bodo imeli pač nekaj pisnega in oprijemljivega. Mislim, haaaaaaalooooooo?!?!? V vsem tem času si niste niti na en, najmanjši listek uspeli napisati, da morate naročiti oranžno tipkovnico?!?! K A T A S T R O F A!!! Seveda sem zadevo vzela smrtno resno in napisala skoraj da grozilno pismo.

Res jih imam vrh glave in sem jim zato tudi napisala, da če mi hitro ne rešijo problema (do konca tega meseca, ker me potem ni doma), da bom prišla v Ljubljano in zahtevala nov telefon, v celoti. Ne samo tipkovnice. Me čisto nič več ne zanima. Telefon so dolžni popraviti v 45 dneh. Če tega niso sposobni, potem morajo nadomestiti izdelek s čisto novim. Moj telefon na žalost ni bil toliko časa pri njih, a vseeno. Grožnjo v malo milejši obliki so dobili, sedaj bom pa čakala na odgovor. Upam da bo kmalu, ker če ne bom prišla z metlo v Ljubljano in resno zagrozila na servisu. Naj se me kar bojijo, ker takrat bodo zrli v oči čarovnici, ki svoje jeze ne bo krotila. Ja… fear me!

Vsem, ki se boste kdaj spopadali s Telerayjem želim čim manj težav. Če pa ne bo šlo, pa ne hranite besed. Povejte jim kar jim gre, ker si bodo najverjetneje zaslužili, ker so skrajno neresni. Nekje je potrebno postaviti mejo tem absurdom. Če so tako nesposobni, kot se delajo da so, potem naj se ne gredo zastopstva in servisa. Vem, da bom še vedno vztrajala pri Nokiah, a bom v prihodnosti skrbno pazila, kakšen telefon kupim, da ne bom imela podobnih težav.
Lep večer še naprej!

P.S.: Me je danes zjutraj klical šef servisa in se mi opravičil in mi sporočil, da tipkovnica v tej barvni ne ostaja… A gre lahko vse še bolj narobe? Kako za vraga ne obstaja, če imam tak telefon pred seboj? Mar za to serijo niso delali rezervnih delov?!
Ker jih imam sedaj res dovolj, bom šla verjetno danes popoldan v Ljubljano in jim povedala svoje. S seboj bom vzela nekoga, ki se zna dobro kregati. Upam, da mi uspe kaj narediti (če ne drugega, da pridem vsaj s popravljenim telefonom domov, drugače pa z novim).

Kljub dežju sva se včeraj zvečer potem udeležila 25. Kranjske noči. Moram priznati, da sem bila navdušena. Sprva sem mislila, da bo vso zadevo pokvaril dež, a je ni. Imela sva srečo s parkiriščem, ravno nekdo nama ga je namreč odstopil (kasneje, ko sva odhajala, sem opazila, da so bili avtomobili parkirani vse od Slovenskega trga pa do križišča pri kavarni Slonček). Dežnik sva seveda pozabila doma. Vendar se je kasneje izkazalo, da niti ni bil tako nujno potreben (ga je imelo nekaj ljudi pred menoj in za menoj, s tem da me je deklina spredaj nekajkrat nesramno dregnila s konico v čelo - na srečo ne v oči).

Prišla sva ravno, ko so imeli izbor za Miss Kranja (se ta potem uvrsti naprej v izbor za Miss Slovenije??). Nekaj deklet sem celo poznala, sošolko s fakultete (Klara, čestitke, bila si super) in dve deklici iz Škofje Loke. Ker sva prišla bolj proti koncu izbora (začel se je ob 19:00) je bilo na odru le še 2x po 5 deklet.

Najprej so se nam predstavile v oblačilih (nekega podjetja) in čevljih Kopitarne Sevnica. Njihova hoja je bila pravi cirkus (smo se kar nasmejali), pa vendar čestitke vsem dekletom, ker so zbrale pogum za nastop pred tako množico (sama bi se na odru v tistih »kopitih« verjetno prevrnila). Za izhodom v oblačilih so se nam predstavile še v kopalkah Beti (in požele vsesplošno odobravanje moškega dela).

Zmagovalka ni bila le ena, ker so tekmovale v treh kategorijah (Miss Kranja, Miss Gorenjskega Glasa in Miss Radia Belvi), s tem da je bila glavna nagrada za Miss Kranja avto podjetja Toyota, ostale pa so dobile cvetje in neka darila.

Izbor se je končal šele ob 22:00 in potem je sledil koncert Tonija Cetinskega. Množica ljudi se je okrepila, meni pa se je zopet uspelo prebiti skoraj do odra, da sem lahko naredila nekaj slik. Koncert je bil energičen in zabaven. Tonija sicer ne poznam najbolje, ker mi njegova glasba ni tako zelo blizu, a moram priznati, da se je res izkazal. Njegov vokal je zelo močan in niti malo zlagan (kot pri nekaterih, ki na CDju pojejo enkratno, v živo pa sploh ne znajo, oz. ne morejo brez playbacka).

Povsod ga je bilo dovolj in na odru je skupaj s svojo skupino naredil pravo predstavo (predvidevam, da so imeli koreografijo prirpavljeno, a je vseeno izgledalo, kot da improvizirajo in to zelo dobro; vmes je celo splezal na drog na odru). Med občinstvo je vrgel nekaj plastenk vode (ena izmed njih je bila odprta, ker je iz nje pil in dekleta so jo navdušeno pograbila), na koncu pa še svojo brisačo, v katero je celoten čas brisal svoj pot (nočete vedeti, kako so se zagreble za ta “artikel”).

Kljub temu, da je vmes pričelo zelo deževati, ljudje niso odšli. Bili smo mokri, a nas nekako to ni motilo. Sem pa opazila, da imajo očitno skoraj vsi glasbeniki v primeru dežja, na zalogi neko pesem, ki dež vključuje in zato vse skupaj izpade kot naročeno.
Koncert je trajal 2 celi uri!! Presenetljivo in res super!

Na mojo žalost so dobro uro kasneje (med Tonijevim nastopom) zatajile baterije. S seboj sem imela še ene, vendar prazne. Tako da ni vseh slik, ki sem jih imela namen še narediti. Najbolj me jezi, da nisem mogla poslikati ognjemeta, ki je bil veličasten (naredili so ga na skladbo iz uvodne špice Star Warsov). Naredili so ga na vrhu Globusa in trajal je vsaj 5 minut, če ne celo dlje (preverjala kako dolga je uvodna špica, piše da 9 minut).

Po ognjemetu so podeljevali še nagrade Radia Belvi (majice, sončna očala, ure) in pa glavno nagrado XXL Turizma, potovanje na Djerbo. Za podeljevanjem nagrad sva odšla domov, ker naju nastop Pop Designa v novi “preobleki” nekako ni interesiral (sedaj namesto Vilija Resnika poje Miran Rudan, ki sicer ni slab, a to pač ni to). Verjamem pa, da so bili vredu, sodeč po množici ljudi, ki je še ostala tam. Mogoče bodo sedaj še bolj uspešni, čeprav sem mnenja, da zaščitnega znaka Pop Designa (Vilijevih kodrov) ne more nadomestiti nič (niti obrita glava Mirana Rudana).

Skratka vtisi so zelo pozitivni. Še več takih koncertov v prihodnosti (tudi v našem mestu so zelo zaželjeni g. Draksler).