Saily

vir vseh slik

Ker je bil zopet lep sončen dan in ker sem svojo volilno dolžnost opravila kar se da hitro, sem odšla po svojo boljšo polovico, ki je bila tudi tokrat v komisiji in sedajle že pridno prešteva glasove, da jo premaknem malo ven, na zrak. Danes se nama je na sprehodu pridružila tudi moja kuža Iza, zato sva se odločila za ne tako zelo zahtevno turo.

Šla sva na sončni Krvavec. Zopet je malo pihljalo (posledično imam trenutno manjši glavobol, a bo minilo) a razgled je bil spet nagrajujoč. Najprej sva se z avtom zapeljala do spodnje postaje kabiske žičnice (tistih oranžnih jajčkov, ki sedaj baje niso več oranžni), ker sem bila jaz nazadnje tam kakih 10 let nazaj (o mojih smučarskih sposobnostih me rajši ne sprašujte, Krvavca se bojim kot hudič križa, pa tudi ostalih smučišč približno enako). Bila sem mala deklica in takrat se mi je vse zdelo ogromno in seveda popolnoma drugačno kot danes.

Ker spodaj ni bilo kaj videti in od tam nobena pot ne pelje na vrh, sva se podala lepo nazaj v dolino in pri neki hiši zavila levo v hrib proti Ambrožu pod Krvavecm. Ne vem točno ali gre za vas ali bolj za zaselek, ker so hiše raztresene naokoli. Je pa luštno okolje, ker je razgled od tam precej obsežen. Najbolj se opazi vsa prostrana polja, pa Brniško letališče, pa Cerklje na Gorenjskem, v soncu pa se lesketa tudi Zbiljsko jezero tam v daljavi.

Hitro sva se zopet usedla nazaj v avto in šibnila proti vrhu. Od spodaj pa do parkirišča je 12 kilometrov in po tej poti naj bi vozilu tudi nekakšen kolesarski maraton. Kakšen je rekord, ne vem, ker sem tudi prvič slišala, da se dejansko najdejo norci, ki so pripravljeni goniti v tako strm klanec.

Cesta je bila kar ovinkasta in najbolj se je pritoževala kuža. Ampak seveda je dočakala svojih 5 minut, ko smo se le parkirali tam na peščenem parkirišču in pričeli z raziskovanjem. Avto smo pustili malo nižje od prvih hišic pri Jezercu. To je že zamrznjeno, ker ga v tem času sonce verjetno ne doseže več v tolikšni meri, ker se tako skriva v kotanji.

Ljudje se že veselo grejejo v hišicah, ker se kadi iz dimnikov, nekateri pa tudi pohajkujejo naokoli. Mi trije smo se vzpenjali proti Kriški planini in Križišču, kjer je tudi otroško smučišče. Za moje mnenje, je daleč od otroškega, ker je proga presneto strma. Tam smo tudi videli prve zametke letošnjega snega. Sicer ga je ostalo bore malo, a za vzorec ga je.

Potem smo se napotili proti spodnji, najbližji kočici in se nato sprehodili nazaj proti avtu. Odločili smo se namreč, da si gremo pogledati še zgornjo postajo jajčkov. Sonček je počasi lezel za hribe in postalo je še bolj hladno, kot je že bilo. V avtu je kazalo, da naj bi bile celo 3°C nad ničlo. Ljudi kljub tej nizki temperaturi ni bilo malo.

Večina jih verjetno sicer še ni prišla na smučanje, ker se sezona še ni pričela, so pa prišli mogoče za vikend malo v hribe ali na sprehod ali pa v vikendico, ki jo imajo mogoče tu gori. Odkar sem bila sama nazadnje tu se je veliko spremenilo. Je pa tudi res, da sem skozi otroške oči določene stvari videla drugače, kot jih mogoče danes.

Male lesene brunarice so me kar očarale in bi sem prišla pozimi za kak teden, malo na sonce in pohajkovanje. Nikakor ne na smučanje. Se mi je malce zamerilo, odkar sem se polomila. Sploh pa me tako ali tako ne bi spravili na tako zelo strmo smučišče, kot je Krvavec. Škoda le, ker na plažo ne moreš brez kupljene smučarske karte.

V malo bolj odmaknjenem delu sva opazila malce večje zaplate snega, a tokrat umetnega. Očitno so nekaj poskušali, pa se verjetno še ni sešlo, ker še ni dovolj hladno. Prvič sem na tem koncu videla tudi 6 sedežnico, ker je ob mojem prejšnjem obisku še ni bilo. Sicer pa bojda veliko sprememb od takrat ni bilo, mi je zagotovil moj spremljevalec (ha, nič ne zamujam torej).

Kuža je še malo poskakala po snegu, ker ga ima izredno rada, midva pa sva se počasi napotila navzdol. Za na Zvoh je bilo namreč že malce pozno, ker je sonce neutrudno tonilo za obzorje, vedno bolj pa se je tudi hladilo. Tako da sva obljubila, da bova, če ne letos pa drugo leto, sigurno prehodila še pot na vrh, da vidiva še tisti malce bolj veličasten razgled.

Kaj mi je bilo danes najbolj všeč? Mir, prelepi mir, ki ga pozimi, ko smučišče obratuje verjetno ni v tolikšni meri. Baje je parkirišče čisto polno, skoraj do doline (sem se kar prijela za glavo). Kaj tako vleče ljudi sem gor ne vem. Mene smučanje ne, me pa razgled in pa prelepe lesene hišice, kjer bom ob naslednji priložnosti popila kakega kuhančka ali pa vročo čokolado in si ob kakem radiatorju ali krušni peči pogrela prezeble noge. Vsekakor vredno ogleda, ampak prej poleti in jeseni, kot pa pozimi. Čeprav je res, da ima tudi sneg svoj čar, ga je pri meni z leti že malce izgubil.

Sedaj pa grem pogledat, kako se je končala volilna bitka. Lep večer vsem še naprej!

vir vseh slik

Kako je bil danes en lep in sončen dan. Vsekakor za izkoristit do konca. Ker sva družno ugotovila, da še veliko kotičkov Slovenije nisva videla (pa imava nekatere čisto pred nosom), sva se odločila, da bova še kdaj ob takem lepem vremenu naredila kak izlet.

In danes sva ga res. Po kosilu (malce pozno, a prej ni šlo) sva se odpravila proti Smledniku. Grad sva videla že od daleč, na poti iz Škofje Loke, ker je bil dan skoraj brez oblačka. Poti ni težko najti, ker je do Smlednika lepo označeno (tudi za grad), za grad pa sva v neki priročni knjigi našla napotek, da je najkrajša pot po hribu navzgor tam, kjer poteka Kalvarija (križev pot, za tiste, ki s tem izrazom mogoče niste seznanjeni).

Avto sva pustila kar pred lokalnim Mercatorjem in pošto, potem pa sva jo veselo zagrizla v hrib. Pot ne traja dolgo, zahtevnost pa si vsekakor izberete sami. Najlažja je tista, ko se z avtom pripeljete do vrha, ampak ta je seveda tudi najmanj zabavna. Midva sva izbrala tisto čez Kalvarijo, ki je nekako srednje dolga pot, ker lahko izberete tudi tisto daljšo, kjer se gre sicer z avtomobilom, a peš.

12 (vedno pomislim na 12 pa ne vem točno zakaj) 14 postaj se zdi hecno malo, pa vendar je pot kar strma in se človek malce zadiha na poti do vrha. Reveži tisti, ki vsako leto na Veliki Petek rinejo tja gor, ker sploh ni tako zabavno, kot se mogoče zdi. Jih je pa od spodaj, s ceste, zanimivo opazovati. No, tokrat nekega silnega prometa ni bilo, sva bila kar sama. Vmes sva srečala mogoče 2 sprehajalca, se jih je pa kasneje, na vrhu, nabralo nekaj več.

Seveda midva ne bi bila midva, če ne bi ubrala offroad variante. Pot naravnost je izgledala sicer mamljivo, a ker sva bila še pri močeh, sva sklenila, da jo zagrizeva v najbolj strmi del. No, kmalu sva malce zasopihala čez vse tiste korenine in listje. Pihalo pa je tudi kar precej, tako da hvala bogu za kapuco, sicer bi mi verjetno odneslo glavo. Pa še kak dodatni prehlad bi staknila, sedaj, ko sem tega končno že pustila za seboj.

Ker sem imela fotoaparat s seboj sem ves čas nekaj pritiskala - kot moja boljša polovica pravi, sem camera happy (ali trigger happy). Torej odkar imam digitalca ves čas samo pritiskam na sprožilec in naredim 10 slik enega motiva, namesto 1. Prej, ko tega luksuza digitalne fotografije še ni bilo smo pač prekleto premislili, kaj bomo poslikali in kaj ne. Danes pa je nekako vseeno in boljše imeti eno preveč, kot premalo.

In seveda tehnika zataji, takrat ko je to najmanj potrebno (in pri meni to vsekakor ni 1.). Bentila sem na poti na vrh, ker je indikator že kazal, da bo baterija šla k vragu. Pa je še malce zdržala, za 3 dodatne slike, potem pa je bilo nepreklicno konec. Zakaj se to vedno dogaja meni?!

Pa sem imela rezervo s seboj, ampak samo 1! Kam je izginila druga baterija iz para, mi ni jasno (mogoče se mi je med plezanjem po pobočju odkotalila ven iz torbe). Torej ostala sem brez fotoaparata. Preostalo mi ni drugega, kot da sem uporabila fotoaparat na telefonu, ki dela malce slabše slike, a za silo bo (boste hitro opazili katere so iz pravega in katere iz kvazi fotoaparata).

Na samem vrhu je še bolj pihalo, ker je čisto odprto. Grajske ruševine vas torej ne bodo zaščitile pred vetrom in dežjem in čem podobnim. Razgled pa je resnično fenomenalen. Vreden vsakega napora. Videlo se je Zbiljsko jezero, celotno Sorško polje, Lubnik, celo Triglav nekje tam daleč. Noro!

Malo sva se potem sprehajala po tem vrhu, čeprav ni veliko videti. En ogromen kup ruševin iz katerih z vrha malce težje vidiš kaj je bil grad in kaj ne. Vanj lahko tudi zlezete. Skozi manjšo odprtino na desni strani. Videli sicer ne boste veliko, le nebo skozi ruševine.

Obiskovalcev se res ne tre, tako da imate gori preljubi mir. Sem in tja pride kdo malce pokukat, večinoma pa sedijo nadstropje nižje, kjer pijejo kavo/čaj/vino/.. ker je pod gradom okrepčevalnica. Poskrbljeno je tudi za otroke, saj imajo gugalnico in pa polno klopi, kjer lahko pridno sedijo ob starših in opazujejo razgled.

Ko sva z ogledom končala, sva se opravila nazaj proti dolini po drugi poti, tisti malce daljši. Polna je listja in rahlo razgibana, ampak se nekateri, ki so malce bolj vztrajni (ali leni, kakor si pač razlagate) vseeno izborijo pot na vrh. Po poti sva na pol tekla, ker sva težko hodila počasi, ker naju je kar naprej metalo. Ampak sva se zabavala. Sama sem vmes še zabredla v obgozdni jarek, da je bila situacija še malce bolj smešna.
Skratka, imela sva se lepo in tudi po prihodu domov, ko sva že pila čaj in jedla tople piškote, sva si rekla, da bova takle izlet sigurno še kdaj ponovila, ker je bil res prijeten.

vir

Nisem je videla že od osnovne šole. No, lažem, videla sem jo po televiziji in v časopisih, ampak to nekako ne šteje. V živo sem bila nazadnje tam v osnovni šoli, ko smo si šli ogledat požiralnike in bruhalnike in muzej, ki ima čisto pravo maketo, na katero priteče in odteče voda. Takrat sem bila čisto navdušena, ampak problem je bil v tem, da v tistem času, ko smo bili mi tam, ni bilo o jezeru ne duha ne sluha.

Kasneje neke silne želje po potovanju v Cerknico ni bilo. Še najmanj v pustnem času, ker je prevelika gneča. Tako je ideja za izlet včeraj prišla popolnoma spontano. Sonce je sijalo, o kakih oblakih, ki bi napovedovali dež pa tudi ni bilo ne duha ne sluha. In res še dobro, da smo bili tam včeraj, ker danes je popolnoma oblačno.

Jezero sicer še ni v vsej svoji veličini (zadnje čase ni bilo kakega večjega naliva), a je bilo vseeno lepo, ko se je lesketalo v soncu. Tudi ljudi ni bilo preveč, tako da je bil sprehod miren, brez kakih motečih dejavnikov. V glavnem so ljudje posedali ob obali, nekateri so fotografirali, drugi so kolesarili ali jahali konje, našla pa sta se tudi 2, ki sta po jezeru veslala.

Jezero smo si ogledali z več strani in naredili celoten krog okoli njega. Zanimivo mi je bilo tudi to, da prebivalci vasi Otok, dejansko vsake toliko časa ostanejo na otoku, ker jih z vseh strani zajame voda. Pokrajina je v jesenskih barvah čudovita (škoda ker tudi takrat s šolo nismo bili v takem času tam). Listje v pisanih barvah odpada v od vetra nakodrano gladino jezera.

Lahko bi si ogledali še jezero iz ptičje perspektive (s Slivnice, kjer so bile čarovnice), ampak smo ta del izleta pustili za kdaj drugič, da bo želja po vrnitvi v Cerknico toliko večja. Za konec smo se le še ustavili ob Martinu Krpanu (močnem in silnem človeku) in njegovi kobilici potem pa smo se napotili proti domu.

Zvečer je bilo sploh zanimivo, vsaj zame. Prvič v življenju sem si ogledala košarkarsko tekmo v živo. Nisem namreč ne vem kakšen ljubitelj športnih prireditev (sploh ne tistih večjih, množičnih, kjer te ljudje skoraj poteptajo). Ni bilo sicer nekega strastnega navijanja (če odštejemo komentatorjevo navijanje), saj je šlo bojda za samo 1.B ligo (kar meni sicer nič ne pomeni, pa vendar). Družba je bila super in dan smo družno zaključili z veliko količino smeha ob vročih čokoladah in kuhančkih.

Za nekaj časa. Na počitnice oz. raje bi rekla zaslužen odmor po vsem, kar je bilo potrebno postoriti zadnjih nekaj mesecev. Odhajam za 14 dni in ne verjamem, da se bom uspela vmes kaj javiti. Ne da bi šla sedaj nekam v kraje, kjer interneta mogoče sploh še ne poznajo, daleč od tega, ampak včasih je težko priti do interneta, drugič je pa absolutno predrag (na letališču v Münchnu vas “oberjeno” za kar 5€/uro na primer). Prenosnika pa tako ali tako ne nameravam vzeti s seboj, ker če ne bom celotne počitnice “visela” na računalniku, namesto da bi uživala in se sprostila. Bom pa imela telefon, tako da če mi boste pisali, kako se kaj držim, vam bom z veseljem odpisala nazaj.
Grem na Kanarske otoke, natančneje na največji otok v Kanarskem arhipelagu, Tenerife. Počitnice imam rezervirane že nekaj časa, kar predolgo in zato sploh nimam občutka, da danes res kam grem. Verjetno ga bom dobila šele, ko se bom spravila na vlak proti Münchnu in potem tam na letalo in naprej. Malce me skrbi, da bom kaj pozabila ali pa še hujše, da bodo mogoče zgubili prtljago, da me bodo kje oropali,… Upam, da bo vse v najlepšem redu.
Kovček imam že pripravljen, čeprav še vedno leži na tleh odprt, na pol prazen, ker sem vse obleke uspela spraviti na eno polovico. Na drugi je sedaj prostor še za čevlje in pulover ter torbico. Ostalo pa bo verjetno prazno, ampak se bo zapolnilo na poti domov, ko bom verjetno kaj kupila in prinesla s seboj. Bojda bo toplo, tako da imam dolgih rokavov malo, ampak nikoli se ne ve. Gori na vulkanu bo verjetno hladno, na skoraj 4.000 m nadmorske višine. Tako da bom sigurno vzela s seboj še velur.
To je nekako to, več vam bom povedala, ko pridem domov. Obljubim, da bom pripravila potopis, sploh če bom doživela kaj zanimivega. Do takrat se vsi lepo imejte, napišite čim več zanimivih člankov, da bom potem, ko pridem domov imela veliko zanimivega za prebrat.
Kar malo vas bom pogrešala, ker sem se tako navadila tega vsakodnevnega branja in pisanja. Ampak, bom preživela, ker bom vmes mislila na vas in vam napisala kakšno razglednico, tistim, od katerih imam naslove. Sploh pa bom vesela, če se boste vi kaj spomnili name. Lepo bodite, tudi tisti, ki morate v ponedljek že nazaj v šolske klopi. Se slišimo, kmalu!

Na Dolenjsko ne zahajam preveč pogosto. Pravzaprav sem bila tam mogoče trikrat do danes. Ne zaradi tega, ker ne bi bila zanimiva pokrajina ali pa ker bi bila daleč stran od mene. Do tja imam pravzaprav slabo uro vožnje. Nikoli ni naneslo, da bi tja zahajala, ker me nanjo nič ne veže. Tam namreč nimam sorodnikov, niti znancev, še manj pa kake počitniške hišice za prijeten oddih.

Tokrat sva se tja odpravila na praznovanje rojstnega dne starega očeta (od mojega fanta). Zadosten razlog, da sva izkoristila izlet še za zanimivosti Dolenjske. Pot naju je vodila mimo Turjaka in sva se ustavila, da si ga ogledava. Moja boljša polovica ga je sicer že videla, sama pa sem bila tam prvič.

Avto sva parkirala na parkirišču pred Merkatorjem, 600 m stran od gradu, ker mi je vneto zatrjeval, da se grad skriva za ovinkom in do njega res ni daleč, dodaten izgovor pa je bil še, da je do gradu neka čudna makedamska pot, po kateri ni varno iti z avtom. Hmmm…

No glede tega se je malo zmotil. Do gradu namreč pelje asfaltirana cesta (zelo dobra) skozi manjšo vasico in ni nič nevarna za avtomobile, je le malo bolj strma za nazaj. Še več, parkirate lahko čisto pred vhodom v grad (kar je sicer odveč, razen če imate s seboj nekoga, ki težko hodi). Midva sva pač imela lep, krajši sprehod do gradu in sva malo grizla v hrib.

Ko sva le prišla do grajskega dvorišča, me je zmotila manjša podrobnost. Prešeren v Turjaški Rozamundi pravi takole:
“Hrast stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače.”

No, Prešeren se je zmotil. Če se je Turjaška Rozamunda res odvijala na dotičnem gradu, se je precej zmotil. Pred dvorom namreč ne stoji hrast, ampak lipa. Kaj je bil vzrok, da je napisal drugače, kot je v resnici ne vem (mogoče je bil kriv slabši vid ali pa kakšne druge bolj sumljive okoliščine ). Vem le, da sem sama videla na vrtu kar nekaj lip, ki jih je očitno že razklal tresk in grom, saj so povezane skupaj z železjem. So pa vsekakor zelo mogočne in človeka res impresionirajo s svojo velikostjo in košatostjo.

Grad je bil na žalost zaprt. Na grajskih vratih je bila sicer napisana kontaktna številka, ampak v ranem jutru ni imelo smisla, da bi klicarila naokoli. Tako ali tako pa sva bila samo 2 in vprašanje, če bi za tako majhno posadko sploh prižigali luči in odklepali vrata. Kolikor mi je uspelo pokukati skozi ključavnico (firbec sem, vem), sem opazila, da vstopnina je, vsaj tako je zatrjeval pano. In to je bilo vse kar se je videlo v grad. Bojda je bil obnovljen nekaj let nazaj, vendar ne v celoti. En del še čaka, da bo obnovljen. Okoli gradu je še nekaj sprehajalne poti. Neka spominska tabla in v ta spomin posajeni brest. Opazila pa sem tudi nekaj tarč za streljanje z lokom. Očitno morajo tukaj prirejati nekakšne “viteške” igre na določeno obdobje.

Ko sva z ogledom končala, sva se odpravila naprej v Rašico, si ogledat Trubarjevo domačijo in opevani Trubarjev mlin. Parkirate lahko čisto pred domačijo (če ni nikogar) ali pa na za to označenem prakirišču, kakih 100 m stran. Domačija je simpatična, majhna in v tem času zelo malo obiskana (ali pa sva bila midva ravno ob nepravem času). Poleg domačije je tudi krčma, kjer se lahko okrepčate po ogledu/pred ogledom. Tudi tukaj nisva odnesla nič več, kot videno. Ogledov namreč ni, oziroma so, ko pride cel avtobus turistov. Poleg hišice stojita dva mlina in žaga. Čeznju teče Fužinarščica ali današnja Rašica. Domačija je ravno tako kot grad obnovljena. Leta 1528 so namreč vpadli Turki in vas požgali. Zgorela je seveda hiša in tudi mlin, ker pa je bilo škoda, da bi stvar šla v pozabo, so jo obnovili.

V bolj poletnih temperaturah se ljudje tukaj tudi kopajo. Za mlinom je namreč manjša “mlakuža” (težko rečem, da je jezero, ker to ni) polna nekega rečnega rastlinja. Iskreno povedano, sama bi se raje vrgla v domačo Soro, kot pa v tisti potok (pa tudi Sora ni ravno prijetna za kopanje). Najin ogled je tako trajal največ 10 minut. S šolo sem bila običajno vajena daljših, ampak tako je, ko si enkrat na lastno pest. Če stvar ni ravno taka, da si jo pride ogledat vsak drugi človek, ki se pelje mimo, potem je ne odpirajo za dva posameznika, ampak za večje skupine. Bom vedela za prihodnjič.

Potem sva z ogledi zaključila in se odpravila na praznovanje, ki je bilo super. Oditi sem morala sicer predčasno, ampak je bilo vredno tega, ker sem morala na srečanje blogerjev. Naslednjič pa, ko bom imela več časa in nobenih obveznosti, bom raziskala ta konček Slovenije malo bolj, ker mi je vzbudil zanimanje. Sploh učne poti, ki znajo biti zanimive. Sicer pa, naj vam slike povedo več, še več pa ogled v živo.
Lep pozdrav!

Minilo je že kar nekaj let, natančneje mislim da 4, odkar sem se nazadnje povzpela na ta 1025 metrov visok vrh. Nazadnje je bilo v gimnaziji, ko smo imeli športni dan (tam nekje v drugem letniku se mi zdi). Odkar pa sem gimnazijo zapustila, sem hribe pustila nekje pri strani. Sem pač večji ljubitelj morja, kot pa teh vrhov, ki jih drugače nikakor ne gre zanemariti.

Pri izletih v hribe mi je bila vedno všeč končna nagrada, razgled nad pokrajino. Ni ga lepšega, kot to, da ko ves utrujen prideš na vrh, pogledaš proti dolini in se nasmejiš temu prekrasnemu pogledu, ki se razprostira pod teboj. Postaneš kar ponosen sam nase, kako dolgo pot si prehodil iz doline do sem gor.

Na Lubnik lahko pridete z večih strani, peš dirketno iz Škofje Loke, lahko pa greste po bližnjici z avtom/s kolesom iz Selške ali Poljanske doline. Midva sva ubrala bližnjico po Poljanski dolini in sva se do Nacetove koče peljala z avtom. Za prvič po dolgem času, bi bila tura direktno od doma malo prehuda (traja dve uri in še malo in ni položna, je potrebno kar malo pogrizti kolena). Zato naju je čakal le še tisti zadnji del, dolg približno eno uro (tako pravijo rdeče tablice).

Veselo sva zagrizla v hrib in prišla na vrh v pičlih 25 minutah. Malo zasopla in utrujena, ampak prijetno. Na vrhu je sijalo sonce in ni bilo prevroče, nasptotno, prav prijetno je pihljalo. Verjetno bi bilo še boljše, če bi se od doma odpravila še prej, ker najbolj prijetno je zjutraj in zvečer.

Po dolgem času sem zopet srečala oskrbnika koče na Lubniku. Prijeten gospod, že v letih, a vedno prešerno nasmejan in prijazen do vsakega obiskovalca. Odpočila sva si pred kočo, na klopeh, na sončku. Okrepčala sva se kar z vodo (čeprav so veselo stregli čaj in “ta kratkega”), pehtranovo potico pa sem raje odnesla mojim domačim, ki jo imajo veliko bolj radi kot jaz. Mikala me je sicer slana presta, a sem se spomnila, da je precej trda in mi pred kosilom ni ravno ustrezala.

Planincev danes ni bilo malo. Nekateri pridejo sem gor kar na nedeljsko kosilo (danes so bila na sporedu jetrca ), drugi na krajši izlet, tretji pa tekmujejo (društvo Lubnikarjev tekmuje med seboj, kdo letno nabere več obiska, nekateri hodijo na Lubnik tudi 2 do 3 krat dnevno, kar je meni osebno absurd).

Ko sva se odpočila, sva pobrala svoje “smeti” in odšla nazaj v dolino. Kot dve kozi sva skakljala po kamnih in koreninah in v 15 minutah prišla nazaj od koder sva začela. Prav dobro sem se počutila, ker sem po dolgem času spet lahko gledala na celotno Sorško polje, Kranj, Škofjo Loko, vse tja do Šmarne gore. Še bolje pa sem se počutila, ker sem vedela, da sem naredila nekaj dobrega zase.

Malo so me sicer ožulili čevlji, a to ni kvarilo mojega navdušenja. Še več, prepričana sem, da bom do konca poletja še kdaj odšla v hribe, ker si želim, da me nagradijo z lepim razgledom. Ampak zaenkrat bomo ostali pri nižjih gorah. Kakega Triglava se še ne nameravam lotiti. Mogoče nekoč v prihodnosti. Do takrat pa bom uživala v lepih razgledih manjših gora. Izlet priporočam vsakemu, ker gre za prijetno gorsko turo. Če ne drugega, se boste naužili čistega zraka, ki ga v dolini kdaj pogrešate.
Pa lep sončen in nasmejan dan še naprej!

Tudi morje ima dve plati, tako kot ljudje. In temna plat morja res ni lepa. Danes jo po dolgem času spet gledam. Morje v zraku, namesto tam kamor sodi. Burja je namreč pokazala svoje zobe. Včasih je morje spokojno in prijetno. Drugič pa neprijetno do amena.

Danes sva s sestro prišli sem, da bi se še malo naužili počitnic, sonca, morja, barve,… A če bo takole, slabo kaže, da bova imeli kaj od morja. Že doma vreme ni bilo najlepše, precej je deževalo in tudi pihalo. Baje se tako vreme obeta še nekaj dni, kar sicer ni tako slabo, saj bo pregnalo sušo in vročino.

Vendar verjamem, da bolj kot mi Gorenjci trpijo tisti na obali, ki jim je danes obljubljena strašnih 90 km/h močna burja. No, naj vas potolažim, tudi na Krku nam ne prizanaša preveč. Piha namreč z že precej neprijetnimi 40 vozli in več (od 74 km/h naprej, tako da ne zaostajamo dosti, še kakih 6 vozlov več, pa se bomo pridružili Primorcem). Majemo se kot, da smo v lunaparku in ne na vodi. Tistih nekaj trenutkov, ko pade moč smo celo v ravni legi, nato nas sunek popolnoma poleže v vodo. Čeprav je zraven nas zelo velika barka, ki naj bi nam »krila hrbet«, nam ga ne, sama se namreč nagiba še trikrat huje (večji jambor, večji problemi).

Presenetljivo je bilo to, da naju je že v avtu (na poti sem) premetavalo po cesti, na celini je namreč še huje. Z Velebita pridrvi burja po obali navzdol in se zakoplje v morje in dvigne piš. Tako da je moj avto potreben pranja, je namreč ves slan. Tudi pranje prednjega stekla ni preveč pomagalo.

Bala sem se, da bo zaradi take burje zaprt Krčki most, pa sem imela srečo. Čez sva prišli varno, začuda nas ni nič premetavalo, je na otoku pihalo bolj kot na najvišji točki mostu. Začuda so čez most spuščali tudi še prikolice in kamperje (ponavadi najprej prepovedo vožnjo tovornjakom, avtobusom in kamperjem).

Zvečer obljubljajo izboljšanje, oz. umiritev vetra. Do takrat upam, da ne bo utrgalo kake vrvi. Ne bi rada končala na kakih čereh. Napovedujejo tudi sonce in višje temperature, čeprav mi tiste do 30C kar ustrezajo. Dokler ni kakega požara bom raje tiho, veter se že preživi.

Se opravičujem za bolj slabe slike, na žalost ni moj računalnik, torej ni PhotoShopa in se moram poslužiti Online Resize-a. Slikala pa je moja sestra, ko sva se z avtom peljali skozi Bakar. No ja, stanje je vidno. Če pa ne verjamete, pa si lahko pridete ogledati sami.
Pa lep pozdrav in čim manj skrbi vam želim!

P.S. Očitno je morje res pokazalo zobe dvema nespametnima turistoma. Nekaterih pa res ne razumem, da se gredo v takem vremenu s kanuji podajat v take valove (piha že cel dan, ne samo nekaj ur).

Na hrvaški obali sicer veliko preglavic povzroča tudi močna burja. Meteorologi so sicer opozarjali, naj se ljudje zadržujejo ob obali, vendar tega številni turisti niso upoštevali. Tako so danes okrog 15. ure pod mostom, ki otok Krk povezuje s celino, našli mrtvo madžarsko turistko, po večurnem iskanju pa so našli tudi njenega soproga, ki je bil še živ. Turista sta s kanujema odveslala na odprto morje, kjer ju je ujel močan veter.

Danes nisem imela nič posebnega na urniku. Dostaviti sem morala sestro na piknik v Retnje pri Tržiču, kjer se na pikniku poslavljajo od kaplana. Po 2 letih namreč odhaja v novo župnijo in baje prvega avgusta pri nas v službo že nastopi novi iz neke druge župnije. Nekako se ne zanimam preveč za te stvari, zato tudi nisem tako zelo na tekočem. Sestro sva skupaj z mojim dragim torej odpeljala na piknik v Retnje, k Smuku in si poleg tega naredila še manjši izlet.
Nič posebnega sicer, le malo ogledovanja kraja, kjer sem bila nazadnje kakih 10 let nazaj in se ga zelo slabo spominjam. V Retnjah sva našla pri gostilni Smuk zanimivo ogrado za srnice in koze. Malo sva jih poslikala. V objektiv pa nama je “primaširal” tudi gospodar pašnika.

Ta je le mulila travo

Slednji dve pa sta se tepli za star kos kruha

Red pa je potem naredil “gospodar” pašnika

Za tem sva se odpeljala v Križe, kjer sva se dobila z najino skupno prijateljico iz gimnazije. Ko sva čakala nanjo sva si malo ogledala okoliški park pri osnovni šoli in se pozabavala na otroških igralih. V vednost, nič nisva polomila.

Gugalnici

Nevedoč, da sem v objektivu sem bila ravno sredi nekakšnega razmišljanja

Ko sem ugotovila kaj se dogaja, sem postala jezna, ker se ne maram fotografirati (zato tudi spačen obraz za sitnega fotografa)

Poleg mene je bil še vrtiljak (po domače “kuzl avtomat”, ker baje veliko ljudi bruha na tej zadevi… (zrastlo na zelniku mojega fotografa)

Ne daleč od vrtiljaka se je nahajalo mini “plezališče”

Poleg vseh teh “naprav” pa je bil še mini slonček, ki se ga ni dalo preizkusiti (sva oba prevelika)

Nato je kolegica prišla s še eno kolegico in smo v lokalnem baru popili nekaj pijače, preden smo se poslovili, kajti oni dve sta šli naprej “žurat” na Kranjsko noč (jutri pa na Koprsko), midva pa počasi proti domu. Upam da se imata lepo in da bosta varno prišli domov.
Dan je bil lep, za kaj daljše oglede pa si bo potrebno vzeti kak dan časa posebej. Jutri pa zopet nazaj na isti kraj, kjer moram pobrati sestro s piknikovanja. Če jim bo sreča mila jih mogoče celo ne bodo popikali komarji.

Je moj najljubši otok na Hrvaškem, poleg Silbe in Žuta. Mogoče je kriva navezanost že od otroštva. Tja namreč že od malega hodimo na morje. Kaj je pravzaprav tako zanimivega?

Otok Krk (44° 56′ - 45° 15′ N, 14° 26′ - 14° 50′ E) je največji otok v Jadranskem morju, ker ima kar 410 km^2 (v dolžino meri 38 km, v širino pa tja do 20 km). Na njem je približno 70 naselij, od tega največje in glavno mesto Krk, na samem otoku pa živi kar 16.400 prebivalcev. Najvišji vrh na otoku se imenuje Obzovo in je visok “neverjetnih” 568 m , nahaja pa se med Punatom in Staro Baško.
Otok Krk ima nekaj večjih mest oz. raje recimo naselij: Krk, Stara in Nova Baška, Malinska, Njivice, Punat in Dobrinj. Od vseh teh mest je le Dobrinj tisto, ki ni na obali, ostala mesta so namreč vsa ob vodi, Dobrinj pa se skriva v notranjosti otoka bolj na SV.

S čim se pretežno ukvarjajo prebivalci otoka? Z vinogradništvom (Vrbnik), ribolovom (obmorska mesta), sadjarstvom (Malinska, Njivice, Vrbnik), poljedeljstvom in lovom na divjad. Poleg tega imajo tudi petrokemijsko dejavnost v Omišalju, tekstilno industrijo in seveda ladjedelništvo in turizem (navtični v Punatu in navadni v preostalih mestih).

Kakšen je otok? Njegova obala je precej razčlenjena in ima veliko zalivov, v katerih so plaže z naravnim prodom in z nasutim. Največja zaliva na otoku sta Soline (kjer imajo baje zdravilno blato in se prav veselo namakajo v njem) blizu mesta Klimno na SV otoka in pa Puntarska draga.
Sam relief ima kar nekaj krakških oblik (od tega celo jamo Biserujko v Dobrinju), v osrednjem delu pa je bolj rodovitna zemlja, kjer se nahajajo tudi polja: Dobrinjsko, Baščansko, Vrbniško in Omišaljsko.
Klima na otoku je blaga mediteranska, kar pomeni da so zime mile, a vetrovne, povprečna letna temperatura zraka pa je dokaj visoka, kar 22°C. Ko smo že ravno pri vetrovih, tu najpogosteje pihajo burja, jugo in maestral. Sodeč po številu sončnih dni v letu, kar 2.500, pa spada Krk med bolj sončne otoke.

Kako je z vodo? Na otoku se nahajata tudi dve akumulacijski jezeri, Ponikva v bljižini mesta Njivice in Jezero, ki se nahaja S od mesta Krk in ga vidite, ko prihajate proti mestu oz. odhajate (je ob poti in včasih deluje, kot fatamorgana sredi vejevja, ker nisi čisto prepričan ali vidiš prav ali ne). Poleg 2 jezer so na otoku tudi 3 večje reke: Dobrinjski potok, Vretenica in Vela Rika.

Kaj pa vegetacija? V osrednjem delu otoka in pa na zahodu so v glavnem borovi “gozdovi”, nekaj je tudi hrasta (najbolj ohranjen hrastov gozd je na otoku Košljunu v Puntarski dragi in pa na Glavotoku), severni in južni del otoka pa pokrivajo pašniki, ki so pretežno skalnati. V bolj zelenem delu otoka vzgajajo tudi zelenjavo, sadje in pa seveda oljke in vinsko trto.

Zakaj je Krk “poseben”? Poleg kraških oblik in jezer ima tudi zaščitene prebivalce - beloglave orle (Wiki pravi: Gyps fulvus Habl). Poseben je tudi po svoji prometni povezanosti. Cestna infrastruktura je namreč iz leta v leto boljša. Otok s celino povezuje Krčki most, od S pa do J otoka pa poteka po delih obnovljena magistralna cesta. Na otok lahko pridete tudi z letalom (letališče Rijeka) ali pa s trajektom:
- Valbiska - Merak (povezava s Cresom)
- Baška - Lopar (povezava z Rabom)

Od Ljubljane je otok oddaljen slabih 200km, kar zahteva približno 2 uri in pol do 3 ur vožnje (odvisno od prometa).
Na Krku so verjetno najbolj obiskane plaže v Novi Baški, ki deluje kakor da bi stopil v bazen (voda je res lepa), kampi v Stari Baški in v mestu Krku, ter plaža v mestu Punat, kamor vsako leto pridejo otroci Rdečega Križa in so tam res celo poletje. Ne manjka niti toboganov, surfanja, v Punatu pa je tudi “znameniti” wakeboard (smučanje na vodi), ki pa seveda ni poceni. Turizem na Krku je precejšen, pretežno so Slovenski gostje, veliko pa je tudi Nemcev, Avstrijcev in v zadnjem časuh Čehov in Madžarov. Cene so temu primerne (kepica sladoleda je po novem 5 ali celo 6 kun, lani je bila 4 oz. 3 - vsekakor sledijo našemu euru in podražitvam, le da še vedno v kunah ).

Zakaj bi se odločili za dopust tu? Ker je relativno blizu in ima zelo dobro povezavo s kopnim. Mogoče pa tudi zaradi tega, ker ima še dokaj neokrnjeno morje (sploh mali zalivčki po celotni obali od Punata do Stare Baške). Če se boste odločili glede na cene, potem je boljše da ne greste, ker je dopust na Hrvaški obali tako ali tako dosti dražji, kot če se odpravite na Djerbo, v Egipt ali v Grčijo (na Hrvaškem boste za enak denar namreč letovali veliko krajši čas).

Toliko za sedaj, kaj več pa od jutri naprej, ko bom že na omenjenem otoku kak teden ali malo dlje.

Ni bil tako zelo dolg, slabih 10 km od Škofje Loke do Kranja. Tako ali tako nismo šli z nekim namenom, da naredimo dolgo in utrujajočo turo, ampak bolj za zabavo in sprostitev. Bilo je prijetno, ker smo se od doma odpravili ob 19h in nazaj prišli ob 20h, ko je veter prijetno pihljal in se je že precej shladilo (z manjšimi ovinki, sama pot s kolesom vzame približno pol ure v eno smer, odvisno od hitrosti).
Med potjo smo tokrat srečali ogromno ljudi na rolerjih, ker je priljubljena pot, dolga a ne tudi zahtevna, ves čas je namreč ravna in nima vzponov, le nekaj ovinkov. Ko sem zadnjič šla tukaj z rolerji sem bila mislm da ena izmed petih, danes pa ena redkih na kolesu. Med vikendom so očitno bolj popularni rolerji kot kolo.
Med potjo smo srečali nekaj krav, 3 vlake, veliko ljudi, malo obtolčena polja koruze od zadnje toče, že pospravljeno pšenico,… pa še kaj bi se našlo.
Izlet priporočam tisitm, ki bi se radi za kako urico malo oddahnili in naužili dokaj svežega zraka, če odštejemo farmo krav mimo katere pelje pot in železniške proge. Zmoti morda le kak prihod vlaka in pa na koncu prometna cesta od Kranja do Ljubljane, kjer je bil naš cilj. Za približen vtis prilagam nekaj slik.

Zemljevid poti

Farma s kravami

Pogled na gore

Šmarjetna nad Kranjem

Sodeč po avtomobilih je bilo danes tukaj res veliko ljudi z rolerji (na sliki niso vsi avtomobili, nekaj jih je bilo še za menoj)

Polje trave ob železniški progi

Polje pšenice

Nekdanja železniška postaja

Potok Žabnica

Mimohod zadnjega vlaka

Pogled na Lubnik