Saily

Obljubila sem še en prispevek na to temo. Zato vam danes ponujam še dva internetna ponudnika shranjevanja slik. Kot sem že nekaj časa nazaj opisovala pri Photobucketu, je tukaj situacija podobna. Pa si poglejmo lepo po vrsti:

1. Imageshack Je tista stran, ki je malce slabša, pa vendar dobra, za nalaganje slik. Na žalost boste velikokrat naleteli na to, da stran ne bo delovala, oz. na pol (takrat, ko so Američani v “polnem teku”). Kar pomeni, da boste mogoče sliko že izbrali in čakali, da se naloži, potem pa vsam bo napisalo, da je stran nemogoče odpreti. Sama sem se ga posluževala kar nekaj časa, potem pa sem ugotovila, da ker tukaj pač nimaš svojega spletnega albuma in se tudi ni potrebno registrirati, slike včasih izginejo. Torej, če je slika stara precej časa (več kot leto in tako), se vam lahko zgodi, da ko boste pregledovali starejše objave, ne boste več našli slik, ki naj bi tam bile. Še en tak minus je tudi to, da na žalost tukaj lahko nalagate le po eno sliko naenkrat. Kar bistveno upočasni pisanje bloga oz. vstavljanje slik. Na žalost ne deluje opcija, da bi odprli večkrat to stran v različnih oknih in tako nalagali več slik hkrati. Sem že poskusila, ampak se ne obnese. Drugih minusov pa ta ponudnik nima, oz. jih vsaj jaz nisem odkrila. Postopek pa je sledeč:

Ob odtipkanju spletnega naslova v brskalniku, se vam najprej odpre glavna stran Imageshacka. Ni prav nič posebnega, je pa pregledna. Ni se vam potrebno registrirati, le v okence vpišete svoj email, kjer potem lahko po želji izvedete registracijo, ni pa nujno. Vas bolj zanima gumb brskaj. Kliknete ga in se vam odpre novo okence. Tam poiščete in izberete željeno sliko in pritisnete OK. Nato imate 2 možnosti: Prva je resize image? - če nimate PhotoShopa ali kakega drugega programa za manjašnje slik, vam to izbiro vsekakor priporočam, ker blogi ne marajo slik, ki so prevelike. Nekateri so sicer narejeni tako, da jo sami avtomatsko zmanjšajo in potem, če kliknete nanje se slika poveča. Drugi blogi pa so bolj “zahrbtni” in vam slike ne pomanjšajo ampak prikažejo v izvirni velikosti, vendar resno okrnjeno (lahko manjka tudi pol slike in več). Za bloge je najbolj primerna velikost tako 320*240 pixlov. Moj blog na primer podpira širino 450 pixlov, tako da se jaz te opcije ne poslužujem, ampak slike pred nalaganjem na internet, obdelam že v Photoshopu. Druga možnost je remove size/resolution bar from thumbnail? - če boste slike na blogu prikazovali, kot majcene (thumbnail je po mojem mnenju neprevedljiva beseda, z več besedami povedano, gre za nekakšen predogled slike, v zelo majhni velikosti) in narejene tako, da jih ljudje kliknejo in se jim potem odpre večja, lahko izbirate ali vam čez sliko oz. pod njo napiše njeno originalno velikost ali ne. Gre bolj kot ne za estetsko zadevo. Sama tukaj dam kljukico, ker ne maram številk na sliki. Kaj boste izbrali vi, za vaše slike, pa je popolnoma vaša odločitev. Sedaj, ko ste to storili, pritisnete gumb host it. Nekaj časa bo trajalo, da vam sliko naloži. Potem se vam odpre več možnosti in vi izberete zadnjo, direct link to image in ga uporabite na vašem blogu. Torej na blogu pritisnete tisti simpatični gumb z drevesom, odpre se vam novo okence in v prvo vrstico, prilepite URL, ki ste ga kopirali. To je nekako vsa znanost, spodaj pa sledijo še slike.

2. AllYouCanUpload Ponudnik, ki sem ga odkrila s pomočjo Googla. Tudi pri tem ponudniku se vam ni potrebno registrirati, lahko pa, če to želite (za nekaj dodatnega prostora, vendar je plačljivo!). Stran je na voljo približno enako, kot Imageshack. Tudi tukaj namreč včasih “udarijo” Američani. Vendar ne tako pogosto, ker stran ni med tako zelo priljubljenimi. Tako kor pri Imageshacku, tudi tukaj nimate albumov, imate pa seznam vaših slik (recent uploads), ki ste jih naložili. Torej malo boljše, ker imate URL-je shranjene in vam ni treba slike ponovno nalagati, da bi ga dobili, ker se ga pač ne spomnete več. Naložite lahko po 3 slike naenkrat, kar je vsekakor veliko boljše, kot pri Imageshacku, kjer lahko le eno naenkrat. Ta ponudnik nima možnosti spreminjanja velikosti slik in prikazovanja “predogleda”. To pa so tudi nekako vsi njegovi minusi in plusi. Pa preidimo k stvari:

Zopet odtipkate spletni naslov v brskalnik in odprla se vam bo AllYouCanUpload stran. Ravno tako pregledna, vendar v nekoliko bolj pustih barvah (sama imam rajši oranžno ). Zopet kliknete brskaj in se vam odpre novo okence. Tam poiščete in izberete željeno sliko in pritisnete OK. Potem postopek ponovite še pri dveh slikah. Nato spodaj kliknete na gumb upload. Odpre se vam nova stran in na njej se vam prikažejo vse slike. Imate 2 možnosti: Prva je, da sliko na blogu prikažete kot thumbnail, torej se poslužite 1. možnosti v tem sklopu. Druga možnost pa je, da sliko prikažete, kot original in izberete zadnjo možnost iz tega sklopa. Torej opcijo direct link to image in ga uporabite na vašem blogu. Torej na blogu pritisnete gumb z drevesom, odpre se vam novo okence in v prvo vrstico, prilepite URL, ki ste ga kopirali. Potem lahko z nalaganjem tudi nadaljujete, ker imate še gumb upload more.

To je nekako to. Če se vam pojavijo še kakršna koli vprašanja, sem na voljo. Pa veliko uspeha, pri nalaganju slik.

P.S. Slike se vam bodo povečale, če boste nanje kliknili, tokrat jih nisem manjšala, zaradi boljše preglednosti.

Mojim blogerskim kolegom, ki smo se srečali v živo, sem že omenila Powerball. Povedala sem tudi, da ga redko uporabljam. Največkrat, ko me zelo boli roka od pisanja/dela/tipkanja/… ali pa kar tako, za lasten užitek. To svetlečo se kroglico sem dobila za 20. rojstni dan. Nekoč sem si jo zaželela, a sem potem popolnoma pozabila nanjo. Skratka, če je takrat ne bi dobila za darilo, bi verjetno pozabila, da te kroglice sploh obstajajo.

Za kaj sploh gre? Powerball je kroglica v velikosti teniške žogice, vendar težja. Stvari se strokovno reče žiroskop, kar pomeni vrtavko, ki se vrti okoli treh, med seboj pravokotnih osi. Imate jih v različnih barvah, a le v eni velikosti, ki se prilega vsem dlanem. Barve so žive in pisane, celo take, ki se v temi svetijo (Neon glow Powerball ima na žiroskopu še LED diode, ki vam izpišejo trenutno hitrost). Kakšno si boste kupili je predvsem odvisno od vas samih, debeline vaše denarnice in vaših pričakovanj. Če imate željo po postavljanju rekordov, si boste verjetno omislili dražjo in boljšo kroglico. Če niste zahteven uporabnik, pa si boste najverjetneje omislili kar osnovno verzijo, brez dodatkov in olepšav.

Kroglica ne potrebuje baterij in ne kakega motorja, da bi jo poganjal. Koliko se bo vrtela določate vi, z vašim zapestjem. Kroglico poženete s priloženim trakcem, ko pa ste dovolj spretni pa lahko tudi s prsti. Obstaja sicer tudi naprava, v katero namestite vašo kroglico in vam naredi nekaj obratov, tako da lahko začnete in potem ne potrebujete vrvice. Ko se kroglica enkrat vrti z vašo pomočjo, določate kako hitro nameravate vrteti stvar. Moja ima trenuten rekord 12.051 obratov na minuto (Rekord žal ni moj, ampak od mojega fanta. Sama kroglico zavrtim malo čez 10.000 obratov), svetovni rekord pa je 16.317 obratov na minuto. Te številke vam pove števec, ki se nahaja na zgornji strani kroglice. Poleg največjega števila obratov vam pove še: trenutno število obratov, število obratov v tisočih, treniranje roke (obratov) v določenem času (30, 60, 90,… sekund) da lahko vidite, kako napredujete.

Stvar je taka, da bolj kot boste kroglico vrteli s pomočjo vašega zapestja, bolj boste čutili mišice na vaši roki. Zadeva dejansko ni to, kar lahko vidite v Top Shopu, ko vam ponujajo razne stvari za oblikovanje mišic v nekaj minutah. Powerball to lahko naredi, z redno uporabo in precejšnjimi obrati (5 do 7 minut dnevno in po 5 do 7 minutah vas bo resno bolela roka!). Pomaga tudi pri odpravi teniškega ali golfskega komolca, sindromu karpalnega tunela (tipkanje in uporaba računalniške miške), artritisa, poškodb ali zloma zapestja,…

Kroglica ima doživljenjsko garancijo, seveda pod pogojem normalne uporabe (na tla vam ne sme pasti!). V paketku dobite rezervno vrvico in navodila za uporabo. Ne obremenite preveč vaše roke, ker vam bo garantirano “odpadla” ob takem naporu. Zadeva je zabavna v družbi (če imate okoli ljudi, ki stvari ne bodo spustili iz roke tudi pri najvišjih obratih), ker se fantje in tudi dekleta “bodejo” med seboj, kdo bo imel največ obratov. Na koncu pa vsi izmučeni stvar raje odložijo na mizo. Za boljši občutek kako zadeva v resnici zgleda prilagam še video, ki je mogoče malce smešen, ampak lahko si pogledate videe tudi ostalih ljudi, ki se s tem ukvarjajo in ne bodo nič kaj dosti manj smešni, ker človeka res dobesedno “razmetava” pri visokih obratih.

Pa lep dan še naprej!

P.S. Na videu se na žalost ne vidi dobro, ko na koncu pokaže, koliko obratov je bilo. No, številka je 11.573 obratov na minuto. Bom drugič snemala pri boljši svetlobi.

Ker imam zelo rada fotografije, je tak tudi moj blog, poln takšnih in drugačnih fotografij. Včasih jih najde Google, včasih Stock Photos stran, velikokrat pa so moje, nastale s pomočjo mojega digitalnega fotoaparata. Ker je na blogu omejen prostor za shranjevanje fotografij, se ga raje ne poslužujem, ampak jih s pomočjo strani Photobucket naložim in potem prilepim direktno pot v moj blog. Sprva sem uporabljala Imageshack, ki je zelo vredu stran, le če fotografije nalagate zgodaj zjutraj (ko Američani po možnosti spijo), vendar se slike po določenem času zbrišejo in tako postanejo neuporabne. Shrani.si je sicer vredu, ampak roko na srce, preveč počasen. Zato sem najprej preizkusila Google-ov Picassa program za nalaganje fotografij. Na žalost mi ni bil najbolj všeč, ker ko enkrat kliknete na sliko, vidite celotno galerijo. Sama imam raje, da če uporabnik klikne na sliko, ali da jo poveča, ali pa le pokaže v novem oknu. Zmotilo me je tudi to, da nisem našla resize zadevščin na dosegu roke, ker če bi jih bi se na ta račun lahko rešila PhotoShopa. Zato sem Picassa pobrisala po nekaj urah. Potem sem se spomnila, da sem nekoč že odprla svoj račun na strani Photobucket in sem šla preverit zadevo. Bilo je res in v svojem albumu sem našla še nekaj starih slik. Sedaj ga s pridom uporabljam in zaenkrat še nisem imela večjih težav. Dosegljiv je 99,9% časa (razen, ko mogoče “stran pade dol” ampak to je res redko), prostora pa imate za več kot 10.000 fotografij. No, pa pojdimo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti:

1. Najprej se morate registrirati (kot pri večini ponudnikov), kar pa je seveda brezplačno. Izberete si neko uporabniško ime, upate na to, da je prosto in izberete še geslo. Potem se premaknete korak naprej, kjer vnesete svoje podatke (nič takega, kar bi oni potem lahko zlorabljali).

2. Potem boste na mail, ki ste ga vpisali, dobili pošto, v kateri vam bodo razložili še nekaj hitrih nasvetov za uporabo.

3. No, sedaj se lahko lotite zadeve. Odpre se vam namreč vaš album, kamor lahko nalagate slike, videe,… Naložite jih tako, da kliknete gumb browse in odpre se vam okno z vašimi datotekami in mapami. Izberete željeno sliko in pritisnete OK. Nato lahko naložite še 2 sliki, oziroma, če kliknete gumb add more, lahko dodate vsega skupaj 25 slik naenkrat.

4. Potem počakate nekaj časa, da si stran naloži vaše slike. Ko je zadeva končana, si jih lahko ogledate malo nižje spodaj (če zavrtite gumb na miški). Sedaj jih lahko brišete, prestavljate v različne albume, uporabljate, manjšate, menjate,… skratka kar vas je volja.

5. Če želite katero od slik uporabiti na blogu, se poslužite vrstice direct link in jo kopirate v vaš blog, v okvirček, kjer vam piše URL naslov slike.

6. Naslednjič potem ponavljate postopek od številke 3. naprej.

Upam, da je stvar kolikor toliko razumljiva. Za dodatna vprašanja sem na voljo v komentarjih in preko e-maila. Če želite slike bolje videti, kliknite nanje oz. jih odprite v novem zavihku/oknu. Pa prijetno uporabo Photobucketa vam želim!

Zadnje dva meseca sem pogledala kar nekaj filmov, ker imam več časa, kot sem ga imela med letom. Na spisku so se znašli dobri in manj dobri filmi. Nad nekaterimi je bila navdušena celotna družina, nad nekaterimi le kak posameznik. Sicer nimam izbranega nekega točno določenega žanra, niti igralcev, tako da mi je včasih vseeno kaj gledam, lahko je drama, kriminalka, triler, komedija, dramedija, risanka,… le da ni kak “mjuzikl” (teh namreč res ne prenesem). Kdaj so na televiziji zadnjič predvajali kak dober film, se sploh ne spominjam več (verjetno takrat, ko sem bila mlajša, ko še ni bilo računalnikov in še nisem smela sama v kino in je bilo strašno zabavno gledati Home Alone 1,2,3,…100).

Nazadnje sem si nekaj dobrih ogledala v Koloseju, nekaj pa doma na računalniku in kasneje še enkrat na televizij (na DVDju seveda, ne na TV sporedu). Včasih se vprašam, zakaj so kinematografi tako zelo zapuščeni. Vem, da je veliko večji “luksuz”, da se doma usedeš pred računalnik, si spečeš skorajda zastonj kokice, prineseš zraven liter in pol neke pijače in uživaš dokler ti pač ustreza (brez moteče mularije in nepotrebnih komentarjev, ki jih nekateri dajejo med predstavami; večino, opažam, zmoti tista riba v Koloseju, na začetku vsake predstave ). Vmes greš 5x na stranišče in ne zamudiš niti delčka filma, ker ga pač za tisti čas ustaviš. Film tudi pričneš gledati, ko ti ustreza, brez nadležnih 15 minutnih reklam in potem še tistih vmesnih.

Ampak kljub vsemu, menim, da ima kino svoj čar. Še vedno se mi je prijetno peljati do Kranja, Ljubljane ali pa se sprehoditi v naše mesto, da grem v kino. No, v našem mestu je kar kriza, kar se tega tiče, ker včasih predstava odpade, ker pride le 5 ljudi (za tako malo ljudi pač ne predvajajo, je škoda). Največkrat je kino malo bolj poln le še, ko so razne risanke. V primerjavi s preteklostjo, ko smo morali karte nekaj ur vnaprej rezervirati, če smo želeli prost sedež! V Ljubljani ali Kranju teh težav (še) nimajo.

Torej, pripeljem se do Koloseja, če sem dovolj zgodaj še niti nimam problemov s parkiranjem (po 6 uri zvečer je že kar problem). Potem se v miru sprehodim do blagajne, kupim karte in čakam. Vmes grem po kokice in pijačo, ki so postale nesramno drage 4,40 € za Žur za 2 (če se motim, naj me kdo prosim popravi, računov ne hranim), kar pomeni ene velike kokice (ki si jih lahko še enkrat napolnete zastonj - verjetno to opcijo izkoristi zelo malo ljudi, sicer jo ne bi uvedli; podobno kot Kinodan, kdo pa hodi v kino v torek, ko nima nihče skoraj časa, naslednji dan pa je služba) in pa 2 kozarca 0,5 litrske pijače (Coca Cola, Fanta, Sprite pa zelo zelo redko). Torej me za 2 karti in kokice za 2 osebi oberejo za 8,50 € (s študentskim popustom!! sicer je dražje) + 4,40 € = 12,90 €, kar je približno 3.100 bivših tolarjev. Kino je postal vse prej, kot poceni zabava. Zato me niti ne čudi, da se ljudje raje poslužujejo legalnih ali pa ilegalnih kopij in pogledajo zadevo doma.

Ne spomnim se več koliko let je že, odkar je bila karta za kino 500 SIT, torej današnja približno 2,10 €. Kokice pa smo si sami prinesli s seboj v kino, skrite pod bundami in puloverji, da nas ne bi videli biljeterji. Ker nihče ne mara nasmetenega kina, ob koncu predstave, so pač kokice v nekaterih kinematografih prepovedali (v manjših, v Koloseju s tem nimajo problemov, ljudje namreč po tleh mečejo tudi hamburgerje). S seboj smo mogoče prinesli tudi pločevinko Coca Cole ali pa plastenko vode. Kakšen “luksuz” je bil to takrat. Sedeži so bili vse prej kot to, kar so danes. Sedeli smo celo na navadnih lesenih zložljivih stolih, ki so imeli malo oblazinjenja na naslonjalu in sedežu. Sedaj sedimo na blazno udobnih sedežih, včasih le pogrešam, da bi lahko noge bolj stegnila, ampak pač nisem doma, ko jih dam med gledanjem filma na mizo. Drugje se to pač ne spodobi.

Ko sem razmišljala za nazaj, sem se spomnila svojega prvega filma brez staršev v kinu. Bila sem stara 10 let in sem šla s prijatelji iz pevskega zbora, pod budnim očesom profesorja - zborovodje, gledat Jumanji. Ta film sem potem še vsaj 5x videla na televiziji, čeprav ni bil nič posebnega mi je ostal v zelo lepem spominu. Prvega pač ne pozabiš nikoli. Uradno prvi film s starši pa je bil Home Alone 2, ampak sem bila še premlada in sem se celoten film strašno dolgočasila (baje sta me bila oba sita in sta rekla, da me ne peljeta več v kino).

Spomnim se tudi mojega prvega obiska v Koloseju, eno leto za tem, ko so ga zgradili in se je začetno navdušenje že malce poleglo. Z družino smo si skupaj šli ogledat čisto naključen film, Mumija se vrača, ker smo pač želeli videti to čudo od Koloseja, film pa je bil bolj kot ne v drugem planu. Nad filmom sicer nisem bila najbolj navdušena, bila pa sem nad velikostjo dvorane, ki je v Kranju in v mojem mestu pač ni v takšni velikosti. Še bolj me je prevzelo ozvočenje, platno pa se mi je tako ali tako zdelo ogromno.

No ja, skozi oči otroka je vse veliko. Danes v tem ne vidim več nič posebnega. Priznam pa, da vsakič, ko je deževen dan, prvo pomislim na kino. Deževni dnevi so namreč kot nalašč za gledanje filmov. Zunaj ni kaj početi, v kinu pa prijetno prebiješ kako uro, dve, tri. Malo se še naješ (oz. grdo rečeno “nažreš”) kokic in tiste sladkobne pijače. Potešiš željo po filmu in zadovoljen odideš domov, z nekoliko lažjo denarnico. Sprašujem se le, koliko časa bom še pripravljena plačevati to ceno. Verjetno še kar dolgo, dokler mi bo kino všeč. Ne zanikam, da rada pogledam film doma, na udobnem kavču in včasih zraven zaspim, ampak še vedno ga ni čez kino. Tudi prve ljubezni ne pozabiš nikoli in tako tudi kina zame nikoli ne bo popolnoma zamenjal računalnik.

Sem velika ljubiteljica rož. Tistih v lončkih, tistih v naravi in tudi rezano cvetje se mi dopade. Najrajši se ukvarjam z lončnicami. Imela sem jih že kar nekaj, na žalost pa niso preživele vse. Včasih se sprašujem, kaj točno je botrovalo njihovim tragičnim koncem in sem in tja pridem do pravega odgovora, včasih pa ga ni. Mogoče je kriva klima v moji sobi, ki na žalost ne ustreza vsem rožam (ker imam poleti zelo vroče, ker imam sobo v mansardi, pozimi pa hladno), niti nimam “frčade”, da bi lahko imela rože na oknih, ampak so primorane “živeti” na poličkah po moji sobi, mogoče je krivo tudi občasno pomanjkanje svetlobe, lahko pa je celo kriv moj odnos do nekaterih. Ne razumite me narobe, rože cenim, z njimi se celo pogovarjam včasih (how weird is that, huh? ). In mogoče je tudi to po malem “krivo”, da nekatere zelo dobro uspevajo (komplimenti baje ne škodujejo). Največkrat jih dobim za rojstne dneve (tam v zimskem decembru), sedaj pa tudi vsako leto za dan žena. Na žalost tiste, ki jih dobivam za dan žena, ne preživijo (očitno ni pravi dan, kajti do sedaj so vse, meni podarjene na 8.3., pomrle). Očitno gre za zaklet datum. Ko rožo dobim, se pozanimam o njenem izvoru, kakšno ima rast, kdaj cveti, kako jo je potrebno zalivati, kakšen prostor potrebuje,… In po vseh teh letih, kar jih gojim, sem ugotovila, da so najbolj hvaležne rože za v mojo sobo tiste, ki ne potrebujejo veliko svetlobe (tako, ki potrebuje veliko svetlobe imam lahko le eno, maksimalno dve, več prostora ni) in ki se bodisi veliko zalivajo, bodisi zelo zelo malo.

Za zalivanje sem sprva uporabljala kar lijak, ampak se mi je to močno maščevalo, ker sem vodo seveda predozirala - korenine so segnile in roža je bila za v smeti. Potem sem si kupila priročno malo zalivalko in pa “šprico”, ker imajo nekatere rože rajši pršec, kot pa direktno zalivanje. Oboje mi je do danes služilo zelo dobro in upam, da mi bo še vnaprej. Sedaj pa si poglejmo mojo skromno zbirko rožic:

1. Orhideja + mini palma

Na žalost sta obe že nekaj časa pokojni (kako leto ali dve). Orhideja je zelo lepo cvetela, od decembra pa vse do maja, potem pa je svoje lepe listke odvrgla in jaz sem ji odmrlo steblo odščipnila, kakor svetujejo vrtnarji. Od takrat naprej ni nikoli več pognala cvetov, ampak le liste. Tako da je bila samo še zelena rastlina. Kmalu so tudi listi pričeli dobivati čudno barvo, mogoče zaradi prevelikega zalivanja, ker nisem bila vajena orhidej (bila je namreč moja prva, veliko več izkušenj z njimi ima moja mami, ki jih ima vsaj 5 in ji vse super uspevajo). Mala palma, za katero nisem nikoli uspela ugotoviti katera vrsta je, ni marala mraza. Poletje je preživela brez problemov in je precej zrastla, pozimi pa se je pričela sušiti, na koncu pa je pobesila liste in se poslovila. Malo mi jo je žal, ker je bila res lepa, no obe sta bili, ampak kaj moram, prvi poizkusi pač niso nujno uspešni.

2. Drevo življenja

Moj največji ponos (upam, da se ne bo takoj jutri “obesila”, ko se tako hvalim z njo). Imam ga že skoraj dve leti in v tem času z njim nikoli ni bilo problemov. Pridno raste in poganja nove in nove liste, steblo pa se mu daljša, s tem ko stare liste pušča odmirati. Trenutno ima rahlo povešene liste, ker danes ni imel dovolj svetlobe in ker ga moram še zaliti za ta teden (zelo je občutljivo na svetlobo, se točno vidi kako se listi obračajo po njej). Potrebuje kar veliko vode, kar je zelo zanimivo. Zalivati ga moram včasih na 2 do 3 dni, pozimi pa tja na en teden, približno. Če bo rastlo tako lepo naprej, ga bom presadila v večji lonček, da bo lahko zrastel do stropa.

3. Vresje

Ne ravno najbolj hvaležna rastlina, ampak zelo zelo lepa. Rada imam zimzelene zadeve, ampak na žalost niso za v stanovanje. Primerne so za na vrt, pokopališče,… notranje temperature take rastline namreč ubijajo, ker je veliko prevroče. Vajene so dežja, snega, vetra, najbolj slabih pogojev, niso pa za v “trope”, kakor je včasih v moji sobi. Zaradi tega je na žalost tudi že pokojna tale rastlinica. Pri meni je namreč problem to, da svoje rastline zelo rada opazujem in če jo imam zunaj nekje, potem nanjo pozabim in od nje nič nimam. Lepo jo je imeti pred seboj na polici, da spremljaš njeno rast in da se od celotnega dneva razdražene oči, malo spočijejo na prelepem zelenju. Torej, zame rastline, ki so za na vrt, ne pridejo vpoštev, ker jih želim imeti ves čas na očeh.

4. Bambus

Lucky Bamboo se mi je priljubil, ko sem ga v neki trgovini videla na pultu. Sama rastlina mi je v naravi všeč, ker je zelo odporna in v enem dnevu lahko zraste tudi za cel meter (torej jo praktično vidite rasti pred očmi). Ta je seveda na vršičkih zapečaten, tako da ne mora več rasti v višino, lahko pa poganja liste in odkar ga imam, jih je pognal že kar nekaj. Najprej so bili majhni, sedaj pa so že kar dolgi in lepo zeleni. Na žalost je tale rastlinica precej občutljiva na vodo (sploh če je preveč klorirana, postane rastlina kar rumena ali rjava). Morate jo pustiti stati kak dan, potem pa zalijete gobo, v kateri je bambus postavljen. Zalivati ga je potrebno kar pogosto, na 1 do 2 dni, na kak mesec pa ga vzamete še malo ven iz posode in lahko pristrižete korenine, lahko pa ga presadite v lonček. Sama ga imam raje tako, kot sem si ga kupila. Bojim se namreč, da bi mi v lončku poginil, ker bi prepozno opazila, kje je nivo vode. Na tej gobici pa vedno opazim in do časa zalijem. Sicer pa hvaležna rastlina, ker ne potrebuje veliko svetlobe.

5. Orhideja

Stara slabe pol leta. Cvetki so ji ravno odpadli, zato jo zelo poredko zalivam (piše samo enkrat na mesec, ampak meni se rastlina kar smisli, jaz ne morem preživeti cel mesec brez vode ). Ko jo bom prestavila v bolj temen prostor, bo zbrala energijo, da bo pognala novo steblo in na njem cvetke, upam. Ta sedaj je druga vrsta, kot je bila ona prva in ima popolnoma druge liste in poganjke. Na žalost nimam slike s cvetki, je pa ta, ko je v “oskubljenem” stanju. V cvetnem obdobju jo zalivam na en teden, v necvetnem pa enkrat na mesec. Malo me skrbijo korenine, ki jih poganja “vsevprek”, ampak bojda to ni nič narobe. Upam, da bodo kmalu novi cvetovi, ker če ne bodo, bom vedela, da zopet delam isto napako.

6. Smreka

Ljubitelji bonsajev me bodo pribili na križ zaradi tegale. Skušam se namreč lotiti svojega lastnega bonsaja, ampak ker nimam izkušenj, ne vem kako bo stvar potekala. Baje mora imeti drevo, ko ga prvič posadiš premer nebaria nad 10 cm, no tale smrekica ga vsekakor nima in bo trajalo precej časa, preden ga bo imela (kakih 10, 15 let bojda). Tako da ne vem, če mi bo uspelo, se bom pa maksimalno potrudila. Sliši se smešno, smreka v lončku, ampak bomo videli, mogoče bo iz mene nekoč postal še vzgojitelj bonsajev. V najslabšem primeru pa se bom udeležila kakega tečaja, da me priučijo te veščine, ker drugače si bom primorana kupiti že vzgojen bonsaj (star kakih 15 let), ki ga prodajajo v Obi trgovinah ali pa v Merkurju in podobno. Samo še prej se bo potrebno pozanimati o vzgajanju. Za smreko vem, da mora biti zunaj, kar me sicer malo moti, ampak se bom navadila. Jo moram prepustiti normalnim vremenskim vplivom (upam, da bo revica preživela zimo ). Aja in ne, ni še vzgojena v nobenem slogu, ker jih ne poznam in se trenutno še niti ne ubadam s tem, baje mora najprej preživeti šok presaditve in to traja kako leto.

7. Neznana rastlina (kaktus)

Tej rastlini na žalost ne vem imena, se bom pa potrudila, da ga bom izvedela. Poganjek mi je danes dala moja bodoča tašča in sedaj ga moram pustiti v vodi, da požene korenine. Ko bodo dovolj velike, ga bom presadila v lonček. Zalivanje je povsem preprosto, skoraj ga namreč ni. Rastlina se “obesi” čez robove lončka in raste kot neke vrste ovijalka, le da v nasprotni smeri. Kolikor sem uspela izvedeti ima lastnosti kaktusa, s katerimi sem imela v preteklosti zelo slabe izkušnje, saj so mi vsi pomrli. Bomo videli, mogoče bo ta uspešenjša. Se bom pustila presenetiti.

Toliko o mojih rastlinah. Želim si, da bi jih bilo več, ampak jih na žalost ne morem imeti toliko, ker imam premajhno sobo. Če bi imela okna z okensko poličko, bi vsako leto nasadila v “tegelce” nove rožice, ampak ker tega žal nimam, pač kupujem po malem rožice v lončkih in mi potem krasijo mizo. Imam srečo, da računalnik ne vpliva negativno nanje, upam pa da one pozitivno nanj, da izničijo slabo energijo v moji sobi. Če ne drugega, mi dajejo malo kisika in pa to, kar najbolj potrebujem po napornem dnevu, zeleno barvo, na kateri si vedno spočijem oči. Pazite na svoje rastlinice in jih čim lepše vzgajajte (kakšnih nasvetov se ne branim)! Pa lahko noč!

Moj dragi mi je dal zanimivo idejo za danes. Najprej sem razmišljala o neki drugi stvari, ki sem jo nameravala deliti z vami, potem pa se mi je njegova ideja zdela veliko bolj mamljiva. Moškemu delu bralcev moja tokratna objava ne bo ravno pri srcu, pa vendar, boste danes pač malo potrpeli. Nisem ravno modni “frik”, ker ne kupujem oblačil po zadnji modi, niti čevljev, niti torbic. Imam svoj okus glede torbic. Jih ne iščem, ampak nekako one najdejo mene. Vem, da če bi jih iskala, ne bi našla takih, ki bi bile po mojem okusu (vedno jim namreč nekaj manjka). Sem namreč zelo športen tip človeka in meni torbice tipa Marjeta Grošelj, Luis Vuitton, Gucci, Armani, Hugo Boss,… ne pristajajo, ker bi izgledala kot krava s sedlom. Moje torbice so skoraj vse narejene po istem kopitu (ja dekleta boste rekla kako dolgočasno ). Večinoma so narejene tako, da imajo zelo dolg naramni del, da mi pridejo do pasu in jih nosim kot poštar svojo tobro. Predvsem mi je pri njih všeč njihova praktičnost in to, da gre veliko vanje. Nisem taka, da bi uporabljala ličila (še en minus zame pri dekletih ) in zato tudi v trobici nimam ličil. Imam pa obliže, tampone, papirnate in mokre alkoholne robčke, pasje vrečke, moder Pilotov kemik in beležko, včasih pa se najde tudi kak spomin iz kje (listki, karte, slikice v glavnem). Potem pa seveda notri namečem še obe denarnici, telefon in ključe. To je v glavnem vse kar uporabljam v mojih torbicah. Včasih se v njih mogoče znajdejo tudi kakšni zapiski, ker so v glavnem skoraj vse tako velike, da vase sprejmejo A4 zvezek.

Pa si poglejmo torbo številka ena, ki je hkrati najstarejša:

Dobila sem jo na morju, kupili so mi jo starši. Pravzaprav sploh ne vem kaj točno mi je bilo na njej všeč, ker je zelo zelo dolgo nisem uporabljala. Na morju je bilo vedno zabavno nekaj kupiti, da si odnesel za spomin domov in tisto leto na Braču je bila očitno moja želja ta torbica (nosila sem jo mogoče 2, 3 večere, prazno ). Ko sem prišla domov, se mi na žalost ni zdela več tako zabavna, ker je imela notri svetlečo srebrno nit in rožice, jaz pa tega potem nisem več marala. Ponovno mi je postala všeč nekaj let kasneje, ko se je izkazala za zelo uporabno, ko sem kam na hitro šla in nisem zato želela okrog nositi težkega nahrbtnika (ker pač nisem imela nobene druge torbice). Seveda je prišlo do neizogibnega, ob redni uporabi se ji je strgala notranja podloga in nisem vedela kam naj jo nesem popraviti. Ker se s tem nisem želela ubadati, sem si raje kupila novo torbico.

Torbo številka 2:

Ta je bila kupljena v Ljubljani v BTCju, če me spomin ne vara. Kupil mi jo je oče, ker sem si želela torbico za v šolo. Na gimnaziji so takrat namreč vsa dekleta nosila torbice, vendar tiste iz Sariko trgovine, ki so se meni vedno zdele, kot ožete cunje. Sama sem si želela torbico, ki ne bo “padla skupaj”, ko jo bom postavila na tla in ta je bila ravno pravšnja. Vanjo gre celotna Akta in še polno drugih stvari. Ker je malo bolj elegantne narave (recimo), sem jo velikokrat imela tudi za v gledališče in podobne stvari. Z leti se je malo umazala, ampak je še vedno enako uporabna. Tudi z ročaji nimam problemov, kot so potožila nekatera dekleta, da so se jim hitro strgali. Pri meni je verjetno krivo to, da je ne uporabljam tako zelo, za v šolo imam namreč raje nahrbtnik, je bolj praktičen.

Sledila je torba številka tri:

Ravno tako naključen nakup, na žalost ne vem več kje. Priljubila se mi je zaradi svoje prostornosti, odbila pa me je, ker ima zelo neprijetne ročaje. Ne vem ali je nekaj narobe z mojimi rameni, ampak čisto vedno mi oba ročaja zdrsneta z rame in to me spravlja ob živce. Mogoče bi jo morala bolj napolniti, da bi jo bolj vleklo proti tlom. Tudi v to torbico gre Akta in manjša peresnica pa še kaka plastnega 0,5 l vode. Uporabljam jo poredko, mogoče če grem kam “na lepše”, na obisk ali kaj podobnega, ko mi mami zasitnari, da bi se spodobilo imeti neko lepšo torbico. Sicer pa se bolj kot ne, praši v kotu omare. Imela jo bom verjetno, ko bom šla naslednjič v gledališče.

Nad torbo številka štiri se bo zgrozila moja kolegica Lola Blue:

Ona namreč nadvse sovraži Pink bag manijo, ki je bila popularna kake 4 leta nazaj se mi zdi. Torbica je bila kupljena v Škofjeloškem Accessories shopu. Zakaj? Pravzaprav ne vem, takrat sem imela obdobje oranžne barve in ker nisem naletela na nobeno drugo oranžno torbico, sem si kupila to. Uporabila sem jo samo 2x. Enkrat peš za čez mesto, drugič in zadnjič pa na sprehod, ko mi je padla z rame in se je vse usulo ven. Strašno nepraktična torbica, pa še veliko prekratke ročaje ima. Je bolj primerna za držanje v rokah, kot nošnjo na ramenih (kar pa imam jaz osebno najraje). Lola, lahko si pomirjena, vprašanje, če bo ta torbica še kdaj ugledala beli dan.

Torba številka pet je moja največkrat uporabljena torbica:

In tudi moja najljubša. Hkrati pa najbolj osovražena pri moji mami, ki mi vedno pravi, zakaj nosim to čudno torbo, ko me vsi potem zafrkavajo. Na njej je namreč ogromna bela črka L in seveda na modri podlagi, kar mnogim simbolizira avto šolo. Sem že kar nekaj časa ven iz avto šole, torbo pa sem tako ali tako imela tudi že veliko prej. Hkrati ta črka ponazarja začetnico mojega imena in s tem ubijemo dva kozla na en mah. Zelo mi je všeč, ker je lahka in super za uporabo. V njej se skriva mnogo stvari (že zgoraj naštetih) in zopet gredo vanjo tudi A4 zvezki in druge stvari. Pretrpela je že marsikaj in še marsikaj bo, ker jo vedno in povsod “vlačim” s seboj.

Torba številka šest je… hmmmmm:

Bila čuden nakup. Všeč mi je bila zaradi pisanih trakov, zagledala pa sem jo v centru Kranja, čisto slučajno. Ker me je prevzela s svojo obliko, sem jo kupila. Imela sem jo le nekajkrat za na predavanja, ker ima veliko žepkov, kar je zelo uporabna zadeva za veliko svinčnikov in veliko listov. Na žalost njena vrlina ni to, da bi dobro stala pokonci. Tudi če ima v sebi težak zvezek ali knjigo se vseeno podre na tla, to pa me kar malo moti. Je pa uporabna za kak izlet v knjižnico ali na pošto in tako. Za denarnico, telefon, ključe in podobne zadeve je več kot dovolj velika. Pa še nikoli mi ne pade z ramen, za razliko od rdeče Puma torbe.

Torba številka sedem, moja predzadnja torba:

Kupljena je bila v Škofji Loki v Elanovi trgovini, kjer prodajajo ogromno Chiemsee stvari. Skupaj s torbico sem si kupila tudi denarnico v enaki barvi in je ne zamenjam, ker ima ogromno predalčkov in vsega, kar je nadvse uporabno (pa še vozniški izpit gre notri brez problemov). Torbica naj bi mi nadomestila modro North Sails, da ne bi imela vedno torbe v modri barvi. A je nekako ni mogla nadomestiti v taki meri. Uporabljam jo kar dosti, ampak je malo manjše izvedbe, tako da je zelo hitro polna (vanjo gredo le ključi, denarnici, robčki pa je polna).

In še zadnja, torba številka osem:

Podarjena od soblogerke Irene, ker ji barva ni ustrezala. Meni pa je zelo všečna in še narejena je na skorajda enak način, kot modra torba. Vanjo gre zopet ogromno stvari, vključno z zvezki. Poleg modre torbe je tudi najbolj in največkrat uporabljena in se včasih težko odločim katero bi imela, modro ali zeleno. Z njo me zaenkrat še nihče ni prepoznal, so se pa ljudje že ozirali (ampak ne toliko kot za L torbo ). Mogoče ne bi bilo slabo narediti podobne stvari, kot jo je Kandela na svoji Blog on torbi.

To je nekako vse o torbicah. Verjetno bom še kdaj kje kako kupila. Trenutno nimam nekih želja. Kasneje pa se bodo vsekakor razlikovale od teh današnjih, ker ko prideš v malo bolj “resna leta” se potem spodobi nositi bolj “normalne” torbice (za stare mame ). Ali pa bom mogoče še vedno obrdžala svojo “hrbtenico” in s “čudnimi” torbami kljubovala ostalim dekletom, ki bodo nosila bolj stilske zadeve (in seveda pomembne blagovne znamke). Lep večer še naprej in se beremo!

Kot sem obljubila včeraj, bom danes nekaj delila z vami. Čez dan sem pridno delala, kar do poznega popoldneva, potem pa sem si vzela čas, da sem naredila sladico, ker so doma tarnali, da že nekaj časa nismo imeli nobene doma narejene sladice. Recept sem našla v Reviji Ona in ker me je spominjal na slaščico, ki jo velikokrat jemo na morju, povitico oz. kolač od sira (mislim, da mu tako rečejo), sem se odločila, da poizkusim, kaj bo nastalo. Bodite malo prizaneslivejši, ker sem sladico delala prvič, ko jo bom še vsaj petkrat, potem me pa res lahko grajate, ker takrat bi lahko že imela izkušnje. Peka ni zakomplicirana, potrebujemo tudi dokaj osnovne sestavine, ki jih lahko najdemo skoraj v vsakem hladilniku. Recept je sledeč:

* TESTO - 125 g masla (na sobni temperaturi, ampak ni problem tudi če je hladno) - 70 g sladkorja - 1 jajce - 250 g moke - 1/2 zavitka pecilnega praška

* NADEV - 50 g masla - 3 jajca - 175 g sladkorja - 750 g puste skute - 500 g kisle smetane - 60 g jedilnega škroba (nadomestek za moko, pecivo je potem malo bolj rahlo in puhasto) - 1/2 zavitka pecilnega praška - 125 g rozin (belih ali črnih, po želji)

Pripravite si 2 primerno veliki posodi, eno za gnetenje test, drugo pa za nadev (nadeva pride res veliko, ker je skoraj 1 kg skute). Najprej se lotite testa, ker vzame največ časa. V posodi zmešajte maslo, sladkor, moko, jajce in pecilni prašek. Oblikujte hlebček, ki naj se čim manj prijema za roke (torej naj bo čim manj “pacasto” testo). V hladilnik ga dajte za pol ure (jaz sem ga dala samo za 15 minut, ker se je tako mudilo ).

Sedaj imate dve možnosti: ali čakate, da se testo ohladi in ta čas naredite nadev, ali pa čakate, da se testo peče in vmes naredite nadev. Izbira je vaša. Sama sem se odločila, da nadev naredim pred peko, ker je čakanje trajalo predolgo (potrpežljivost ni ravno moja vrlina ). Skutni nadev pripravite tako, da penasto vmešate maslo, sladkor in jajca. Počasi primešate skuto, kislo smetano, gustin, pecilni prašek in rozine (ki so lahko namočene v rumu, lahko pa ne, kakor komu paše).

Potem lahko počasi že vzamete iz hladilnika testo in ga iz sklede poberete približno 3/4. Tega lepo razvaljate, da pokrije dno pekača in ga daste v pečico ogreto na 180°C (lahko tudi več, odvisno kakšno pečico imate, pri nas bolj prime na 200°C) za 10 minut.

Ko je testo pečeno, še iz preostanka naredite trakove in jih prilepite ob rob, zato ker ko vlijete maso je vse skupaj zelo visoko in če se vam slučajno ne bi strdilo, vas bo ta rob rešil. Sama sem kasneje ugotovila, da bi lahko to naredila tudi hkrati, brez odvečnega kompliciranja, ampak za 1. sem pač sledila receptu.

Ko dodate rob (pazljivo, ker je pekač zelo vroč), lahko vlijete nadev. Nato vse skupaj date v pečico in pečete 1 uro (ja kar eno uro!) pri isti temperaturi. Vmes boste lahko vdihavali prijetne vonjave, ampak čakali boste kar dolgo. Na vrhu se lepo naredi skorjica, ne preveč trda, rozine pa začuda niso priplavale na vrh, kot je razvidno v receptu.

Še to, sama vedno uporabljam peki papir, ker pri teh zadevah nikoli ne veš kako trdovratno se nameravajo prijeti na pekač (nekatere se, nekatere se ne). Peki papir zadevo reši elegantno, vam ni potrebno mazati pekača z margarino in posipati z moko, ker se velikokrat kljub temu postopku vse prime in potem večina peciva ostane prijeta na pekaču, namesto da bi jo imeli na krožniku. Še dodaten nasvet: ne zapuščajte kuhinje, ker se vam lahko zgodi sledeče:

Čeprav sem nadev že vlila na testo v pekaču, sem zalotila sladkosnede na delu, ki so želeli preizkusiti pecivo še preden je bilo pečeno. No ja, hudega ni bilo. Kazen je bila vzgojna: pomivanje posode za kuharjem, čeprav sem jo večino pomila že sproti. Pecivo je bilo bojda okusno, tako so rekli, sama sem ga poskusila zelo malo (ampak meni tako ali tako osebne stvaritve nikoli niso všeč v 1. poskusu, moram dodati še neko svojo noto, čez čas). Ostalo ga ni veliko, tako da če bi ga kdo rad poskusil, bo moral hitro v vrsto. Pa lep večer še najprej!

Še vedno piha burja in zaradi svoje jakosti je primerna za surfanje (za tiste, bolj izkušene). In res, če pogledam čez zaliv jih je ogromno. Pisana jadra se zelo hitro premikajo sem in tja, nato obrnejo in nazaj. Vmes sledi kak padec, pobiranje in nato spet jadranje z vetrom.

Na Krku je ta šport dokaj priljubljen, poleg wakeboardinga (ki je trenutno, ko pogledam v njegovi smeri, tudi kar poln). V takih dnevih, kot je danes, ko je sončno in vetrovno, se nabere veliko ljudi, ki želijo surfati. Zelo lepo je gledati tiste, ki se spoznajo na zadevo. Tudi v tako močnem vetru za šalo obrnejo jadro in spremenijo smer.

Težje pa je za tiste, ki to počnejo prvič, a se jim zdi tak veter idealen, čeprav bi bila za njihovo učenje dobra že najmanjša sapica (učenje na suhem po mojem mnenju ni najboljše, ker ko prideš prvič v vodo si presenečen, ker stvari niso take kot so na suhem). Ker so nepazljivi jih velikokrat odnese daleč ven, iz zaliva. S seboj pa nimajo telefona (varnostni razlogi) in potem ne morejo nazaj. Če imajo srečo jih opazi kaka ladja in jih odpelje nazaj v zaliv, sicer so prepuščeni sami sebi.

Sama sem se že preizkusila v tem športu, a mi ni šlo najbolje, zato sem rajši stvar opustila, kot da bi napravila kako neumnost. Ker sem po naravi bolj neroden človek, mi je velikokrat na glavo pado tudi jadro in mali jambor, ki ga drži pokonci.

Ko nekajkrat tako padeš v vodo, da sledi še udarec po glavi, te ta počasi prične boleti in zadevo raje opustiš. Obstaja sicer manever, kako se vreči v vodo, da ji ne dobiš po betici, a ga sama nisem uporabljala.

No ja, kljub temu mi nič ne manjka, še z večjim veseljem opazujem tiste, ki se na to spoznajo. Saj so kakor leteče puščice, ki švigajo mimo tebe v zalivu. Škoda le, ko pri nas nimamo tistih valov, kot jih imajo npr. v Ameriki, ko surfajo brez jadra in samo čakajo na tisti ogromni val, da jih popelje proti obali. Čeprav je tisto surfanje še veliko bolj nevarno, kot tole (bojda je tam veliko več poškodb in veliko več smrtnih žrtev).

Grem še malo ven na sonce spremljati vodne igre. Potem se bom mogoče še enkrat sama vrgla notri, da se še drugič danes zmočim. Čeprav zunaj potem zelo zebe na tem vetru, osvežitev vseeno paše. Nato pa kuhanje kosila. Mmmmmmm…. bom raje tiho, ker bom prehitro postala lačna.

Lep dan vam želim še naprej in uživajte!

Ker nimam nič pametnejšega početi, brskam po internetu. Brskam za tattooji, čeprav jih imam več kot dovolj. In kaj mi je prišlo čez pot? Tattoo Victorie Beckham, ki ga danes ni več:

Kaj točno se je zgodilo, ne vem. Niti nisem iskala. Ali je bil le začasen, ali pa se je poslužila laserske operacije. Verjetno bo nekaj od tega.

In ker smo že ravno pri tattoojih, lahko končno razložim, zakaj se letos poleti nisem kopala. Ravno zaradi tetoviranja. Marsikdo bo rekel, zakaj si se šla tetovirati ravno poleti? Res je, da je veliko lažje jeseni oziroma pozimi (ker ni vroče in se ne potiš prekomerno, ampak jaz se tudi poleti ne), vendar sem našla nekaj v prid temu, da se je dobro tetovirati tudi poleti: - tattoo se mora sušiti, mora biti čim več časa na zraku, brez da je pokrit z oblačili; jeseni je to sicer nekako še izvedljivo (spet odvisno od mesta kjer ga imate), pozimi pa težje, po hiši, čeprav je toplo ne skačemo ravno v majicah brez rokavov in v kopalkah - res je da se ne smeš sončiti 3 mesece, je potem to vsaj eno od poletij, ko nisi nič ožgan - nič namakanja, je verjetno najhujša kazen poleti, ker zakaj neki se gre pa na morje… ampak se da preživeti, res Edino resnično mučenje v vsem tem času mi je bilo mazanje z Bepanthen plus kremo. Že od nekdaj sovražim mazanje s kakršnokoli kremo. Zakaj? Ker postaneš ves packast in limast. In ta občutek je daleč od prijetnega. 3 tedensko mazanje vsak dan na približno eno uro je resnična tortura (ponoči pa še zavijanje v folijo, kot senvdič ). Ampak sem jo preživela, ker sem si sama to želela.

Eden od tattoojev je star že 5 let, drugi pa slab mesec. Zakaj sem se odločila zanju? Ker obožujem kitajske črke (pa ne da mi druge vrste tattoojev niso všeč, sploh kake tribal zadeve ali haida art). Vedno so mi bile všeč in kadarkoli sem jih zagledala, sem si želela, da bi jih imela še jaz. Sprva sem si z vodoodpornim markerjem risala po rokah in nogah, da bi videla kako bo zgledalo, nakar mi je bilo dosti in sem se odločila, da določim datum in grem. Me je bilo strah? Ja bilo, ker nisem vedela kako bo.

Mnogi vprašajo kako je z bolečino? Je boleče, vendar ne tako, da se ne bi dalo zdržati. Bolj strašno od bolečine je brenčanje same naprave, ker brenči 100x bolj na glas, kot pa dejansko boli, ko se ti “zasadi” v kožo. Na hrbtu sicer boli veliko manj kot na zapestju, pa vendar se da preživeti (bolečina ni “boleča” ampak neprijetna, težko razložljivo). Če je preživel Lucky Rich, ki ima 99,9% kože tetovirane (izgleda kot nek robot, ker ima kožo tetovirano v sivi barvi, pravi da ga je najbolj bolelo to, da je moral tako “globoko seči v žep” in da se je navadil na svojo novo podobo v ogledalu), zakaj ne bi potem ostali, ki jo imajo mogoče 30%.

Najvčekrat potem ljudje vprašajo, kaj bo čez 20, 30 let. Mi bo takrat še všeč (bo temu človeku, ki je ves potetoviran še všeč!?!?)? Glede na to, da bo to takrat verjetno edini še lepi del mene, ko bom vsa siva in gubasta, bi rekla da ja. Bo spomin na to, kaj sem naredila, ko sem bila mlada (nekateri boste rekli in neumna). Glede na to, da ju zelo redko gledam, pozabim da sta sploh tam. Sploh oni na hrbtu, na katerega me običajno spomnijo ljudje, ki ga prvič vidijo.

Razmišljam o novih? Mogoče, mogoče ne. Nikoli se ne ve, tudi ko sem si dala narediti prvega, sem rekla ta je prvi in zadnji, nikoli več ne grem delati kaj takega. Pa sem se premislila. Vsekakor ne razmišljam o tattoojih na trebuhu ali ledevenem delu, ker se koža čez življenje veliko razteguje. Za približno “sliko” si oglejte video.

Pa lep dan še naprej!

Ja vem, netipično zame, kot za predstavnico ženskega spola, ker je pač popolnoma stereotipno, da ženska mora biti pa mahnjena na nakupovanje. Jaz nisem, pravzaprav se mi je mučno spraviti v šoping, ker točno vem kaj me čaka. Namesto da bi odšla sama v nakupovanje, bi raje poslala nekoga drugega, a kaj ko moram določene kose oblačil pač poizkusiti. Grem s točno določenim ciljem (ki si ga določim že doma), da si kupim npr. črne kratke hlače, rdečo kratko majico in zelen pulover ter neke čevlje (ampak to je že druga trgovina). In ko pridem v trgovino pač odšibam naproti omenjenim izdelkom (ponavadi že vem kje se nahajajo, ker grem največkrat v isto trgovino). Ampak kaj se mi zelo rado zgodi, da seveda omenjenih stvari ni mogoče dobiti (ja nam je zmanjkalo, ravno prejšnji dan so pobrali zadnje številke). Če imam že res tako srečo, da jih najdem, je potem vrsta za pomerjanje dolga pol drugi kilometer in me mine, da bi sploh šla pomerit stvari, ker se mi na kabino ne da čakati pol ure. Tako ali tako me že po slabih 15 minutah prične boleti glava od klime, polno luči in od ljudi, ki jih je polno okoli in derejo mimo in se zaletavajo, v glavnem ženskega spola (nimam nič proti vam, ampak v trgovini se spremenite v male tanke, ki grejo skoraj preko trupel).

Kaj dejansko počnejo predstavnice ženskega spola v trgovini z oblačili? Skačejo od police do police, primejo v roko en kos oblačila pogledajo, če bi jim pristajalo, vprašajo svojo kolegico, da slučajno ne izgledajo predebelo v njem (če jo imajo s seboj, kar jo velikokrat imajo, včasih pa celo svojo boljšo polovico),… in ja to je kriza. Nato odložijo, ker se jim pač izdelek ne zdi dovolj primeren ali pa ravno na sosednji polici zagledajo novega, trikrat bolj mamljivega. In tako poteka kar nekaj časa, skakanje sem in tja, prerivanje mimo ostalih ljudi v trgovini.

Najhujši primer se mi je zgodil včeraj, ko je neka deklina drugi izpred nosa vzela neko majico (očitno zadnji primerek v tisti številki). In slednji je seveda odneslo pisker z glave in vnel se je prepir, katera je majico prej zagledala. Jaz sem se seveda raje umaknila s poti, ker me prepir niti malo ni zanimal. Zanimivo mi je bilo to, da so se nekatere res pripravljene skoraj stepsti, zaradi kosa obleke. Razumem, da pač ko prideš nekaj iskati in končno najdeš, da si slabe volje, če ti nekdo izmakne ravno zadnjo števliko izpred nosu (tudi meni se dogaja, najraje pri čevljih, pri oblačilih niti ne). Ampak vseeno, je res vredno prepira? Se mi zdi da ni, pač čakaš na boljšo priložnost, saj so trgovine vsak mesec skoraj na novo založene in ni vrag, da ne najdete vsaj nekaj zase.

To je pa seveda drugi problem nakupovanja. Trgovine so tako zelo založene z vsem, da človek sploh ne ve kje kaj iskati. Včasih, ko pogledam police, se mi zdijo izdelki na pogled identični. Majice se na primer razlikujejo le v globini izreza, v barvi. Podobno je s hlačami, ki so različne v dolžini in v poslikanosti.

Najhujše pride seveda na koncu, to je vrsta za blagajno. Trgovine z oblačili so očitno tiste z najbolj neumno postavljenimi blagajnami, nekje v osrčju trgovine, da se s težavo prebiješ do njih med tisto množico oblačil in ljudi. Ko le uspeš dobiti svoje mesto v vrsti, se vsi prerivajo mimo, te butajo, da ti še kaj pade iz rok. No, ko pa seveda končno prideš na vrsto, sta oba prodajalca na blagajni lepo zapletena v “simpatičen” pogovor in delata s hitrostjo polža slinarja (ja žal mi je, ampak je res). Saj ne, da imam celoten dan časa stati tam v vrsti in čakati, da se bosta onadva pogovorila, kako bo kateri od njiju zvečer šel oblečen ven, s kom in kam. Rada bi se čim prej odpravila iz te vročine in s končno pridobljenim “materialom” odšla domov.

Ja včeraj se mi je hitro uspelo prebiti iz trgovine z nakupljenim. Veliko večje veselje sem doživljala, ko sem se odpravila na lov za čevlji. Moj najljubši kos garderobe, čeprav ima pri meni pomankljivost. Glede na to, da se ne oblačim ravno po zadnji modi in v glavnem nosim kavbojke, verjetno res nima smisla, da imam toliko čevljev, kot jih imam. Ampak tu si enostavno ne morem pomagati, ker se mi zdi, da na kavbojke paše res skoraj vsak par čevljev. In včeraj sem v trgovini videla najmanj 5 lepih, vrednih nakupa, odločila pa sem se za ene, ker nima smisla, da si še bolj polnim omaro (nikamor tako ne hodim, da bi jih lahko obula).

Videla sem super čevlje, ki jih na žalost niso imeli v moji številki (kot ponavadi). Vem verjetno boste rekli, da so popolnoma obupni čevlji, ampak odkar sem v Lostu videla Charlie-ja z njimi na nogah (on jih ma sicer v belo črni barvi, meni pa so bili všeč v črno sivi verziji), sem se zaljubila vanje. Sprva so mi bili odvratni, ker halo, kdo še danes nosi slip-on čevlje (moderni so bili kakih 20 let nazaj - spomnim se, da sem imela en par zeleno rdečih, ko sem bila majhna). Ampak, ko sem jih enkrat imela na nogi so dejansko izgledali res super. Žal jih seveda nisem dobila, sem si pa potem kupila lepe zelene in zelo udobne športne čevlje (obožujem superge, ampak te za spremembo niso čisto superge).

Sedaj bom imela spet mir za kako leto ali pa malo manj. Verjetno bo potrebno najti kakšne hlače za zimo, ko bo prišla. Ampak trenutno se s tem ne bom obremenjevala, ker imam vse kar potrebujem. Vesela sem, kot majhen otrok, ki je dobil najljubšo igračo, že cel dan namreč na nogah nosim nove čevlje po stanovanju (upam, da ne bodo puščali kakih črt za seboj, ker bo potrem potrebno vzeti radirko in poradirati izdajalske sledi). Sedaj le čakam še kak razlog, da grem malo ven, jih sprehodit naokoli. Lep dan vsem in čim manj izgubljanja živcev pri nakupovanju!