Saily

Ja, počitnice so in ker sem doma in recimo temu, da nimam kaj pametnega početi (saj imam, lahko bi pospravljala, prala, likala, sesala,… ampak rajši berem knjige, ker poglavarjev pač ni doma in je to idealni čas za počitek) sem se lotila peke.
Med vikendom sem imela obiske in ker razen kupljenih piškotov doma ni bilo nobenih posebnih dobrot, sem se odločila za malce zahtevnejši projekt, ki se ga lotevam že kako leto.
No, na koncu se je izkazalo, da ta projekt niti ni tako zelo zahteven, kot so mi vsi pravili. Mami me je vsakič, ko sem ji omenila, da bi sama naredila potico, navdušila z razno raznimi opozorili, kako da je to težko narediti, da nikoli ni vse prav. Ali ti odstopi rob, ali se ves čas drobi, lahko da je celo premalo nadeva,… skratka same težave. Po prebiranju raznoraznih receptov, sem se za enega odločila, sestra je nakupila sestavine in delo se je pričelo.

Najbolj zatežen del postopka mi je bil, kot vedno, čakanje, da testo vzhaja . Vmes sva sicer s sestro pripravili nadev, pa vendar. Ona je potem odšla na svež zrak, jaz pa sem sedela za časopisom in čakala strahotni pok, ki bi mi dal vedeti, da je prvo vzhajanje in potem še drugo, mimo. Potem sem se lotila valjanja testa, nadeva in končno še peke.
Zadeva se je pekla dobro uro, kljub temu da bi se mogla bojda uro in pol. Meni se je že pred eno uro zdela več kot dovolj zapečena (temperaturo sem tako ali tako morala zmanjšati vsaj 3x s 180°C sem prišla na borih 140°C).

Rezultat je bil vsekakor zabaven. Prva potica, ki jo lahko vidite na vrhu, je kolikor toliko uspela tudi estestko (če odštejem trapaste luknje v testu, ki sem jih naredila sama, ker je tako pisalo (naluknjajte jo, da vam testo kasneje ne bo odstopalo), potem pa so se med peko še dodatno razširile).
Druga potica pa je hmmm… nekakšna čudna skulptura, ki je nastala zaradi pomanjkanja prostora v samem modelu. O sami kakovosti vam bodo lažje povedali drugi, ker sem sama preveč pristranska. Moram pa priznati, da je prvi del potice pošel v 3 dneh, drugega pa je še vedno nekaj (verjetno je kriv izgled ).
Ker je rezultat za prvič zadovoljiv, se bom ta teden, preden prideta poglavarja nazaj domov, lotila še pehtranove, ker imajo pri nas pehtranovo rajši (ne vem sicer zakaj, ker meni osebno je tista zelena zadeva odvratna).

Če bi se vikend tako lepo zaključil, kot se je potica bi bilo super. Pa se žal ni. V soboto smo se odšli v Bohinj namakat (ja, priznam, še nikoli se nisem kopala v Bohinjskem jezeru ). Najprej me je zbila vožnja, ker smo pol ure čakali v koloni na koncu gorenjske avtoceste (kako tipično). Ampak če bi vedela, da me bo potem zbila še neka druga stvar, se verjetno ne bi pritoževala.
V Ukancu smo si našli prijeten kotiček, kjer je bila z nami na plaži tudi naša kuža (čeprav so bojda nekje razpostavljene table, da naj psi ne bi bili prisotni; sama nisem nič opazila, razen tistih, da morajo biti psi na povodcu). V vodo sem zabredla 3x, kar je bilo več kot dovolj, da imam še danes prijetno napihnjen trebuh kot kaka nosečnica (sumim na kak prehlad notranjih delov).
Da je bila svinjsko mrzla sem vedela že ko sem stala notri samo do kolen. Ampak me moja trma, kot ponavadi, ni pripravila od tega, da bi se obrnila. Po nekolikšnem oklevanju, sem se potem rajši kar zvrnila notri, ker sicer bi si muke še podaljšala.
Imela borih 19°C, to sem izvedela šele doma (ne nimam kakšnih posebnih čutil na sebi, da bi lahko natančno ocenila temperaturo ). Ampak tako ali tako mi to tam ne bi nič pomagalo. Sonca ni bilo in hvala bogu da je bilo tako, ker ko se je končno pokazalo je tako nesramno žgalo, da smo se pobrali v dobri uri. Potem se je oglasilo še grmenje, kar je naš odhod še podkrepilo.

Veselo presenečenje me je čakalo, ko sem prišla do avta. Sprva ga sploh nisem opazila, ker sem bila parkirana na pol v gozdu (ja saj vem, TNP, TNP,… ). Ko sem se zapeljala na svetlo pa me je kar zbodel v oči. Sprva sem upala na kako reklamo ali pač opozorilo, ker sem na tem koncu pač turist (take listke so včasih samo v opozorilo dajali v Porotorožu in na Bledu) . Ampak ne, je bil kar pravi pravcati račun, ki sem ga potem včeraj poravnala (da je bilo prej kot v roku 8 dni).
Sedaj vem, da prihodnjič, ko se bom znašla v Bohinju, ne bom parkirala avta tam, kjer ga pušča večina, ampak ga bom pustila na parkirnem prostoru (kar pred hotelom če bo potrebno). Ker, ko smo se peljali ob jezeru nazaj domov, sem opazila še vsaj ducat avtomobilov z listki (mi je bilo nekoliko lažje pri srcu, ker nisem bila edina, čeprav nikomur ne privoščim plačevanja kazni). Nikjer pa seveda nobenih tabel (v mojem primeru je očitno bila, pa sem jo spregledala), da je prepovedano parkiranje. No, me je izučilo za prihodnjič (moja prva kazen nasploh), da ne bom več počela traparij.

vir

Ne ravno dobesedno, pa vendar.

Ja težko je verjeti, ampak res sem nazaj (očitno). Nekaj mesečno poslušanje vprašanj v smislu zakaj si prenehala pisat blog, zakaj si pobrisala blog,… ipd. je sodu dokončno izbilo dno. No, povod je bila verjetno obljuba sošolcu (potopis na blogu) in mi drugega ni preostalo.

Ampak priznam, tudi meni ni dalo miru. Včasih so me resno zasrbeli prsti, da bi zopet nekaj napisala, pa mi je moj 2. jaz v glavi rekel pa ne bodi neumna, saj nimaš več kaj povedat. In je ostalo pri tem. Za vnaprej nič ne obljubljam, razen Gašperju potopisa ;). Bomo videli kaj bo in kako bo. Upam pa, da bo tukaj vse skupaj malo bolj zaživelo.

Se kmalu javim s kakim daljšim zapisom, zaenkrat pa samo pozdrav vsem, ki ste me (ali pa tudi ne) pogrešali.

Saily

P.S. Še to, priznam, presenetili ste me. Niti slučajno si nisem mislila, da ste me brali v takem številu (sploh sošolci, ker večina ni nikoli nič omenila dokler ni blog romal tam kamor sonce ne posije).

vir

Po zgledu ostalih...

Pospravljeno in organizirano, tako kot moje življenje.

Popredalčkano, bi nekateri rekli, jaz pa pravim, manj je več.

vir vseh slik

ali falična makovka, kot bi rekel Luka.
Zadnjič mi jih je prinesel Peter in stvar mi res ni dala miru. Na vsak način sem se hotela tudi sama preizkusiti v tem. Danes sem bila doma, ker sem bila dežurna tajnica in varuška, in kaj je boljšega, kot da sem potem še dežurni kuhar.

Za kosilo so potem nastale polnjene palačinke, za “prilogo” oz. za čez dan (namesto kakega sendviča), ker danes mami ni kupovala kruha, pa sem naredila malo manj običajen kruh, Varaždinske klipiče. Recept je sicer tule, za tiste, ki bi radi to naredili doma, ampak vseeno vam ga bom napisala še v slovenščini (kolikor sem ga pač v hrvaščini uspela prav razumeti) in s takšno količino sestavin, kot sem jo uporabila sama. Če bodo kaki popravki, mi kar sporočite, ker hrvaščina pač ni ravno moja močna točka.

SESTAVINE:

• 0,5 kg moke (kakršne koli: bele, črne, polnozrnate,…)
• 3 dl mleka
• 1,25 dl olja
• 4 dag kvasa
• 1,25 dag soli (lahko več ali manj, odvisno kaj bi radi imeli)
• 1 dag kumine (sama sem uporabila neko poljubno količino sezamovih semen, lahko bi tudi makove ali kake druge)
• 1 dag sladkorja (lahko tudi več, odvisno kaj želite, bolj slane ali bolj sladke)
• 1 jajce (čeprav piše pol, potrebujete kar celega, da boste zadostno premazali vse)

POTEK:

V posodico nadrobite kvas, čez prelijte toplo mleko in dodajte ščepec sladkorja (moke sama nisem dodajala, lahko pa jo tudi, ravno v takšni količini kot sladkor). Potem vse skupaj premešajte in počakajte, da se kvas dvigne (ampak res dvigne, ne samo da je malo mehurčkast, naj bo zelo penast).

V drugo posodo dajte moko, sol, sladkor, mleko, olje in na koncu še kvas. Vse skupaj dobro pregnetite (v receptu piše, da mislite na nekaj, kar vas jezi ali vnzemirja, da boste testo res dovolj pretepli). Ko je testo nared, ga zaprite v neko Tupperware posodo ali kako podobno, da vzhaja. Ko se bo dovolj vzhajalo, bo pokrov počil, torej posoda se bo odprla (traja približno pol ure, mogoče malo več).

Potem testo malo pregnetite in razdelite na poljubno število manjših hlebčkov (sama sem razdelila na približno 20 hlebčkov, ampak sem kasneje ugotovila, da to niti ni bilo potrebno, ker sem ubrala drugačno tehniko valjanja). Potem zopet zaprite v posodo, da vzhaja še enkrat. Ko posoda poči, vzemite posamezne hlebčke, jih razvaljajte in narežite na trikotnike ter zvijte (vanje lahko poljubno date kako salamo, čokolado, marmelado,… po želji). Naložite jih na peki papir ali na namaščen pekač in pustite, da ponovno nekoliko vzhajajo.

in

Pečico prižgite na 220°C in počakajte, da se ogreje. Med tem klipiče namažite z jajcem in posujte s poljubnim posipom (mak, kumina, sezam, lan, …). Potem jih pecite približno 10 do 15 minut (odvisno kako pečico uporabljate), toliko da postanejo zlato rjavo zapečeni.

in

Postrežete lahko še tople, ki naj bi bili najboljši, ampak meni je strašno napihnilo želodec, tako da to nekako odsvetujem. Meni osebno so boljši hladni. Zraven predlagam kak pršut ali pašteto. Lahko pa tud kaj sladkega, kar vam pač poželi srce.

Zadeva vzame kar nekaj časa, ampak je vsekakor vredna truda. Pri nas so bili navdušeni in dvomim, da jih bo do jutri še kaj ostalo. Edina stvar, ki bi jo še dodala, je to, da jih verjetno s količinam, opisanimi v original receptu, nastane veliko več kot 25, če jih je že pri meni, s polovičnimi količinami, nastalo 30.

Pa dober tek!

vir

Danes namesto besede dneva uganka, ki je bila v NEdiju. Predvidevam, da je lahka, ker je NEdi pač namenjen otrokom. Pa mi vi povejte, če je res tako lahka.

Nek moški je šel v okrepčevalnico in ko je pojedel, je na svoj račun z modrim svinčnikom narisal risbo (slika zgoraj). Ko je račun z denarjem vred dal natakarici, mu je dejala: “Vi ste pa v mornarici, ne?”
Kako je to vedela?

Veliko sreče pri reševanju, meni ni uspelo.

P.S. Prilagam še original iz NEdija:

vir

vir

Spet se počutim navihano. Te dni namreč na dom dobivam pakete, ki sem jih naročila za Božič, za obdarovanje mojih najbližjih. Večina jih je že prispela. Tisti prvi so malo manjši, čeprav je vsebina potem več kot mamljiva, kljub majhnosti. Nekateri še niso pri meni, ker jih nisem uspela prešvercati v hišo, ker so dotični obdarovanci ves čas doma in bi prehitro opazili vse skupaj. Ampak nekaj časa imam še, da postorim vse kar je potrebno.

Največji od vseh naročenih paketov je prišel danes. Precej je bil težak, ampak nisem zdržala, da ga bi samo postavila v kot in oblekla v praznični papir. Najprej sem ga odprla in si ga ogledala, malo stestirala in preverila, če je kje kaka napaka, da po hitrem postopku stvar vrnem, dokler je še čas. No izkazalo se je, da je vse tako kot mora biti. Upam, da bo tistemu, ki mu je to darilo namenjeno, dobro služilo. Sedaj je že v lepem ovoju in čaka na pravi datum, da pride do prejemnika.

Opažam, da mi bo kmalu zmanjkalo papirja za ovijanje, mogoče preveč radodarno zavijam, ampak kaj ko nočem, da se že na prvi pogled vse vidi skozi papir. Še vedno nimam prave tehnike zavijanja in vmes sem ter tja kako stvar zavijem bolj tako tako. No ja, papir konec koncev roma v smeti. Tako, da se trud nekako izniči, ampak vsekakor je darilo lepše, kakor da ga podariš samo v vrečki. Sploh pa darila pod smrečico izgledajo veliko bolj mamljiva, če so v zavitih škatlicah, kot pa če je tam samo kup vrečic.

Mogoče se zdi, da se pripravljam že precej zgodaj, ampak bolje tako, kot pa v zadnjih trenutkih, ko že ne vem več kaj bi in se potem še rado kaj zalomi. Sicer pa 25. bomo kot bi mignil. Božičku pa še vedno nisem pisala. No ja, letos si ne želim ničesar velikega, ker sem največje darilo tako ali tako dobila že za rojstni dan (čeprav ga še nimam doma). Želim si samo, da bi se mi izpolnile tiste želje, ki jih imam tam v skritem kotičku nekje pripravljene že nekaj časa, čeprav se jih ne da zaviti v papir in položiti pod smrečico.

Ah ja. Sonček je in zaradi tega se počutim še bolj navihano. Prav lepo je vse skupaj, naj bo tudi vam. Lep dan vam želim!

vir

Ni še čisto mimo, ampak vseeno moram reči, da je bil izredno pester in zabaven. Kar pogrešala ga bom, ker vem da v prihodnje zopet ne bo dovolj časa za vse te reči, ki sem jih uspela postoriti v tem času. Vem da sem sicer v glavnem “lenarila”, brala knjige, opravila nekaj izpitov, tuhtala kako naprej,… skratka nič kaj posebnega, pa vendar. Bilo je lepo.

Včeraj sem bila po dolgem dolgem času zopet v Avstriji, firbec me je gnal tja. Ogledala sem si Ikeo, ki jo ljudje tukaj opisujejo kot nekakšno Meko. Pa ni ravno to. Imajo ogromno stvari, ampak če res ne opremljaš novega stanovanja ali kaj podobnega, se tja ne splača hoditi. Prevelika potrata časa in denarja. Bolj kot Ikea so me očarale montažne hiške, imajo namreč pravi park montažnih hišk, ki si jih lahko ogledate tudi v notranjosti (ampak v spremstvu agenta).

Vreme ta teden ni bilo najboljše, a to ni kvarilo razpoloženja. Zopet se je začelo tudi obdobje svečkanja in sobo imam (vsaj v predelu mize) že polno svečk. Žal je samo ena od njih resnično dišeča, ampak tisto hranim in jo prižigam po delčkih, ker sem jo dobila v dar in mi je precej dragocena.

Po dolgem času me je tudi zgrabila mrzlica gledanja nadaljevank. Od poletja sem jih čisto zanemarila, tako da sedaj po delčkih skušam nadoknaditi zamujeno. Prebijam se tudi skozi knjige in uživam ob tem. Poleg ne manjka sem in tja skodeljica toplega čaja, vroče čokolade ali kuhanega vina. Zvečer pred spanjem pa tako ali tako obvezno kozarec mleka.

Vesela sem, ker je vesel še nekdo poleg mene, ker ima nov fotoaparat. Zavidljivo lepa stvarca, ampak v rokah, ki niso vešče teh stvari na žalost bolj ali manj neuporabna. Sama rajši ostajam pri normalnem digitalnem fotoaparatu, ker se še tam včasih lovim in bentim ker slike ne uspejo.

Veselim se neke reči, ki še ni popolnoma gotova, čeprav je bil odgovor pritrdilen. Tuhtam in tuhtam iz dneva v dan, ampak še nisem našla popolne rešitve, ki bi bila dobra v vseh pogledih. Imam še približno 10 dni časa za to tuhtanje in do takrat se bom že odločila. Potrebovala pa bom še nekaj pomoči, ampak vem da se na to lahko zanesem.

Ker je že dokaj pozna ura in mi oči počasi vleče skupaj, se bom odpravila spat. Vem sicer, da lahko jutri dolgo spim, a rajši vstanem prej, ker je dan relativno kratek. Ob petih popoldan imam namreč že prav neprijeten občutek, kot da je ura devet zvečer. Čeprav je daleč od tega, ampak saj bo kmalu pomlad, čez nekaj mesecev.

Ponedeljek bo zopet začetek novega tedna, tokrat nekoliko manj zabavnega, a se tolažim s tem, da je samo še 14 dni do počitnic. Potem pa bodo vsi prazniki na kupu in se bomo zopet veselili. Po pravici povedano komaj čakam, da se vsa ta evforija poleže in da je novo leto mimo. December je namreč najbolj nemiren mesec. Ampak, naj bo tako, saj je preostanek leta bolj miren.

Naspite se in lep prihajajoči teden vam želim!

vir

Alex Van der Volk nam je že nekaj časa nazaj vrgel kost za tole igrico. Akvarij ga je že ubogala, sama pa nekako še nisem uspela, ker je bil prejšnji teden vključno z vikendom precej naporen. In ker imam danes končno čas, ker so se zadeve malo sprostile, sem se jo lotila. Pred seboj sem imela manjši listek na katerega sem napisala prvo asociacijo, ki mi jo predstavlja določena črka. Nekatere so smešne, ampak, tako pač delujejo možgani, ne izbirajo prav preveč. Tukaj pa je rezultat:

A - agenda: Ali koledar je moja zelo težko pogrešljiva stvar. V njej imam napisane vse obveznosti, dogodke, opravke,.. za naprej in nazaj. Brez nje bi verjetno pozabila kar nekaj stvari, če ne drugega datume rojstnih dnevov mojih prijateljev.

B - branje: Moje najljubše opravilo že odkar sem se naučila brati. Moja prva knjiga, s katero sem se tudi naučila branja, je bila Ariela mala morska deklica. Še danes obožujem to knjigo, pa čeprav je samo pravljica. Sem pravi knjigožer in od tod tudi očala.

C - cerkev: Je ne maram preveč, iskreno povedano. Ko sem bila mlajša sem jo često obiskovala (vsaj vsako nedeljo), danes pa mi je odpor iti tja še tistih trikrat na leto za ta velike praznike. Vedno poslušam eno in isto pranje možganov in počasi človeku to presede.

Č - čevlji: Moja največja razvada. Obožujem jih in jih imam temu primerno veliko število. V glavnem so superge, ampak sem pač športen tip človeka. Petk ne maram, v omari imam mogoče 3 pare takšnih čevljev in še te obujem enkrat na 5 let.

D - družina: Mi pomeni vse na svetu. Brez njih ne bi bila to, kar danes sem. Od njih sem dobila vse pomembnejše napotke za življenje. Upam, da bomo vedno ostali v tako dobrih odnosih. Veselim pa se tudi družine, ki jo bom nekoč imela sama.

E - epika: In na splošno slovenščina me je v gimnaziji strašno jezila. Danes pa sem vesela, da sem se morala takrat toliko naučiti, ker še vedno poznam ogromno avtorjev in njihovih del, nekatere celo vključno z letnicami. Profesoričina zahtevnost se je vsekakor izplačala.

F - francoščina: Moj najljubši jezik, ki sem ga do danes že ogromno pozabila. Mi je žal, da ga ne uporabljam, ker ga nekako nikjer ne morem, edino če odpotujem zopet v Francijo, ki jo ravno tako pogrešam. Včasih se ob francoščini spomnim na študij na Filozofski fakulteti in mi je na nek način žal da se nisem odločila zanj, a si pravim, za jezike je vedno čas, če si le želiš in ni potrebno da so povezani ravno s študijem.

G - Garfield - Moj najstarejši pliško. Imam ga odkar sem se rodila. In še danes mi zvesto sledi povsod (otročje, pa kaj). Je že precej ofucan, ampak še vedno izžareva tisto prelepo oranžno barvo in svojo navihanost. Da ne govorimo o njegovem spletkarjenju in požrešnosti.

H - hrana: Ne maram misliti nanjo, pa vendar, ko pred seboj zagledam slastno tortico, mamljiv sendvič z zelenjavo, poln krožnik testenin,… postanem lačna kot volk. Težko se ji uprem, ker rada dobro jem. No, to se tudi vidi. Ampak se trudim da to kar imam najraje jem v čim manjših količinah.

I- igre: Najljubše so mi tiste namizne. Še bolj tiste s kartami. In pa take družabne, ustne, ki se jih igraš s prijatelji. Trenutno pa se navdušujem nad Travianom, kljub temu, da mi sicer igrice v tem stilu (Ages of Empires, The Sims,…) niso najbolj všeč.

J - jadranje: Že od malih nog sem večino poletja preživela na jadrnici, sredi morja. Tako da imam morje v krvi in sem težko dlje časa ločena od njega. Me pomirja in ravno tam se najbolj spočijem od vsakdana. Pomaga mi da pozabim na vse probleme in tam se zame čas ustavi.

K - kuhanček: Edina vrsta alkohola, ki ga imam res rada. Sicer ga ne maram preveč. Kuhano vino pa mi zadiši vsako zimo in ga z veseljem popijem kako skodeljico, ker lepo diši in me za kratek čas pogreje.

L - ljubezen: Mi je všeč, ker je nastala iz prijateljstva in zaljubljenosti. In še vedno traja. Zato sem tudi mnenja, da se ne moreš zaljubiti na silo in kar v trenutku. Prej moraš človeka spoznati in iz prijateljstva potem lahko nastane kaj več. Vsekakor pa je potrebno ločiti med tem, da ti je nekdo všeč ali da si vanj zaljubljen.

M - marcipan - Najljubša razvada, čeprav ga veliko ljudi okoli mene ne mara. Vedno ga povezujem z Mozartom, verjetno zaradi Mozartovih kroglic in pa torte. Zanimivo pa mi je tudi to, da ko ljudje naletijo na kaj marcipanastega, da najprej pomislijo name (verjetno ga res prevečkrat omenjam) in potem to shranijo zame, ker sami tega ne marajo.

N - noč: Vedno sem jo imela rajši od dneva. Mogoče zato, ker je takrat čas počitka. Ker takrat prisluhneš sebi in tišini okoli sebe. Čeprav sama težko spim brez vsaj malo hrupa. No, noč mi je všeč tudi zato, ker če je svetla lahko vidimo zvezde in utrinke.

O - očala: Nujno zlo, na žalost. Čeprav jih mukoma nosim. Rajši uporabljam kontaktne leče. Najbolj zanimivo pa je opazovati reakcije ljudi, ko te prvič vidijo z očali, ker ne morejo verjeti, da dejansko ne vidiš in da nosiš očala, če te prej vedno videvajo brez.

P - petje: Izredno rada pojem, čeprav moj posluh ni najboljši. Pela sem v več pevskih zborih, ampak odnehala. Najraje pojem v avtu in kopalnici. Tam me nihče ne sliši in lahko se derem kolikor želim. Sicer pa mojega petja ne poslušajo preveč radi (ker baje uničim veselje, ker znam 3/4 pesmic na radiu; isti problem je pri filmih, ki sem jih videla več kot 3x ).

R - ribe: Meni izredno ljuba hrana. Rada imam predvsem morske, sladkovodnih se izogibam (imajo preveč kosti). Od morskih pa imam najrajši bele, modrih ne maram.

S - sonce: Rada ga imam zato, ker me v mrzlih dneh greje in ker mi poleti lepo rjavo obarva kožo. Brez sonca bi težko živela, ker mi poleg morja pomeni še en sestavni element s katerim se najboljše počutim.

Š - študij: Eno najlepših obdobij. Upam si trditi, da se ne v gimnaziji, ne v osnovni šoli in niti v vrtcu nisem imela tako dobro, kot se imam sedaj, ko sem študentka. Pa ne govorim o tem, kako se da tudi lenariti, ampak o tem, da pridobivam bolj uporabna znanja, kot sem jih prej. Poznam več ljudi, kot sem jih kdajkoli prej in spoznavam še več novih. Verjetno se mi bo kasneje po teh letih tožilo, pa ne zaradi žurk, ampak zaradi ljudi, ki jih povezujem s tem obdobjem.

T - tattoo: Ko sem se odločila za prvega, sem bila prepričana da je zadnji. Takrat namreč še nisem vedela, kako zelo zasvojljivo je to. Sedaj imam že dva in čeprav sem rekla, da je ta 2. zadnji, o tem močno dvomim. Vsekakor pa si nameravam pred naslednjim vzeti vnovični tehtni premislek.

U - ura: Imam jih veliko in mi predstavljajo nepogrešljiv dodatek. Če je nimam na roki se počutim golo in kar strmim v tisto mesto, kjer bi se morala nahajati. Nezavedno velikokrat poškilim nanjo, da vidim koliko mi še ostaja od dneva in koliko ga je že šlo mimo. Tista na mobitelu mi vsekakor ni dovolj in mi nikoli ne bo. Pa še dovolj točna ni.

V - vožnja: Ker sem se kot majhna deklica ogromno prevozila imam še danes do vožnje posebno ljubezen. V avtu lahko tudi brezproblema spim. Rada vozim, zelo rada pa se tudi s kom peljem. Najrajši delam nove poti, čeprav mi tudi tiste, po katerih sem se peljala že velikokrat, niso odveč.

Z - zdravje: Mislim da ni pomembnejše stvari v našem življenju, kot je zdravje. Ne zavedamo se kako veliko pomeni, dokler enkrat resno ne zbolimo. Zato pazimo nase in na naše zdravje.

Ž - življenje: Vsebuje vzpone in padce in ravno to ga dela pestrega. Čeprav je kratko, se ga vsi trudimo izkoristiti kolikor se ga le da.

Sedaj pa vabim še druge, da to nadaljujete, ker je zabavno.

Pozdravljeni!

Najprej se opravičujem za mojo nepojasnjeno odsotnost. Na žalost je moj računalnik staknil nek smrtonosen virus, ki ga je popolnoma pokončal. Tako zelo, da se je neprestano zaganjal sam od sebe, nikoli pa ni prišel v Windowse. Kaj točno se je zgodilo v bistvu ne znam povedati. Glavno je, da je sedaj mimo. Vsaj upam, da je temu tako.
Ker mi ni preostalo drugega, sem včeraj poiskala CD z Windowsi in danes dopoldan formatirala celoten disk in naložila vse na novo. Ha, ja punca sem, pa mi je to uspelo (fantje, ne podcenjujte deklet ). Sicer pa saj ni nobena kunšt. V glavnem vse delaš po navodilih. Po eni strani je to še najlažji del vsega skupaj. Najtežje te namreč čaka potem, ko prideš nazaj v sistem in imaš vse prazno.
Najbolj me boli to, da nisem naredila nobenega back-upa. Nisem računala na to, da se bo karkoli zgodilo. Do sedaj sem namreč še vsak virus tako ali drugače uspešno odpravila, brez posledic. Tokrat pa ni šlo, sreča pač ne more biti vedno na moji strani. Sedaj počasi zbiram skupaj vse kar potrebujem za normalno delovanje. Nekaj programov (najnujnejših) imam že, drugi še čakajo v vrsti, da jih naložim.
Najbolj mi je hudo za vsemi slikami, ki sem jih imela na računalniku. Glasbo že nekako nadomestiš, slike pa težko, če nimaš nikjer spravljenih na nobenih CDjih. Sama jih nisem spravila, razen enih. Tiste s Tenerifa imam še vedno na USB ključu, ker sem jih pokazala sošolki. Še sreča, da so torej ostale vsaj ene slike. Ostale so pač šle v nič. Ampak, saj bom z leti spet naredila nove, kljub temu, da ne bodo nadomestile starih.
Kar se tiče preostalih dokumentov, na srečo na računalniku nisem hranila nič takšnega, da bi bilo res sila narobe, če bi se kdaj kaj sesulo. Za šolo na srečo še nič nisem imela, ker se je novo študijsko leto šele začelo.
Probleme imam malo z e-mail naslovi, razen tistih nekaj 10, ki jih vem na pamet, so preostali izgubljeni. Na novo moram tudi nastaviti vse vaše naslove blogov, da vas bom od sedaj naprej spet lahko redno spremljala. Nekaj časa mi bo še vzelo, ampak bom že nekako, še vedno sem se znašla, ker mi računalnik nikoli ni bil tuj (na srečo).
Sedaj se grem podvizat, da uredim še zadnje stvari, ki mi primankujejo. Zvečer pa če bo vse tako kot mora biti, se slišimo z novo besedo dneva. Želim vam lepo popoldne in upam, da se vam ne bo zgodilo kaj podobnega.

LP!

Lea

vir

… pa sem si spremenila ime. Ne čisto zares ampak bolj za hec. Danes mi je slučajno v roke prišel name generator in sem se malo igrala. Ne dolgo, ker sem morala na šiht popoldan, pa vseeno. Malo se bom še sedajle, ker je smešno. Nekatere so tako domiselne, da so me strašno nasmejale, druge pa so neumne in nimajo nikakršne veze. Nekaj vam jih ponujam spodaj, pa presodite, če so dovolj posrečeni. Lahko pa se pozabavate tudi sami, sem priložila naslove strani, tako da samo poklikate in že lahko preizkusite stvar.

Vilinka: Nessa Númenessë

Hobit: Ruby Bolger

Škratinja: Loraaga Battlebeard

Zlobno: Hauntbrood The Evil

Pirat: Cap’n Calla Redbeard

Gangsta: Swingin Dong Poo-poo Pants

Mehiški wrestler: El Rey de Sangre

Mafijsko: Three Legs Monica

Taxi voznik: Chow-Chow Johnson

Planet: Esororet I

Vampirka: Cynthia Strangelove

Jedi: Berle Rosko of the planet Lekadol

Pop star: Sandy Jones

Super hero: Manga Droid

Kuharica: Lunchbox Lea

Nerd: Elizabeth, the Plan 9 Prodigy

Papeško ime: Pope Ugly Jason VII

Rap Star: Risque Jones

Indijanka: Gladys Typical Lips

Viking: Lea the Red

Irka: Ellen Mac Ateer

Pesnica: Hildegard Blathenfroth

Zapornica: Mouth-Mangler

In še in še… teh generatorjev je res ogromno. Tako da če vam slučajno kdaj primanjkuje kaka ideja za kak nick na kakem forumu ali kaj podobnega, vam te zadeve lahko olajšajo izbiro. Lahko vas še bolj zakamuflirajo, da boste kar najbolj anonimni (kar nekatere zadnje čase izredno moti ).
Sedaj odhajam na zaslužen počitek, malo bom še brala knjigo iz knjižnice, ker imam slabo vest, da jo imam doma, berem pa jo ne kaj preveč. Kljub temu da je dobra, nekako ne najdem časa zanjo. Bom pa danes. Jutri pa bo sploh zanimiv dan, ker bo naš sosed počel nekaj strašno zabavnega. Več o tem raje jutri. Sedaj pa vam želim zabavo ob generiranju imen, če se boste poslužili tega, sicer pa uživajte pri tisti stvari, ki jo ravno počnete.

Pa lahko noč!