Saily

vir

Kaj bi lahko sploh še bilo lepšega. Sonček je, že kar 2 dni. Otoplilo se je, zjutraj ko se peljem na faks sonce že vzhaja. Res, čudovito. In če k temu dodam še današnjo A oceno, je sploh fantastično.

Pa začnimo pri začetku. Nekaj časa nazaj, sem vam omenila, da trenutno ne razpolagam prav na široko s časom, ker smo bili s še 2 sošolcema popolnoma zakopani v delu. In se je izplačalo. Vsaka ura, ki smo jo preživeli na neki lokaciji (naročnik in lokacija naj ostaneta skrivnost, ker ne želim da stvar postane javna dokler tudi oni ne uredijo stvari dokončno), vsaka ura, ki smo jo preživeli v delu v MS Visiu, vsaka ura, ki smo jo preživeli skupaj in napenjali možgane, se je izplačala.

V stvar je bilo vloženega veliko truda, čeprav se mogoče ni zdelo. 13 plakatov ni mala stvar. Sploh, če je vsakega od njih potrebno 3 tedne samo popravljati, do tistega pravega končnega izdelka. Marsikdo se bo smejal češ, kaj ste osnovnošolci, da morate risati na plakate? Pa saj imate najbolj moderno fakulteto, bi pa že lahko projecirali na platno. Pri tem predmetu na žalost tako ni šlo, ker je bilo res potrebno, da se vsi plakati nahajajo naenkrat na tabli in v točno določenem zaporedju. Najbolj pomemben je bil namreč pregled nad celotno zadevo, da so jo lahko komentirali profesor, sošolci in asistentka. To pa s projektorjem ni šlo, ker bi bile slike odločno premajhne.

Imeli smo nekoliko treme, ker najprej nismo vedeli ali bomo na vrsti danes ali jutri. Potem, ko smo izvedeli, da bomo danes, je še vedno viselo v zraku vprašanje, kdaj. No, na srečo smo bili hitro, 2. po vrsti smo se pomerili s kritičnim očesom profesorja in komisije v prvi vrsti. Mojima kolegoma je jezik tekel kot namazan, meni se je zaradi treme nekoliko zatikalo in sem mogoče vse skupaj povedala malo prehitro, ampak glavnina mojega dela je tako ali tako vedno v ozadju (kar mi je izredno všeč). Mislim, da so bili z našo predstavitvijo zadovoljni, sploh ker smo imeli nekoliko drugačen problem od ostalih. Naš namreč ni zajemal nabavno-prodajnega procesa ali procesa s kako časovno omejitvijo.

Danes je tako na vrsto prišlo 8 skupin in vsaka se je zadržala pred tablo približno pol ure (15 minut govora in potem še pripombe in komnentarji). Končali smo ob pol enih in nadaljujemo zopet jutri zjutaj ob pol osmih, toliko časa, da bo svojo nalogo opravilo še preostalih 7 skupin. Najbolj zanimiva bo verjetno tista, vsaj z vidika nas poslušalcev, ki bo jutri 1. na vrsti, saj bo imela v razredu še naročnika (nekoga iz podjetja, kjer so delali seminarsko nalogo).

Ampak priznam, največjih muk danes nisem doživljala zaradi nastopanja pred sošolci, ampak zaradi tega, ker sem morala biti lepo napravljena (kavbojke naj ne bi bile primerne, čeprav se je izkazalo, da nas je bilo na koncu le nekaj napravljenih v skladu z zahtevami). Mogoče se je videlo, mogoče ne, da se nisem počutila najbolje. Meni osebno je namreč najbolj všeč, da sem v sproščenih oblačilih (kavbojke, trenirka,.. a vem da te vrste oblačil za tako predstavitev niso primerne), tako da je bila prva stvar, ki sem jo storila, ko sem prišla domov, da sem oblekla trenirko. Kar kamen se mi je odvalil od srca in lažje sem zadihala.

Za letos mislim da je s takšnimi predstavitvami konec, drugo leto pa nas pri istem profesorju, le da je drugi predmet, čaka enaka naloga, oz. podobna. Zopet se bomo ukvarjali s plakati, zopet bomo nekaj tednov zapored najbolj smešni študentje na faksu, ker bomo naloženi z gorami papirja, ampak se ne bomo obremenjevali s tem, ker nam je dal ta predmet kar nekaj praktičnih izkušenj, katere nam sedaj mogoče še ne koristijo v tolikšni meri, zna biti pa, da na bodo v prihodnosti.

Za konec lahko rečem, da je bil danes res super dan in upam, da to kaže na uspešen zaključek tega semestra in zaslužene počitnice. Želim vam kar se da lep vikend in čim več bodite na soncu, ker ga je škoda zamuditi.

vir

Pa so prazniki (končno) mimo. Kar kamen se mi je odvalil od srca. Boljša polovica me že nekaj dni draži, da najbolje, da se zavzamem za podpis kake peticije, ki popolnoma prepoveduje pirotehniko. No, ob tem se nasamejim, ker nekako ima prav. Bilo bi mi ljubše, če ne bi bilo teh pokal, ampak občina mora pač zmetati proč nekaj denarja, da je ljudstvo nasmejano. Še več pa ga morajo zmetati nekateri posamezniki, ki pač obožujejo metanje pirotehnike na tuja dvorišča (npr. na našega).

Pa pustimo to ob strani. Preživela sem in sitnost me je (nekoliko) minila. Spala sem tako ali tako že 10 minut čez polnoč. Danes mi je bilo malo čudno, ker so se prazniki kar naenkrat končali, ampak sem opazila, da so si jih nekateri še nekoliko podaljšali. Razred je bil namreč hudo okrnjen (mislim da okoli 15 ljudi, če sploh). O tem, da sva bila samo 2 na telovadbi pa je škoda izgubljati besede.

Veseli me dejstvo, da je pomlad vsak dan bližje (vem da je marec še relativno daleč, pa vendar), čeprav se mi nekoliko guba čelo ob napovedovanju snega, ampak če bo tako, kot je trenutno me ne skrbi, ker teh nekaj snežink ne bo naredilo ničesar hujšega. Če bodo tako kopne ceste, bom svojega novega lepotca, ki ga dobim predvidoma 3. teden v januarju preizkusila že precej kmalu. Komaj čakam!

Za 3 tedne bo sedaj potrebno prestaviti v kako prestavo višje, potem so na vrsti počitnice, čeprav ne bodo ravno popolnoma to, kar namiguje beseda. Čaka me namreč nekaj izpitov, ampak to se mi niti ne zdi slabo, ker več kot jih naredim, bližje sem cilju… Danes me res preveva nekakšen čuden optimizem. Huh, očitno res že vonjam pomlad.

Želim vam lep konec tedna in če bo vse tako, kot mora biti, se vam kmalu javim z novim nadaljevanjem zgodbe. Malo sem že zaskrbljena, kje bo ta stvar dobila svoj konec, ampak bom pustila glavi, da se sama odloči kaj in kako. Uživajte, maksimalno!

vir

Ja. Ta teden je res bolj take sorte, da bi ga človek najraje izpustil. Ampak kaj hočemo, tudi taki dnevi morajo priti. Žal mi je, ker sem toliko odsotna in ne objavljam sproti ugank in prispevkov, ampak mi trenutno enostavno ne znese. Imam polno obveznosti, ki morajo biti izpolnjene pravočasno in ker mi vzamejo veliko časa, mi prostega torej ne ostaja prav na pretek.

V petek imam oddajo neke naloge, ki je precej obsežna in bi mi načeloma vzela še nekaj dni, če jo bo res potrebno oddati v takšni obliki, kot si sama predstavljam. Odvisno, kaj mi bo profesor odgovoril jutri. Problem je tudi, ker je ravno od tega zadnjega izdelka v veliki meri odvisna končna ocena, česar pa vsekakor ne bi rada pokvarila (Povprečje, povprečje, povprečje ali kot bi Achmed rekel: “Location location location!”. Hec!).

Potem v soboto… ah ta sobota. V soboto imam izpit. Ja. Prvi zaresen izpit, ker kolokviji načeloma ne štejejo, ker je ponavadi samo polovica snovi. Tokrat pa gre za malce bolj obsežno zadevo, ki bi jo sicer lahko naredila že prek kolokvijev, ampak sem bila premalo pridna in nasploh mi je snov odvratna. Tako da me že ob učenju za izpit sili na bruhanje. Kdo za vraga se je spomnil teh neumnih teorij in kaj nam bodo v življenju koristile? Ampak še hujše vprašanje, ki me ob tem muči je: zakaj za vraga moramo tako nesposobnega neprijetnega profesorja poslušati 2 leti in to 4 predmete (!!!!)… nasilje nad ušesi, vam rečem.

No, odmislimo to. Sprašujem se zakaj imam srečo, ampak čisto vsako leto se mi zgodi, da imam izpit na rojstni dan. Kar je idealno. Sploh če je to sobota. Zgodnje vstajanje, praznično vzdušje in potem pokvarjen dan, če slučajno ni šlo po pričakovanjih (no, tokrat računam, da bo šlo). No ja, glede tega bi se lahko prerekala še in še. Edina stvar, ki si jo res želim, je da bi me ljudje na ta dan dejansko pustili pri miru. Od povsod (iz vseh lukenj) namreč prilezejo ljudje, ki me sicer celotno leto sploh ne opazijo, kljub temu, da mogoče stojim 1 meter stran od njih. In ta dan jih je potem poln hvale in lepih želja in ne vem česa. Zakaj neki, če je vse prisiljeno in zaigrano?

Sama se k nekomu, ki ga sicer celotno leto ne prebavljam ne silim. Ima rojstni dan, ja super, tudi jaz ga imam, enkrat na leto (pač čestitaš, brez spiska želja in prilizovanja). In to je dejansko najbolj mučen dan v letu. Že vsaj en teden prej ti vsi težijo, kaj si tako zelo želiš. In moj odgovor je vedno ne vem, ker dejansko res ne vem. Če bi me vprašali med letom, bi vam sigurno naštela spisek želja, ki se mi porajajo v glavi. Kak teden pred rojstnim dnem, pa enostavno ne vem. Vsega imam dovolj in ničesar ne potrebujem. Še najmanj kakih lovilcev prahu.

Ne razumite me napak. Ne gre za to, da bi bila nehvaležna ali kaj podobnega. Samo nimam nekih želja in potreb in imam rajši, da nič ne dobim, kot pa da je spet neko okrasje, ali že n-ti lonček na polici, kjer se potem vse praši. Za letos sem si zaželela zgolj in samo Mozartovo torto (čeprav bi bil že tak muffin, kot je na sliki čisto super presenečenje ). To je vse. Ničesar drugega ne rabim. Želje imam tako ali tako med letom in si jih, če se le da, sproti izpolnjujem. Običajno kar sama.

No, ko bo vikenda konec imam v ponedeljek še en kolokvij in oddajo seminarske naloge. Le-ta mi bo čez nedeljo predstavljala kar težak oreh, ampak nekako bom že uspela, tako kot sem do sedaj. Potem pa, če bo seveda vse po planu, bom imela za ta semester opravljene že kar 3 predmete od 4. Precej neobičajno. Lani namreč smo imeli samo 1 izpit v 1. semestru vse ostale pa v naslednjem in med počitnicami. Tako da je veliko dela ostalo na koncu.

Bomo videli. Če bom uspela, se vam do sobote še kaj javim, če pa slučajno ne bo šlo, potem pa želim, da ta teden preživite skrajno lepo in se zabavate.

Lahko noč!
P.S. Sicer pa Fetalij in Biggiganthead, kdaj bo žurka, če bomo vsi 3 skupaj praznovali, glede na to da imamo v kratkem razmaku vsi 3 rojstni dan ?

vir

Danes imam totalno dober dan (kako malo je potrebno, da je človek srečen ). In razlog je ravno v programiranju. Ne, nisem tr00 g33k po naravi. No, priznam, nekaj g33k krvi imam v sebi, vsekakor pa ne toliko, kot naš preljubi asistent Uroš. Da bi imela tri miške za en računalnik… no do tam mi še veliko manjka.

Stvari pri računalnikih mi gredo ponavadi hitro v glavo, a tokrat se mi je za spremembo ustavilo. In to ravno pri programiranju. Slabost nas gimnazijcev je pač ta, da je informatika bolj kot ne surfanje po internetu in pa razglabljanje o vprašanjih kaj je to Word, kaj Excel, kako se zamenja orodna vrstica, ipd. O programiranju seveda ne duha ne sluha.

Prvi stik s faksom te potem dobesedno vrže na rit, ker prvič slišiš za razne C, C++, Visual Basic, Phyton, Cobol, Java, Lava, Lingo, Pascal, Mercury,… in druge zadeve. Kaj je sploh to? Od kje se je vzelo? so bila v glavnem naša vprašanja. Čez nekaj ur se je pogled na srečo malce izbistril, ampak vsekakor ne v takšni meri, kot tistim srečnežem, ki so že prej hodili na kakšno tehnično gimnazijo ali srednjo šolo (aka Iskra, Vegova,…). Ti so imeli že takrat bližnje srečanje s programiranjem in raznimi drugimi zadevami.

Predznanje torej vsekakor ni zanemarljiva stvar. Sploh ne pri g33kih, ki smatrajo, da če razumejo oni, razumemo vsi. Razlagati pa pač ne znajo, slabost programerjev (baje). In tukaj so se seveda začeli moji problemi. C++ sem se nekako naučila v 1. letniku, SQL v 2. letniku, letos pa me je čakala težja stvar, Visual Basic (večina bo verjetno rekla ah daj no, ne seri, to je pa ja simpl, ampak ni za take, ki to počnejo prvič v življenju, sploh če so ženskega spola ).

Začelo se je nekako z dvigom roke, da počnem to prvič v življenju. Seveda je bilo to ignorirano s pripombo, kolegica potrebuje 5 minut pavze. Aha. Vredu, tako se bomo torej šli. Ne zlepa ampak zgrda. Saj vem, da ni bilo mišljeno nič slabega, ampak pomoči se torej nisem mogla nadejati. Dvakrat, ko sem se jo, je prišlo do tega, da so mi popolnoma pobrisali program rekoč to ni blo vredu, začni od začetka pa mau bl pomisl. Seveda brez pojasnila, kako in zakaj ter kaj bi bilo sploh potrebno izboljšati (kako za vraga naj človek nekaj izboljša, če sploh ne ve kaj dela narobe?!).

No, na koncu se je celo izkazalo, da ženske (v naši skupini smo samo 3) nismo glavni problem, ki bi oviral pri napredovanju. Težave imajo namreč tudi fantje. Ker loviti g33ka, ki že vse obvlada, sploh ni zabavno. Njegov nasvet: vsak dan 2 uri z Visual Basicom. Yeah right. Kje imam pa čas 2 uri viset za računalnikom in dejansko početi popolnoma jalovo delo, če naredim nekaj, kar na koncu sploh ne deluje. Nimam pa nikogar, ki bi mi povedal, kaj dejansko delam narobe.

Po telefonu je pogovor o tem skoraj nemogoč. Razložiti nekomu zakaj nekaj ni tako, kot bi moralo biti, je brezpredmeten, ker ne gledata oba istega ekrana. Torej za kakršno koli pomoč potrebujemo 2 osebka pred enim računalnikom, pod pogojem, da eden izmed obeh seveda ve za kaj gre. No, sama te sreče nisem imela.

Včeraj je bil zadnji večer pred današnjim kolokvijem in vedela sem, da imam skoraj nične možnosti, da ga naredim, ker že najbolj bedastih osnovnih nalog doma nisem znala, ker nisem vedela kaj delam narobe. Rešitev pa zraven nalog seveda ni. Znajdi se sam varianta.

Zjutraj sem potem odšla brez pričakovanj, sprijaznjena z usodo, da bo to prva stvar, ki se je očitno ne bom sposobna naučiti, tako kot sem se vseh do sedaj (kar se tiče računalnikov). G33k(i) se mi bo(do) smejal(i) v glavo, jaz jih bom pa samo spremljala in namesto kolokvijev nekako poskusila narediti izpit, tako da se bom določene stvari naučila na pamet. (Tisti, ki programirate dobro veste, da je učenje programiranja na pamet bedarija, ker si 2 programa nista popolnoma enaka.)

No, na koncu sem presenetila samo sebe. Nekako mi je kliknilo. Kdaj, sploh ne vem. Očitno sem potrebovala nek zagon, da se je stvar premaknila vsaj malo naprej. Pisni del mislim da sem opravila dokaj vredu, z malce težavami, ker pač ni pomoči računalnika. Najbolj pa sem bila presenečena nad tem, da mi je uspelo čisto pravilno napisati kodo za program. No, torej dokaz, da se vse da če se hoče. Le nekaj trme mora biti prisotne. Te imam jaz tako ali tako že po naravi dosti.

Sedaj, ko imam končno vsaj podoben nivo znanja, kot večina fantov v skupini bo delo vsekakor lažje. Vem pa, da me kljub temu, da se mi je stvar malo bolj zasvitala, to ne bo prepričalo, da bi postala tisti res pravi tr00 g33k. Tako zelo, da bi z njim spala, pa računalnika tudi ne obožujem. Vsaj ne še.

P.S.: Sliko, če jo povečate, lahko vidite napisan program in ga preizkusite, če vas zanima. Pa ne obupat!
P.P.S.: (tr00) g33k nikakor ni mišljeno slabšalno, toliko v vednost vsem g33kom, ki bodo mogoče užaljeni

vir

Danes se počutim odlično.

Nasmejana sem, zunaj pa dežuje.

Vesela sem, ker sem razveselila sošolca, ki ima rad karate, jaz pa z bonom za tečaj nimam kaj početi.

Preizkusila sem MSN preko mobitela, pa je nekako preveč dolgotrajna stvar.

Avto ima nova obuvala in dejansko imam boljši občutek pri vožnji, čeprav ne vem zakaj.

Nabasala Najedla sem se čokolade, kljub temu da je bila Gorenjka, je bila dobra, ker je bila ob pravem trenutku (pogrešam pa marcipan).

Ušpičila sem vragolijo in kar smeji se mi, ker nihče ne ve za to.

Končno odhajam spat, ker si po celem tednu to res zaslužim.

Jutri je nov dan in čeprav naj ne bi bil sončen, sem vesela, ker je zame danes vseeno sijalo sonce in bo jutri tudi.

Želim vam res lepe sanje… in (S)mejte se!

vir

Redko kdaj ostanem tako zelo brez besed, da ne vem kaj bi povedala v odgovor.
Ponavadi se zgodi zato, ker me določena stvar ali tako gane ali pa naredi tako zelo jezno/zaprepadeno/razočarano, da obmolknem.
Danes se mi je zgodilo, da sem bila tako zelo vesela in ganjena hkrati, da sem več kot pol ure tuhtala, kaj naj povem v odgovor.
Pa še potem, ko sem ga končnu uspela spackati skupaj, je izpadel totalno neumno.

Izgubila sem nit.

Misli so odtavale in nisem bila sposobna napisati normalne zahvale in ničesar.
Čez nekaj časa sem potem še enkrat odgovorila, z malce več teksta (še vedno neumno).
Kljub temu vem, da tudi če bi sedajle imela še enkrat možnost odgovarjati, da verjetno ne bi odgovorila nikakor drugače, ker se je človeku težko zahvaliti za tako prijazno in ljubečo gesto v enem stavku, v enem zapisu.
To kar občutiš, ko si nekomu hvaležen, je lahko tako zelo močno, da ostaneš brez besed.
In jaz sem, zato je tudi tale zapis sedajle popolnoma zmeden, brez repa in glave.
Najboljše, da ga kar zaključim, ker če ne bom, bo postalo vse skupaj še bolj čudno, kot je že.

Vse kar lahko rečem je, HVALA TI.

Upam, da razumeš, da ne znam ubesediti tega, kar trenutno doživljam, obljubim pa, da se ti bom enkrat zahvalila tudi osebno, da boš videl, da resnično cenim to, kar si danes storil zame.

Sedaj pa samo še pripravim uganko, potem pa grem v mižule tuhtat, kako se mi je danes zjutraj zasmejalo in se mi je potem smejalo še celoten dan. Pa verjetno se mi bo še jutri… ti že veš zakaj.

Lahko noč in lepe sanje vam želim!

vir

Sedim na predavanju in v Notepadu pišem HTML ukaze. Zabavno, ker me stvar zanima. Doma mi je že uspelo pridobiti Dreamweaverja, tako da se bom v bližnji prihodnosti, ko bom imela malce več časa, spravila k izdelavi spletne strani. Verjetno bo popolnoma preprosta, ampak bo pa meni osebno nek nov podvig, ki ga do sedaj še nisem storila.
Sicer pa sem utrujena, od premalo spanja. Spat odhajam sicer precej zgodaj, ampak nikakor ne morem zaspati. Mogoče me zmanjka tam nekje sredi noči za kako uro ali dve, potem pa se zopet zbudim in strmim v zrak in čakam, da bo ura pokazala čas, ko moram vstati. Vmes me obišče še moja kuža in se zlekne tesno ob meni, da me greje.
Ko je končno čas za vstajanje se počasi odvlečem do kopalnice, Iza pa me izza kovtra gleda, češ kaj ti pa je, da se tako zgodaj spravljaš iz postelje. Še prej odprem okno in v sobo spustim ledeno mrzel zrak, ki me popolnoma zbudi. Prav prijetno, čeprav se sliši ravno obratno. V kopalnici najprej z nekakšno nejevero strmim v ogledalo, ker se ne prepoznam. Skuštrani lasje, očala, skozi katera komaj kaj vidim (ne zaradi slabe dioptrije, ampak ker se počasi privajam na svetlobo), pižama visi z mene, kakor sedlo s krave. Ufff… jutro je in potrebno bo v šolo.
Uredim se pravzaprav precej hitro, 5 minut in že sem napravljena, umita, skratka pošlihtana za novi dan. Potem grem v kuhinjo, kuža pa se čez kakih 10, 15 minut počasi privleče za menoj, ker nerada vstaja zgodaj. Še manj ima rada, da jo zjutraj na silo vržem iz postelje, izpod tople odeje. Zajtrkujem ne, nimam volje, niti teka. Mogoče spijem kozarec hladne vode, ali pa mrzlega mleka. Med vikendi mogoče spravim vase še celo kak kos kruha.
Potem se posvetim jutranji higieni moje kuže in ko to opraviva jo pošljem nazaj spat. Ni ji potrebno dvakrat reči, ker gre z veseljem nazaj poležavat. Sama se potem odpravim v mrzel avto (ki mi ga, če imam srečo, ni potrebno pred odhodom še odtajati) in šoli naproti.
Vožnja je vsak dan drugačna, kljub temu, da grem vedno po isti cesti. Sicer pa, jutra so vedno zabavna, sploh če so lepa, ker lahko opazujem, kako sonce počasi vzhaja in me pozdravlja. Danes je sicer oblačno, pa kaj. Tako ali tako od dneva zunaj veliko ne bom imela. Dan bo minil delavno. Zjutraj v šoli, potem v službi, hitro kosilo, zopet služba, zvečer pa še enkrat šola, ker imam šele ob 18:00 vaje. Ampak, saj se da preživeti. Konec bo šele okrog pol osmih, tako da se bom prvič po dolgem času peljala domov v temi. Sprašujem se, koliko nas sploh bo. Verjetno bolj malo.
Danes bo dolg dan in verjetno bom po prihodu domov samo še padla v posteljo. Upam le, da bo od utrujenosti spanec prišel hitreje trkat na moja vrata. Bomo videli, se bom pustila presenetiti. Tako je vedno najboljše, brez pričakovanj, brez razočaranj…

Lep dan vam želim!

vir

Ha, kako so nas danes vrgli na finto. Ne morem verjeti. Da bom 1. uro zjutraj pisala kolokvij sem vedela, ker sem se tudi učila. Ni bil tako zelo težak, čeprav mi je en sklop vprašanj povzročal manjše preglavice. Ker sem hitro končala, ker nisem imela več kaj pisati, (če ne veš nima smisla da se siliš, moje mnenje) sem s sošolcem odšla na kavo (Miha hvala ).
Razvil se je prijeten klepet in oba skupaj sva ugotavljala katero hrano imava najraje, kako pogrešava morje in potovanja, kako je zunaj že hladno,… Klepetala sva kar dolgo in bi še naprej, če ne bi bila ura že toliko, da sva morala nazaj na predavanje. Srečala sva še nekega profesorja, za katerega sva oba skupaj ugotovila, da nama je izredno všečen predavatelj, na žalost pa ga nimamo več. Faks je kar sameval v tistem nadstropju, kamor sva prišla. Vsi ljudje očitno med odmorom nekam izginejo (verjetno gredo kadit nekam v okolico) in se pojavijo zopet šele 5 minut pred koncem ali še kasneje.
Za danes smo vedeli, da profesorja ni in da bomo namesto njega imeli njegovega asistenta. Kakšen (grdo rečeno) nateg! (profesor je pomojem zelo dobro vedel, da nas bo tako najlažje dobil) Prišlo nas je zavidljivo veliko, ker smo si obetali nekaj več, nekaj boljšega, ker smo predvidevali, da bo tokratno predavanje presežek za razliko od dosedanjega dolgčasa. Kako zelo smo se motili.
Asistent ni povedal veliko, le da ima danes s seboj nenapovedan kolokvij, ki nam ga je obljubljal profesor. Vse do danes smo bili mnenja, da nas je profesor zafrkaval in da je bila to le dobra šala zato, da je vsaj nekdo hodil na njegova predavanja. Pa nas je res vrgel na finto, mi vsi pa smo mu nasedli. O kolokviju je škoda izgubljati besede. Ljudje so se kaj kmalu po prejetju pole pobrali ven in proti domu, ker pač ali še nikoli do sedaj niso bili, ali sploh niso vedeli za kaj se gre, ali pa (tako kot nekaj tistih, ki smo bili vedno tam) niso imeli pojma kaj bi odgovorili.
Prvi 2 vprašanji sta nekako še šli, ker sem se spomnila, da smo to imeli prvi dan in v glavi se mi je pojavila slika zapiskov od tistega dne. Kaj je bilo potem, ne vem. Poslušala sem ga, ampak tako ali tako je rekel, da bomo vse to še enkrat obdelali na vajah, kjer bomo verjetno še bolje razumeli (oz. lepše povedano, kjer bomo vsaj kaj razumeli, ker tukaj na žalost ne razumemo nič). Hvala bogu le, da imam matematiko narejeno in da mi je od tam ostalo kar nekaj znanja, s katerim sem si lahko pomagala na kolokviju.
Domov sem enkrat za spremembo lahko odšla prej, ker je bilo na urniku samo to in očitno sploh ni prišlo vpoštev, da bi asistent razlagal profesorjevo snov (verjetno bi jo preveč poenostavil, ko pa jo lahko profesor sam tako lepo zakomplicira ). Sedaj nas čaka krajši odmor od teh predavanj, zakaj točno ne vemo, vemo samo, da je na urniku luknja. Bodo pa zato malce krajši dnevi in bo več časa za stvari, ki si jih najbolj želimo početi.
Ker je sonce se nameravam odpraviti malo ven, če ne drugega vsaj na sprehod do zdravstvenega doma po zdravila. Kasneje se bom verjetno sproščala ob sudokuju, ker imam namen postaviti novi osebni rekord. Imam pa še 2 knjigi, ki me čakata, da ju preberem (pa še eno, ki jo moram še dobiti, ker mi je profesor rekel, da ta je pa res dobra in jo moram prebrati). Dela torej ne bo zmanjkalo.

Če ste še v službi, potrpite še tistih nekaj ur, če pa ste doma, pa pojdite malo ven, se spočit na sonček. Pa lepo popoldne vam želim in (s)mejte se!

vir

Danes bi se po vseh pravilih morala udeležiti našega že kar tradicionalnega srečanja, ampak je vmes prišel prehlad. Sicer ne moj, ampak je zbolela moja boljša polovica. Zadnje čase tako ali tako skoraj vsak 2. že kašlja, smrka, kiha,… nič čudnega, da je torej toliko bolnih ljudi. Zbolel je, vsaj tako predvideva, na vlaku in potem je k temu verjetno prispeval malo še mraz zunaj in potem kasneje toplota v notranjih prostorih, imunski sistem pa še ni pripravljen na zimo.
Kazalo je že, da bo vse vredu (ker je bil predvčerajšnjim čisto ok, razen malce bolj šarmatnega glasu), pa so včeraj potem cel dan prebili na mrzlem zraku, ker so sekali drva za zimo. To je potem povzročilo, da se je prehlad, ki je že skoraj minil, zopet pojavil. Malo ga boli glava, smrka, kiha, kašlja, ima vročino, govori z malce bolj šarmantnim glasom,… tako da ni za nikamor. Še manj pa sva si želela, da bi okužila kakega udeleženca našega srečanja. Luka tako ali tako kašlja že cel mesec in pol. Zato sva se odločila da ostaneva doma in da se potem rajši vidimo prihodnji teden, ko bo dokončno ozdravel (upam).

Sicer pa je za mano lep dan. Nekaj sem ga presedela za knjigami (ja, se že učim za prvi letošnji izpit, ki ga imam že v torek ), nekaj sem ga preživela ob nabiranju kostanja, malo ob kuhanju čaja in kasneje ob peki kostanja in pa zvečer malce še pred TV, da sem zopet malo na tekočem z dogodki. Nič pretresljivega. Žal mi je le, da nisem zvečer namesto gledanja TV in kuhanja čaja, sedela ob obmizju, kjer bi se zopet dobesedno narežala za cel teden naprej in nazaj. Pa drugič.
Počasi se odpravljam spat, ker bi se rada res naspala, ker me zadnje čase muči nespečnost. Zaspim v trenutku, potem pa se sredi noči zbudim, zopet zaspim za nekaj ur in se zbudim… ta stvar pa se ponavlja potem do jutra. Tako da imam spanja bore malo. Ampak saj bo. Ta teden bo malce bolj sproščen, ker imam samo jutri in v torek malo daljša predavanja, potem pa bom do petka malo bolj prosta. Čeprav me potem čaka delo v službi.
Zaradi pozabljenega fotoaparata utrinkov z nabiranja kostanja nimam. Lahko pa povem da je bilo zabavno, ampak ne tako uspešno, kot prejšnjič. Ujeli smo zadnji vlak, ker je že res vse popadalo dol z dreves in se posamezni kostanjčki skrivajo samo še pod listjem, v ježicah pa jih ni več. Mislim, da je bilo tokrat zadnjič. Pa saj to je lepo, se ga bom naslednje lahko toliko bolj veselila. Na tem mestu pa se lahko še zahvalim Luku za mošt, ki mi ga je prinesel včeraj, ker je vsekakor popestril kostanjevo večerjo.

Pa lep prihajajoči teden vam želim!

Danes je bilo prvič, da sem v rokah imela enega od “večjih” Applovih izdelkov (pred tem sem v rokah imela le iShuffle, ki je res mini ). S fantom sva si vzela prosto popoldne in se peljala proti Ljubljani. Sprva sva imela v planu kino, potem pa sva si premislila in se raje samo malo sprehajala sem in tja po BTCju.

Najprej sva odšla v BigBang in kot prvo me je očarala Philipsova Aurea, ki je res čudovita. Čeprav imamo doma skoraj tak Philipsov televizor (HD Flat TV z Ambilightom) mi je bil ta ravno tako všeč, sploh zaradi lepih linij in čudovite barve. Deloval je sicer manjši (kljub temu, da imamo doma enako velikega je ta optično manjši verjetno zaradi linije), ampak verjetno zato, ker sem ga videla v veliko večjem prostoru, kot je naša dnevna soba.

Nato sem si malo ogledovala razne printerje, skenerje, TVje, računalnike, telefone,… nato pa počakala, da je moj dragi nakupil USB razdelilec in odpravila sva se proti City Parku. Brez nekega cilja. V mislih sem imela nekje zabeležko, da bi bilo fino pogledati, če se da dobiti kake lepe čevlje, zato sva zavila v Bato, ampak sva bila tudi kar hitro zopet zunaj. Čevljev nobenih, ki bi me res navdušili, no razen enih Camperjevih, ki pa so bili pregrešno dragi (150€ ).

Odpravila sva se še proti H&M, ker sem ga hotela prepričati, da je že res čas, da si kupi kako srajco, ker bi mu pristajala, ampak je vztrajal pri svojem ne. Mene je zamikalo neko krilo, ampak mi je dragi hitro rekel, da imam 2 ali 3 v omari in jih nikoli ne nosim, torej kaj mi bo še 3. oz. 4.. Ker so rahlo spremenili trgovino (razdelili so jo v 2 etaži) sva se potem odpravila po tekočih stopnicah še nadstropje višje, da bi videla kaj je novega.

No, videla nisva veliko, ker sva skoraj v momentu, ko sva prišla na vrh čez cesto zagledala iStore. Wau, sem si rekla, to moram pa res iti pogledat, ker me zanima kakšni so ti računalniki, ki jih do sedaj še nikoli nisem videla v živo in od blizu. Najprej sem zagledala majhno belo zadevico, ki se ji reče (vsaj tako je pisalo) MacBook (skoraj kot v McDonaldsu ). Luštna stvarca, prijetna na otip, z lepimi barvami. Presenetilo me je, kako zelo vroč je bil, ko sem ga prijela v roke in tudi ne preveč težak (13” verzija). Ko sem pritisnila na jabolčni meni, me je presenetila praznina. Navajena sem namreč na Windowsov meni, ki je malce bolj pisan in okrašen.

Druga stvar, ki me je zmotila je bila odsotnost raznih gumbov: insert, delete, home,… (end in pgup in pgdn so na smernih tipkah). Ampak razumem, ker je prenosnik res bolj majhen in je stiska s prostorom. Tretja stvar, ki pa je sploh podrla moj sistem je bilo nedelovanje bližnjic, ki sem jih navajena (ctrl+tab, alt+F4,…). Ali Apple tega nima? Ker odprl se mi je meni za zvok in še nekaj. Navdušena pa sem bila nad tem, kako se z miško premakneš na quick launch bar in se okna zaprejo oz. minimirajo (izginejo nekam izven vidnega polja) in potem, ko se dotakneš še enkrat, pridejo nazaj. Interesantno.

Potem sem si ogledala še črno različico iste verzije (13”) in pa večjo verzijo 17” MacBooka. Ta je imel malo večjo tipkovnico, ampak ravno tako odsotnost nekaterih tipk. Kaj več ga nisem preverjala, ker ljudje kar pridejo preizkušati računalnike, tako da je boljše da se hitro umakneš. Zanima me samo, kaj po določenem času naredijo s temi izrabljenimi prenosniki. Če ga šenkajo, se priporočam, ker za takega uporabnika kot sem jaz, bi bil dober tudi ta, malce bolj zmahan.

Sledil je še ogled iMaca in pa nekega drugega računalnika iz Applove zbirke, imena nisem zasledila. IMac je ogromna zadeva, vsaj zame, ker imam doma občutno manjši monitor. Tipkovnica je super, Miha imaš prav, se strinjam s teboj, samo preizkusiti sem jo morala. Miška pa mi ni všeč sploh. Gumbek za scroll je podoben… khm… raje ne povem čemu. Težko se klika nanjo, tako da mislim, da če bi sama postala uporabnica tega računalnika, da bi vseeno obdržala Logitechovo miško.

Potem sem na hitro preletela še razne iPode, oblekice zanje, pokrovčke,… Skratka veliko stvari, ampak izredno majhna trgovina. Prepričana sem bila, da bom zagledala večjo, z veliko več računalniki in druge opreme. Ampak razumem, da je ta tehnologija pregrešno draga in si verjetno zaradi tega ne privoščijo tako veliko stvari za razstavo. Škoda je tudi, ker imajo pozicijo šele v zgornjem nadstropju, ker večina nakupovalcev se nahaja v pritličju in redko zaidejo kaj višje, ker ponavadi spodaj vse najdejo. Tisti, ki pa seveda pride le s tem namenom, trgovine sigurno ne bo zgrešil.

Dan je bil torej lep in zanimiv. Zahvaljujem se tudi Luku, ki je bil tako zelo prijazen, da naju je prišel pogledat in smo potem skupaj obsedeli v Rustiki za nekaj minutk. Prijetno, tako da se že veselim nedelje, ko bomo v polni zasedbi in imeli kak daljši klepet ob palačinkah in kakavu.

Pa lahko noč vsem!

P.S. Sedaj razumem, zakaj nekateri pravijo: enkrat Apple, vedno Apple

P.P.S. Mi lahko kdo razloži kje imajo iPodi (sploh iShuffle baterijo, ker nisem nikjer zapazila vtiča za polnilec )