Saily

Zgodnje vstajanje in ropotanje po hotelu. Upam, da nisva poleg 4 ljudi, ki so danes tudi odhajali, prebudila še vseh ostalih. Težko je namreč z 2 kovčkoma potiho priti po zavitih stopnicah. Spala sva tako ali tako slabo, tako da nama praktično ni bilo potrebno nastaviti alarma. Ob 2h ponoči so naju zbudili smetarji, ki imajo tukaj svoje delo navado opravljti ponoči in ne podnevi, tako kot pri nas. Ne vem komu se lahko zahvalim, da jih mamo pri nas podnevi, ker ponoči je res katastrofa. Še mrtve bi obudili s takšnim ropotanjem.

Lastnica naju je tik pred odhodom še prestregla na recepciji, vsa čast, da se ji je dalo samo zaradi tega vstati (sicer pa saj ima vsako popoldne siesto in gre spat). Potem sva odrinila in po ulici so odmevali zvoki koles najinih kovčkov. Na avtobus sva čakala pol ure ali celo malo dlje. Prispel je skoraj prazen, poleg naju so bili notri le še 4 potniki. Se je pa do letališča napolnil. Vozil je presneto počasi, na letališče smo prispeli 20 minut pred vkrcavanjem (drugače naj bi bil tam uro do dve prej). To pa je imelo tudi svojo pozitivno plat, ker sva bila tako pozna, sva dobila sedeže čisto v repu letala, tako da sva imela poleg sebe 1 praznega (za torbo).

Pred vkrcavanjem sva tekla še v Duty Free Shop in kupila 2l vina za moje starše, ker jih pač drugače v ročni prtljagi ne smeš imeti, kot tako da jih kupiš v trgovini na letališču, po tem ko že oddaš prtljago. Na vkrcavanje nama potem skoraj ni bilo potrebno čakati. Zajtrk+kosilo (zajsilo? tako kot kočerja = kosilo+večerja) sva dobila takoj po vzletu, očitno so predvidevali, da so potniki strašno lačni. Sicer res nisva nič jedla, ko sva odšla iz hotela, pa vendar mi hrana takrat nekako ni dišala. Let je bil bolj nemiren kot zadnjič, se je pa veliko manj vlekel, ker smo tisto praznino morja preleteli takoj, potem pa smo nekaj ur buljili v Evropo pod nami.

Skrbelo naju je kako bo z vlakom. Vedela sva da iz Münchna odhaja 15:25 in letalo je imelo napovedan pristanek 14:55. Torej, če bi bilo to res in bi prtljago dobila kolikor se da hitro, bi lahko tekla proti vlaku in bila doma že ob 9h zvečer. No, seveda je vedno tako, da ko se ti najbolj mudi, gre vse narobe (Murphy). In je šlo. Pristali smo pred napovedanim časom, smo pa potem na pisti čakali 10 minut, da se je neko drugo letalo “spokalo” odleteti v zrak in smo tako dobili prosto parkirišče (kot da ne bi bilo pol parkirišč praznih). Tako da sva v glavno zgradbo uspela priteči (s kovčki sva šprintala čez terminal) 15:10. Na prtljago pa smo čakali več kot 15 minut. V tistem nama je vlak že odpeljal, a sva se malo poklapana vseeno odpravila proti Hauptbahnhof.

Vsa utrujena in željna čim prejšnjega povratka domov sva se šla pozanimat, kako je z vlaki, če obstaja kaka možnost, da bi iz Münchna lahko odrinila pred polnočjo (vlak, ki pelje proti Ljubljani in potem naprej je šele ob 23:30, vmes pa od 15h naprej nobenega). Na informacijah sva potem izvedela, da imava možnost, da greva z ICE-jem (Inter City Express) proti Salzburgu in tam prestopiva za Beljak. In midva vesela, da se je rešitev končno pokazala, hitro pograbiva kovčke in že letiva proti ICE-ju.

Vlak je bil res hiter, šel je 160km/h. Vmes smo sicer 10 minut čakali zaradi neke napake na omrežju, ampak smo vseeno točno prišli v Salzburg. Tam naju je šele čakal maraton. Tekla sva čez celotno železniško postajo, do zadnjega perona, kjer je čakal vlak za Beljak. Za las sva ga ujela in si v kupeju potem oddahnila, ker drugače bi se lahko najin predčasen prihod domov klavrno končal (bi lahko čakala do 3h zjutraj, da bi prišel vlak iz Münchna za Ljubljano). Vožnja je potem trajala nekaj ur, a je bila prijetna, bolj kot prvič. V kupeju sva imela starejšo gospo, ki se je še pogovarjala z nama. Vmes je postala malo nervozna, ker se ji je očitno mudilo domov, vlak pa je imel 15 minutno zamudo.

Ob 10h sva le prispela v Beljak in tam naju je čakal oče mojega sopotnika. Ne vem kdaj sem bila nazadnje tako vesela tega, da naju je nekdo prišel počakat in naju dostavil domov še isti dan. Že dolgo ne. Potem naju je čakala le še 1 urna vožnja do doma. Vmes smo poslušali ravno, kako so naši košarkaši izgubili tekmo (jaz očitno košarkašem prinašam nesrečo, ker to se je zgodilo že takrat na prvenstvu, ko sem se usedla pred TV in pričela gledati, so kar naenkrat pričeli izgubljati (takrat ko je Spar/Tuš/ne vem več zagovotovo obljubljal zastonj TV, če naši zmagajo)… tokrat je bil za spremembo sicer radio, ampak sedaj me že resno skrbi ).

Prihod domov je bil nekaj najlepšega. Spet biti v krogu najdražjih po tako dolgem času. Ura je bila sicer pozna, ampak ne za veselje in darila. Odprli smo jih takoj, ker nisem mogla čakati do jutri. Vsi so bili veseli, ker sem se vrnila živa in zdrava (odštejmo poškodbo rame). Potem sem utrujena padla v mojo, samo mojo, domačo posteljo. Ni lepšega, samo na to sem čakala.

Najin zadnji dan in zadnja noč na tem otoku. Jutri že letiva proti domu in tega se oba že veseliva, ker pogrešava vse domače. Ker pa jih nočeva razveseliti samo z najinim prihodom domov, sva se danes odpravila še po nakupih, da jih razveseliva s kako malenkostjo. Čeprav nisva ljubitelja smukanja po trgovinah, sva tokrat res uživala, ker sva si ob darilih predstavljala nasmeške na obrazih obdarovancev. Naredila sva kar dolgo pot po mestu, da bi našla prave spominke. Na srečo nama je pot prekrižala Casa de la Aduana, kjer sva potem kupila vsa darila za domov.

Imeli so izredno lep izbor keramike in nakupila sva 4 krožnike za pecivo (piškote, rolade, štrudle,.. karkoli sladkega ) ali za okras na mizi (naša mami ga je želela kar pribiti na steno, ker ji ga je bilo škoda uporabiti). Keramika nama je bila všeč, ker je bila narejena iz vulkanske kamnine in unikatno poslikana v pisanih, živih barvah. Poleg krožnikov sva iz vrst keramike kupila še posodico za vulkanske kamne, ki je ravno tako vulkanskega izvora in malce poslikana. V isti prodajalni naju je zamikala tudi hrana in sva zato kupila domači med, gofio in pa mojo omake.

Vse so nam izredno lepo zavili in tudi varno (okoli so namestili tisto mehurčkasto folijo, ki jo otroci tako radi pokajo). Ta darila sva nameravala imeti v ročni prtljagi, razen hrane, tako da ni bilo bojazni, da bi se krožniki ob premetavanju kovčka razbili. Mene je bilo bolj strah za med in marmelado, ki sta šla v kovček, kajti najmanj sem si želela priti domov in odpreti kovček, v njem pa zagledati kak pacasti zmazek. Na srečo je vse ostalo celo, brez poškodb.

Po nakupovanju sva se še zadnjič odpravila na tukajšnje kosilo, papas arrugadas (močno priporočam Tapas Arcon, če boste slučajno v Puertu). Bilo je nebeško dobro in še danes nama je hudo za tistim kosilom, ker doma ne moreva jesti takega (take gostilne pa pri nas tudi še ni, upam pa da kdaj bo). Po kosilu sva težke vreče prinesla v hotel in spakirala najine kovčke. Potem sva ležala na postelji in razmišljala kaj vse bova pogrešala.

Zvečer sva še zadnjič šla na streho hotela in gledala sončni zahod in zvezde. Poslovila sva se še od najinih prijateljev v hotelu in odšla spat, ker sva predvidevala, da bova naslednji dan bolj malo spala. Ugotovila sva, da sva tukaj preživela izredno lep dopust, kljub temu, da so določene stvari imele svoje minuse. Ampak tako je vedno in hvala bogu, ker če ne bi na dopustu doživel določenih negativnih stvari, se najverjetneje ne bi želel vrniti domov. No ja… še en dan je ostal, pot nazaj, ki je bila vse prej kot dolgočasna, potem pa zaključujemo tale moj dolgi potopis.

Današnji dan je bil popolno lenarjenje. Še iz hotela se nama ni dalo sprehoditi prav daleč. Nekako ugotavljava, da dopust, kjer ležiš na plaži in ne počneš nič drugega ni za naju. Samo 2 dni imava bolj prosto, pa nama je že na smrt dolgčas. Raje imava, da se nekaj dogaja, da nekaj raziskujeva. Tako sva skupaj prišla do sklepa, da prihodnjič, ko bova zopet kam šla, odideva na enak način. Rezervirava si let in prenočišče, nato pa na lastno pest raziskujeva vse dni in si vmes mogoče utrgava kak dan za malo kopanja in uživanja. Ampak ne več kot 1 dan ali maksimalno 2.

Edina stvar, ki sva si jo danes ogledala je bil Parque Taoro. Gre za dokaj velik park, kjer mlado in staro teče. Sprehajalcev je bilo natančno 5 ( z nama 2 vred), ostali pa so vsi tekli gor in dol. Park sicer ni velikosti Ljubljanskega Tivolija, ampak je recimo tak kot Brdo. In očitno je ljudem res priljubljena točka, ker se napolni zvečer.

Sredi parka ponosno stoji Casino Taoro ki, sodeč po praznih parkiriščih, nima ravno veliko obiska (avtomobili na parkiriščih so bili v glavnem od tekačev). So pa na klopeh sedeli upokojenci in se veselo pogovarjali. Zelo glasno, kot je v navadi Špancev. Tukaj se kar nisem mogla navaditi, da ženske, ko kričijo, dejansko govorijo v normalnem, sproščenem tonu. In mislim da nočem vedeti, kako je če res kričijo.

Današnji večer sva se še zadnjič razvajala na strehi najinega hotela ob branju in s sangrijo, kajti jutrijšnji večer bo potrebno iti zgodaj spat. Na recepciji hotela, kjer je prospekt, v katerem je zapisan let vašega letala, je za najinega napisana grozno jutranja ura. Na koncu ulice morava čakati avtobus ob 5h. No, še vedno bolje, kot ona dva reveža, ki ga morata že ob 3:40.
Ker nočem več “nakladati” prilagam samo še nekaj slik, da boste lahko uživali v cvetju.

Ob tej priložnosti pa bi rada še čestitala mojemu dragemu za njegov 22. rojstni dan. Vse najboljše!

Današnji dan je bil prvi v celotnem najinem dopustovanju, ki se je iz sončno-oblačnega spremenil v zares oblačnega (večino časa je bilo namreč obratno). Popoldan je bil temu primerno hladen, ker je bilo temno in še pihalo je. Še dobro, da sva si zadnji del mesta ogledala zgodaj zjutraj, ko naju je še grelo sonce.

Odpravila sva se na popolnoma drugo stran mesta, ker je bil tam še tisti delček, ki se nama ga pri prvem obhodu ni dalo iti pogledat. Pot sva pričela na Plazi Charco, kot prejšnjič, le da nisva krožila po ulicah okoli trga, temveč sva šla proti Z. Ogledati sva si imela namen Castillo de San Felipe, ker me je strašno zanimalo ali je tukaj grad res grad. Ampak ni bil. Zopet je šlo za trdnjavo, manjšo od naše škofjeloške Kašče. Škoda, ker ni odprt, ker sicer bi si z veseljem pogledala, kaj so sploh imeli včasih tam notri (grad odpirajo le ob posebnih dogodkih, ni znano ob kakšnih).

Okoli gradu imate na desni olimpijski bazen s slano vodo, v katerem so to jutro imeli upokojenci svoje plavalne vaje. Poleg tega bazena je še eden malce večji in precej globlji, ker vanj skačejo z 2 skakalnic. Na levi strani pa se nahaja najbolj znana plaža v tem mestu, Playa Jardin. Plaža taka, kot tista včeraj, le da je bila kar malce večja. Opremljena je bila z ležalniki, ki so bili kot vojaki postrojeni eden zraven drugega (postavljali so jih ob vrv, tako da so bili v liniji). O senčnikih sicer ni bilo sledu, je bilo pa vsekakor več ljudi tu, kot pa na oni plaži včeraj.

Kopalcev ni bilo… razen… mene. Včeraj sem dobila nekako slabo vest, da bom prišla domov in rekla, da se niti v oceanu nisem kopala. Katastrofa bi rekla moja mami! Tako, da sem se odločila, da se sprehodim v vodo (težko je bresti v vodo, ker se vam pesek pod nogami ves čas vdira). Valovi so bili precejšnji, tako da me je zalilo tja do prepone, čeprav sem v vodi stala do kolen. Potem sem vsa mokra in slana raje odšla nazaj proti plaži. Koliko mivke sem odnesla s seboj raje ne sprašujte (na plaži jo je sicer ostalo še dovolj). Sem se pa lahko stuširala, ker ta plaža ima tuše.

Na poti nazaj proti centru mesta sva se še ustavila in nakupila razglednice (do danes ste jih sigurno že vsi dobili in prišle so zelo hitro - pisalo je, da traja več kot en teden, da dobijo pošto v Evropi). Malo sva si ogledala še trgovine s spominki, ker se počasi bliža najin odhod domov in si skušava v glavi narediti seznam, kaj komu prinesti. Stvar niti malo ni preprosta, ker je izbire veliko, temu primerne pa so tudi razlike v cenah. Ampak saj bo, ker imam približno že sliko, kaj želim kupiti in komu podariti.

Po obhodu je sledilo še kopanje, potem pa malo poležavanja v hotelski sobi, branje in čakanje na večerjo, nato pa še kratek klepet s kolegoma iz hotela. Prav prijetno si je najti malo družbe, pa čeprav je potrebno za to včasih kriliti z rokami, da poveš to, kar bi rad.

Zopet malo bolj zgodnje vstajanje zaradi avta. Kljub temu, da je v pogodbi pisalo, da imava od ure vrnitve avtomobila še 1 uro bonusa (da bi lahko npr. zamudila z vračilom, če bi bila kje na poti), sva se raje držala ure, da ne bi bilo kaj narobe. Po dolgem času sva nazaj proti hotelu zopet grizla v hrib (slika zgoraj). Rekreacija pred zajtrkom sploh ni tako slaba stvar.

Danes je bilo na urniku predvsem lenarjenje. Peš sva se odpravila v mesto, proti Lago Martianez. Ker nisva vedela kdaj imajo odpiralni čas, sva bila tam več kot uro prezgodaj. Zato je moj sopotnik šel preizkusit morje. Mene ni mikalo, ker je bilo precej valovito in neprijetnega vonja.

Barva plaže (črna zaradi vulkanskega peska in vulkanske mivke) me ni motila, priznam pa, da me je motila njena onesnaženst z golobjimi kakci in perjem ter razno raznimi smetmi. Pesek ob žgočem soncu postane izredno neprijetno vroč, kot da bi hodil po žerjavici. Sodeč po tem, bi ljudje potrebovali ležalnike, ki jih na tej plaži ni, manjkajo pa tudi tuši. Ampak predvidevam, da tamkajšnjih ljudi to ne skrbi, saj okoli te plaže stoji vsaj 5 hotelov (in obiskovalci so najverjetneje ravno od tam, drugi so redki, nasploh je obisk tukaj nizek).

Sama sem v svoje “čevlje” - natikače, dobila celo porcijo mivke, ker mi je morje rahlo obliznilo stopala. Umila sem si jih kakor preostali v fontani ob plaži, ker tušev pač ni. Potem sem se raje napotila v trgovino ob morju, Fund Grube. Kupila sem si Swatch uro za spomin, ker mi moja radijsko vodena tukaj na žalost ni koristila, signal namreč teh otokov ne doseže. Že od nekdaj sem zaljubljena v ure (to imam po očetu), zato jih mam že kar nekaj v zbirki, a se še kake ne bom branila.

Po nakupovanju so se le odprla vrata kopališča Martianez in napotila sva se proti bazenom, kjer sva potem preživela večino dneva. Vse skupaj je potekalo ležerno, ob branju knjige. Sproščanje ob žuborenju vode. Kopanje sva zaključila po nekaj urah, ker se je sonce skrilo in je ob pihanju vetra postalo hladno. Napotila sva se v trgovino, kupit Labello, ker sva imela oba spokane ustnice, potem pa nazaj proti hotelu.

Od knjig nama je ostalo še bore malo branja, ampak jutri nameravava pogledati še zadnji neodkriti del Pureto de la Cruza, potem pa bova videla, kaj nama bo še ostalo. Malo se nama že toži po domu, sploh meni, ker sem zelo navezana na svojo družino. Še nikoli od njih nisem bila ločena tako dolgo in tako daleč (do sedaj so bili vsi izleti in dopusti taki, da sem lahko v nekaj urah prišla nazaj domov, sedaj pa sem vezana na letalo). Ampak saj bo. Kmalu bova doma.

Nedelja, dan ko je skoraj vse zaprto, a sva se kljub vsemu podala na pot, ker sva imela avto še zadnji dan. Današnji “must” dneva je bila La Orotava, pregovorno najlepše mesto na tem otoku. Težko bi jim oporekala, ker je res. Kljub temu, da ob 8h zjutraj ni bilo nikjer nikogar, je bilo mesto videti lepo v vzhajajočem soncu. Počutila sva se nekako še boljše, ker naju nihče ni motil na vsakem 10. koraku z letaki za razne žure in restavracije.

Parkirišče sva dobila ob glavnem trgu (Plaza Constitución) in se od tam sprehodila po krožni poti, ki je v mestu tudi označena na znamenjih ob poti (tako največ vidite, ker je pot speljana mimo vseh znamenitosti). Mesto naju je očaralo zaradi prelepih hišk, ki imajo ogromno balkonov (mesto z največ balkoni na otoku). Tukaj sva v enem samem mestu videla največ znamenitosti in vsaka zase je nekaj posebnega.

Pot sva začela ravno v nasprotno smer kot je narisano na znamenjih. Prvi ogled je bila cerkev Iglesia de Santo Domingo, ki jo je nekdo ravno pospravljal zaradi včerajšnjega kaosa po poroki. Na tleh je bilo videti vse mogoče, od riža do rož in konfetov. Cerkev je bila še lepo okrašena s poročnim cvetjem in zato nisva niti upala slikati. Ta cerkev je izredno lepa zaradi vitražev in pa steklene kupole visoko gori nad oltarjem. Ker nisva hotela motiti pri pospravljanju sva se hitro odpravila naprej.

Daleč nisva prišla, ker nama je pot prekrižal pav. Vem, da ne gre za nekakšno strašno žival, ampak ko je pogumno zakorakal proti nama, sva jo kar se je dalo hitro ucvrla mimo. Vzpenjala sva se v hrib proti Casa de los Balcones, hiša z največ balkoni. Preurejena je v manjši muzej (1,50€ po osebi) in je prijetna za ogled. Hišo si lahko ogledate tudi tako, da spustite muzej (tak ogled je brezplačen). Spodnja etaža je preurejena v trgovino z raznimi značilnimi proizvodi od tu, zgornja etaža pa je muzej.

V muzeju se nagledate starega porcelana, oblačil, kuhanja na star način, destiliranja vode v starejših časih,… Pogled pa človeku zastane na notranjem dvorišču, kjer imajo veliko rož. Izredno lep pogled na cvetje in pa poleg tega žuborenje vode, ki ga zaliva. Škoda, ker je ogleda tako kmalu konec, ker imate le 8 sob, pa še te so zastekljene, tako da si stvari ogledujete izza steklene kletke (verjetno ker je tako veliko porcelana in bi bilo škoda, da bi ga obiskovalci poškodovali).

Sprehod sva nadaljevala proti Molino La Maquina in Molino de Gofio, ampak sta bila oba na žalost še zaprta (do odprtja pa sta manjkali še 2 uri). Stvari sva si ogledala le s ceste in videla skoraj nič. Nedelja tukaj na žalost ni ravno dan za izlete, ker ljudje pričenjo z delom še kasneje kot običajno, med tednom (ko pričenjajo od 9h do 10h). Kljub temu da ostaneš pred zaprtimi vrati je mesto še vedno navdušujoče.

Od mlinov sva se sprehodila proti mestnemu vrtu rož, Jardines del Marquesado de la Quinta Roja. Gre za vrt v kaskadah, ki ga morajo obilno zalivati, da uspevajo vse te rože. Vmes naletite kar na nekaj manjših fontan in sprehod do vrha vrta je prijeten (čeprav v Lonely Planetu piše, da je naporen; očitno niso vajeni hoje navkreber). Razgleda ni, ker je vrt med zgradbami in le-te zakrivajo pogled proti morju.

Nasproti tega vrta se nahaja še eden, Hijuela del Botanico, ki je bil ravno tako zaprt, ker na občini v nedeljo ne delajo, vrt pa spada v njihovo last. Zato sva se odpravila naprej do Museo de Ceramica. Tega sem si zelo želela videti, ker imam rada keramične lončke in pa posode iz vulkanske kamnine. Na žalost trgovina ne obratuje več. Očitno jo je “slab” opis v Lonely Planetu spravil “na kant” (napisali so namreč: “but these are just pots, after all, and after a few dozen they all begin to look the same”).

Odpravila sva se še do cerkvice, ki stoji ob glavnem trgu in si pogledala razgled proti morju. Ljudje se še vedno niso pričeli prebujati, čeprav sva videla mogoče 2 avtomobila več, kot prej. No ja, nedelja je pač dan za počitek. Midva tega nisva izkoristila, ampak sva se raje odpravila naprej, novim ogledom naproti. Napotila sva se proti glavnemu mestu, ki mu še nisva posvetila prav veliko pozornosti, ker sva se 1. dan le peljala skozi. Kmalu sva na žalost ugotovila, da bi bilo nekako vseeno, tudi če ne bi prišla sem.

Mesto sicer ni napolnjeno s hoteli, je pa podobno BTC-ju v malo drugačnih razsežnostih, le da so nad trgovinami stanovanja ali poslovni prostori. Celotno mesto je ena sama trgovina (Lacoste, Armani, Gucci, Benetton, Boss, Swarovski,… tudi Zara in Mc Donalds se najdeta). Ljudi ni bilo, ampak mogoče je bilo tako še boljše, ker med tednom je verjetno precejšnja gneča, ker nakupujejo (kupovati tukaj je namreč ceneje, kot pri nas, sploh kar se elektronike tiče). Želela sva si ogledati še nekaj ulic in pa glavni trg, ampak je bilo vse v rekonstrukciji (glavni trg bodo čisto preuredili, ampak šele enkrat do konca leta).

Odpravila sva se dalje, proti J, ker mu do sedaj nisva posvečala preveč pozornosti. Zanimal naju je ogled piramid, zato sva odšla v mestece Güímar. Pogled proti morju je fantastičen, ampak ljudje prihajajo zaradi ogleda piramid, ne zaradi sprehajanja po mestu (ki vam nima ponuditi veliko na ogled). Piramide so sicer res piramide, ampak tisti, ki jih je videl v Afriki, se mu bodo te tukaj zdele smešne. Za ogled mesta piramid boste plačali 9.75€ in si poleg tega lahko ogledali še film, ki pripoveduje zgodovino celotne stvari.

Sprehod okoli piramid je kar konkreten, sploh če se nameravate ustavljati in si ogledovati vrtove, kjer so listki z imeni rož in vas veselo vabijo. Srečate lahko celoten avtobus sprehajalcev, kar zna biti nadležno, saj je pot ozka, ampak na srečo se v glavnem za sprehode ne odločajo, ampak si razgled nad celotnim zaselkom piramid ogledajo z malce višje točke. Po sprehodu sva si ogledala še film, ki ima celo 5 prevodov (angleški, nemški, francoski, španski, italijanski). Zanimivo pa je to, da ko španski glas v filmu še vedno govori, angleški že davno odneha. Je mogoče vzrok v tem, da angleži povedo isto z manj besedami ali pa se jim enostavno ni dalo prevajati?

Tisti, ki vas piramide zanimajo tudi iz zgodovinskega vidika in ne samo iz arhitekturnega, vas bo verjetno zanimala njihova teorija, ki ni povsem dokazana. Sprašujejo se namreč ali je možno, da so imele civilizacije v Evropi že pred Kolumbom stik z ameriškimi. Teorijo skušajo dokazati s podobnostjo pri najdbah v piramidah (lončenina je npr. podobna tisti iz piramid v Mehiki).

Po koncu ogleda sva odšla še v trgovino s spominki. Nakupovanje odsvetujem in spet opozarjam, ne gre za Gorenjsko pregovorno škrtost, ampak zgolj za to, da boste v skoraj vsakem mestu lahko kupili enake spominke, ampak po polovični ceni ali še ceneje. Pred odhodom nazaj v hotel sva morala še napojiti avto, ker ga morava jutri vrniti z na pol polnim rezervoarjem.

Po prihodu v hotel sva se še nekoliko kopala, potem pa sva se zapletla v pogovor z 2 stanovalcema v hotelu in smo ob bazenu sedeli kar 2 uri. Ugotovili smo, kaj vse smo si že ogledali in kaj nas je najbolj navdušilo. Glede na to, da morava jutri oddati avto sta naju povabila, da greva lahko z njima na kak izlet, če želiva. Nisva odklonila in niti še nisva sprejela, ker imava še nekatere stvari v mislih, ki jih morava postoriti. Pustimo času čas sva rekla.

P.S. S tole ladjico so prepotovali celoten Atlantik, tik pred obalo južne Amerike pa se jim je sesula v koščke. Sicer izleta niso uspeli dokončati, so pa s tem dokazali, da ladjica zdrži potovanje daljše od 14 dnevov (v Egiptu so take ladje uporabljali za po Nilu in so jih menjali na 14 dni, ker se je papirus “napil vode” in razpadel).

Po včerajšnjem dnevu sva si zaslužila malce daljši spanec. In res nama je koristilo, ker naju na srečo ni več bolela glava. Dan se je začel sončno in z malo več oblaki. Nekako lenobno sva se odpravila na zajtrk in v miru pojedla. Potem sva se odpravila na izlet po isti poti kot včeraj, le da sva pri informacijski točki (El Portillo, Centro de Visitantes), nekaj kilometrov pred spodnjo postajo kabinske žičnice zavila levo, na drugo stran. Ta pot pelje po grebenu in je odlična kar se tiče razgleda. Vidite namreč na obe strani otoka enako lepo, dokler se ne pričnete spuščati.

Najina prva postojanka je bil Teide Astronomical Observatory. Tako zelo sva si želela to videti, ampak so naju kaj kmalu ustavili. Prišla sva do znaka za observatorij, malo naprej pa naju je čakal semafor, z rdečo lučjo. Sama (vztrajna kot sem) sem predlagala, da pač greva naprej, saj nikjer ni bilo nikogar (čeprav so sigurno kje kamere), moj voznik pa proti. Tako da sva potem pač ostala tam na poti in se peljala naprej, namesto da bi zavila proti ogromnim belim zadevam, pod katerimi so se sigurno skrivali teleskopi.

Najboljši čas za ogled observatorija je pozimi, od decembra pa tja do marca, ko se že pričenja pomlad. Če jih pokličete (+34 922 60 52 00 - lahko da se je že kaj spremenilo, informacije so iz leta 2004) in se vnaprej najavite, lahko pridete opazovat zvezde (tako pravi Lonely Planet). Dobrodošli pa ste tja od 10 ure dopoldan naprej pa vse do polnoči, a le ob petkih! Midva se nisva najavila, ker sva vedela da bova tam podnevi, ko ni najboljši čas za opazovanje. Bolj kot samo opazovanje naju je zanimal sam kompleks zgradb in kaj se v njih skriva. Ampak tega nisva odkrila in mogoče nikoli ne bova.

Cesta pelje še kakih 500m naprej, potem pa pridete do mitnice in table na kateri piše Zona militar, restricted area. Moj voznik je bil takoj za to, da obrneva avto in se odpeljeva, mene pa te stvari naravnost napolnijo z adrenalinom in jih želim odkriti (ja radovednost ni lepa čednost, ampak včasih ravno na račun radovednosti človek odkrije kaj posebno zanimivega). Seveda sem ga morala ubogati, ker nisem želela težav (da bi me pustil tam samo, sredi otoka), ampak sem pa pritisnila zeleni gumb na mitnici, ker me je zanimalo kaj se bo zgodilo (mitnica se je dvignila za pol minute, potem pa spustila nazaj).

Odšla sva nazaj na glavno cesto in se odpravila novim odkrivanjem naproti. Sama nisem bila pomirjena, ampak sem pač potisnila jezo v sebi, ker mi je bilo res škoda, da sem morala tako zanimivo stvar (poleg tistega svetilnika) izpustiti, samo zato, ker imajo “zaprto”. Kmalu me je potolažil razgled na sosednje otoke in na lesketajoče se morje v soncu. Še bolj pa igra narave z barvami.

Tukaj opazite zelo zelo veliko barv. Kamnine se med seboj prepletajo vse od tiste res vulkanske črnine pa tja do žvepleno rumene barve. Med potjo sva naredila veliko število takišnih slik (nekaj si jih lahko ogledate) in pa nabrala še nekaj različnih kamenčkov za spomin (bolj za tiste doma, kot za naju). Veliko je bilo tudi miradorjev in ustavljala sva se še bolj pogosto kot prejšnje dni.

Naučila sva se tudi kar nekaj stvari o tamkajšnjem borovem gozdu. Šlo naj bi za tako vrsto borovca, ki ima negorljivo lubje. Ni sicer pisalo, ali je drevo to razvilo kot prilagoditev, na veliko število požarov, ki so bili tu v preteklosti, ali je tako že od samega začetka. Informacijskih tabel na takih postojankah res ne gre izpuščati, ker izveš marsikatero zanimivost, ki je v knjigi ne najdeš, pa čeprav knjige povedo več.

Ustavila sva se in sredi ceste za spomin pobrala ogromen storž borovca in pa nekaj listov lovorja ter evkaliptusa (tukaj na tem območju otoka je tega res na pretek - SV, V). Peljala sva se skozi mestece La Esperanza, ki je tisto tipično gorsko, hišice razsejane naokoli, veliko dreves, malo ljudi, mirno okolje,… Potem pa sva že prišla v stik z večjim (2. največjim mestom na otoku), La Laguno, kot ji pravijo na kratko (polno ime je San Cristobal de la Laguna). Tam sva naredila tudi daljši postanek.

Preden sva se ustavila sva ob poti imela priložnost videti še letališče na tem delu otoka (Tenerife Norte ali Los Rodeos). Gre za letališče na katerem se je leta 1977 zgodila zelo tragična nesreča v kateri je umrlo 583 ljudi. Znano je, da je S del otoka večino časa v oblakih in megli, J pa bolj sončen in jasen. In ravno zaradi tega (in še spleta nekaterih drugih okoliščin) se je na tem delu zgodila nesreča. Dve letali sta trčili ena v drugo na pisti (eno iz Amerike in drugo iz Nizozemske) in vsi ljudje na krovu so umrli. Po tem dogodku so zgradili še eno letališče na J (Tenerife Sur ali Reina Sofia) in ga sedaj uporabljajo za mednarodne lete, to na S pa le še za lete med otoki in v Španijo.

V La Laguni sva si peš ogledovala mesto, začela pa sva kar na osrednjem trgu (Plaza Adelantado), kot je tukaj običajno. Od tam naprej namreč vse ulice vodijo do tistih večjih znamenitosti. Ogledala sva si muzej zgodovine (Museo de la Historia de Tenerife) in plačala zelo ugodno 1.50€ po osebi. Tukaj sva prvič doživela, da naju je nekdo vprašal, če sva študenta in če pokaževa izkaznici, zaradi popusta (ob nedeljah pa je vstop prost).

V samem muzeju sva se nagledala vseh možnih predmetov iz zgodovine Tenerifa pa do danes (tistih od Guanchov do tistih od današnjih prebivalcev). Zanimivo in poučno ter zelo lepo vodeno (naredite en tak zelo lep krog po muzeju in ničesar ne izpustite, nekateri muzeji imajo na žalost grdo lastnost, da morate cik cakati in potem veliko izpustite ali pa se po nepotrebnem zamujate).

Ogled muzeja in ulic ter hiš naju je utrudil in postala sva lačna. Ker nisva vedela kam in kako sva se najprej napotila do informacijske točke. Tam so naju napotili v Bodegon Viana, majhno a zelo prijetno gostilnico, ki se je po odprtju napolnila v pičlih 5 minutah. Očitno zelo popularno shajališče tamkajšnjih ljudi. Hrana je izredno poceni (za 1l vode in pa 2 glavni jedi sva odštela le 7,40€; kasneje nikjer nisva več jedla tako zelo poceni) in tista res prava, domača, ki jo morate poizkusiti preden odidete od tu. Nama ni žal in še danes se nama nekoliko kolca po tem.

Najbolj naju je zanimal Gofio in pa Papas Arrugadas. Za Gofio sva sprva mislila da je kruh, ampak ni. Gre za mešanico 3 vrst moke (pšenične, koruzne in ječmenove), ki jo potem ali zmešajo z mlekom (in dobijo močan zajtrk) ali pa z ribjo juho (in dobijo Escaldon, to kar sva poizkusila midva, izgleda kot blato na krožniku). Stvar je še kar okusna, meni ni bilo tako zelo všeč, ker se izredno čuti tisti mokast okus, ampak vsekakor ni zanič in je, kot bi rekli Angleži, “worth a try”.

Druga, veliko bolj navdušujoča jed pa so bili Papas Arrugadas. Verjetno boste rekli, pa saj je samo krompir, ampak ko ga enkrat poizkusiš nisi več tega mnenja. Gre za zelo majhne kroglice krompirja, ki jih kuhajo v vreli slani vodi, dokler ta ne povre. To pusti na krompirju slane madeže (kar je belega) in naredi skorjico rahlo hrustljavo. Gre za neko čisto svojo zvrst krompirja, ki je pri nas ni moč najti, se mi zdi (nisem pa še preverila, vsekakor bom, ker se mi že močno toži po tej jedi).
Zraven obeh jedi dobite mojo (izredno priljubljene omake pri njih). Poleg Escaldona je le oranžni (Mojo picon), poleg Papas Arrugadas pa sta oba, oranžni in zeleni (Mojo verde).

Oranžni mojo je narejen iz olivnega olja, čilija, mletih mandljev in še nekaterih sestavin (razlikuje se od proizvajalca do proizvajalca, okus pa ostaja nespremenjen). Zeleni je narejen ravno tako iz olivnega olja, koriandra in še nekaterih začimb (v nekaterih restavracijah je pekoč tudi ta, sicer načeloma ni). Oba sta okusna in se h krompirju odlično podata (bojda tudi k mesu). Na žalost je tako, da če jih ne kupite v kakšni gostilni, dobite za domov le slabe “ponaredke” tega (če bi to vedela prej, bi domov prinesla onega boljšega iz gostilne).

Po kosilu sva se odpravila nazaj proti avtu, ki je bil na glavnem trgu. Tam se je med tem odvijala njihova tradicionalna igra Stick Fighting. Ljudje imajo približno1.5m dolgo palico, mogoče malo več in se z njo narejeno pretepajo. Nihče nikogar ne rani, ampak simulirajo približno tako, kot nogometaši na TV. Zadeva se odvija na glasbeni podlagi, ki jo par očitno izbere vnaprej in potem prirpavi neke vrste koreografijo in vsak od njiju nekajkrat pade po tleh. Zanimiva stvar, naju je precej nasmejala. Pri njih očitno to jemljejo bolj resno, kot neke vrste karate, saj imajo tisti, ki se tepejo, različne barve pasov in zmagovalec na koncu dobi nek pokal.

Za tistim sva se odpravila nazaj proti hotelu, polnih želodčkov in dobrih vtisov. Le še en dan z rent-a-car-jem naju je čakal in nameravala sva ga izkoristiti. Ostalo nama je še nekaj manjših mestec, sicer pa sva si ogledala otok v celoti (res pa je da tja, ker se poti končajo nisva silila, če bi počela še to, bi videla še več). Zvečer sva si šla pogledati še kako izgleda sončni zahod, ko sonce potone v morje (Mirador de Humboldt je za te stvari nad Puertom de la Cruz idealen kotiček).

P.S. Še nekaj dodatnih slik pokrajine in ostalih ogledov.

Vstala sva že pred sedmo, ker nisva želela imeti gneče na izletu. Sploh ne na tako pomembnem. In čez dan se je izkazalo, da sva imela prav. Sončnega vzhoda še ni bilo, čeprav se je zorilo. Tukaj se dnevi kasneje začenjajo in tudi kasneje končajo (sonce vzide okrog 8h zjutraj oz. nekje do 8:30; zaide pa ob 20:30).

V daljavi sva zagledala najin cilj, Pico del Teide, najvišji vrh Španije (3.718 m). Najprej je bil rdeče barve, potem oranžne in na koncu se je bleščal v rumenem soncu. Ravno za današnji dan sva se odločila naključno že doma. Želela sva namreč čisto na vrh, za kar pa potrebuješ dovoljenje. Le-tega sva pridobila doma preko interneta, ampak sva si morala zbrati dan in uro in očitno sva izbrala pravega (načeloma ga je potrebno iti iskat v Santa Cruz de Tenerife).

Pot do tja je precej ovinkasta in poteka skozi La Orotavo. Srečala sva malo avtomobilov, v glavnem tiste, ki so hiteli proti mestu v službo. Vozila sva se malo več kot eno uro in pri tem opazovala pokrajino okoli sebe in se dokaj pogosto ustavljala za fotografiranje.

To je bilo prvič in zadnjič v času najinega rent-a-carja, da sva bila primoranja vključiti gretje v avtu. Zunaj je bilo namreč pošastno mraz, na srečo pa sva s seboj imela potrebna oblačila, ker sva vedela tudi, da tako visoko v hribih ni ravno toplo (čeprav ne boste verjeli, ljudje na vrh pridejo oblečeni kot za na plažo, ravno da ne v kopalkah).

Avto pustite na parkirišču pod spodnjo postajo (2.356m). V jutranjih urah je še popolnoma prazno, ker so redki, ki gredo s prvo vožnjo na vrh (začnejo ob 9:00, ampak mi smo na karte čakali malo dlje, ker je uslužbenec moral še enega pokaditi). Gondola sprejme 38 ljudi, s prvo vožnjo pa nas je šlo približno 10.

Karte so izredno precenjene, 24€ po osebi, zato da se 8 minut peljete gor in 8 minut dol. Vsekakor kapo dol, ker kabinska žičnica je res na veliki višini ima super stebre in je strašno moderna in vse, ampak glede na to, da imajo domačini samo 12€ po osebi za povratno vožnjo, ne razumem, zakajo morajo za turiste ceno tako zasoliti (predvidevam da zato, ker pač vedo, da bodo turisti pripravljeni plačati skoraj vsako ceno, da pridejo na vrh, ker pridejo le enkrat).

Marsikdo bo na tem mestu rekel, zakaj pa nista šla peš od spodaj gor. Obstaja tudi ta varianta, z vodeno skupino. Plačate malo manj, ampak greste že prejšnji dan proti večeru na 3.500m, kjer je Refugio in tam prespite. Naslednji dan potem vstanete okrog 4h zjutraj in se podate na vrh in opazujete sončni vzhod.

Strašna romantika in tako, ampak zahteva izredno pripravljenost. Že od zgornje postaje žičnice (3.555m) peš do vrha ni mačji kašelj (pa je samo 200m višinske razlike, kako je šele ko gredo ljudje na Kilimanjaro ). Sicer je res da nisva neka silna planinca, ampak nama 200m višinske razlike načeloma ne predstavlja nekega silnega napora. Tukaj pa nama ga je. Proti vrhu sva se vzpenjala kot dva lenivca, čisto počasi, ker nama je srce razbijalo na polno in ker naju je malo bolela glava (hodila sva 20 minut, sicer pravijo da je približno 30 minut hoje tja in 30 nazaj).

Sama sem najhujši glavobol potem staknila na vrhu in je trajal do večera, kljub temu, da sem vzela tableto proti glavobolu. Na vrhu izredno smrdi po žveplu, ker ga je tam precej (skristaliziranega in tistega, ki ga veter prenaša po zraku). Pogled pa je čudovit! Imela sva dan skoraj brez oblačka in sva res lahko videla celoten otok, ter 3 sosednje (Gran Canario, La Gomero in La Palmo).

Površje je zanimivo, primerljivo s tistim na Luni. Ko stojiš pri miru in umirjeno dihaš sploh nimaš občutka, da primanjkuje kisika. Ko pa se pričneš premikati in se telo obremeni, potem kaj kmalu ugotoviš, da ni vse tako kot bi moralo biti. Sicer pa je stvar zelo zanimiva. Takoj bi šla še enkrat, ker ko prideš enkrat na vrh si ne želiš več v dolino, ker imaš občutek, da se dotikaš neba. Še bolj zanimiv je ta izlet pozimi, ko je sneg, čeprav mislim da takrat ni mogoč.

Zelo pozitivna stvar je tudi to, da turistični avtobusi pridejo šele okrog 10 ure in do takrat je na vrhu mir. Saj ne da bi ti turisti z avtobusom imeli dovoljenja za dostop do vrha, pa vendar (v glavnem pridejo izredno pomankljivo oblečeni in se na hitro sprehodijo in odbrzijo nazaj v dolino). Okolje je izredno občutljivo, rastlin je zelo malo (veliko pa martinčkov) in še te ljudje uničujejo, kar je izredno škoda. Zaradi tega na vrh spustijo le 50 ljudi na 2 uri.

Mnogo jih za dovoljenje sploh ne ve, nekateri se odpravijo v Santa Cruz, še manj pa jih ve, da je dostopno tudi na internetu (vendar le na strani v španskem jeziku). Kljub temu da zelo močno sije sonce, je zgoraj mraz (majica z dolgimi rokavi, pulover in še velur je bil potreben, da me ni zeblo), ker precej piha veter. Koristno je tudi, če se namažete z malce višjim sončnim faktorjem, ker je sonce bolj močno, kot v nižjih legah.

Po ogledu Pica del Teide sva se odpravila po drugi poti proti dolini. Slab kilometer stran od spodnje postaje kabinske žičnice so znamenite Roques de García. Najbolj znana izmed teh je Roque Cinchado, ki je v glavnem tudi na vseh razglednicah. Zanjo obstaja nevarnost, da se bo kmalu prevrnila, ker je spodaj že močno načeta skala (erozija), zato odsvetujejo preveliko približevanje. V glavnem si vsi turisti te kamnine ogledajo le na hitro, imate pa možnost malo daljšega sprehoda, ki vam bo vzel malce več časa, ampak je zanimiv.

Odpeljala sva se naprej in med potjo opazovala, kako se približujeva oblakom. Dokler nisva prišla v stik z njimi, sva imela sonce, potem je izginilo. Ampak naju ni motilo, ker sva imela čudno glavo zaradi vsega skupaj. Med potjo sva opazovala prelep borov gozd, ki sva ga srečala še v kasnejših dneh. Zanimive so nama bile tudi terase, ki jih uporabljajo v poljedeljske namene, ampak nisva pa ugotovila za katero poljščino gre (mene je še najbolj spominjalo na paradižnik).

Peljala sva se proti mestecu Vilaflor in cesta se nama je milo rečeno res vlekla. Ogromno serpentin, ki nama tisti dan niso naredile nič dobrega. Čeprav sva se vozila zelo dolgo se kilometri sploh niso nabirali. Vmes sva se še vedno ustavljala za fotografiranje in tako počasi prišla do mesteca Granadilla de Abona. Tam sva se odločila, da imava ovinkov dovolj in da bova rajši to cesto nadaljevala kak drug dan, ko bova bolj pri “močeh”. Zato sva se obrnila na J in se odpravila na avtocesto, nazaj proti Puertu de la Cruz.

Kljub temu, da sva naredila le 185km sva bila izmozgana. Dan je bil lep in opazovati Teide iz hotela, še vedno brez oblačka, je bilo še bolj navdušujoče, ker sva vedela, da sva bila tam visoko gori, na robu neba. Od utrujenosti sva že pred večerjo rahlo zadremala, po večerji pa sva se odločila, da poizkusiva tukajšnje pivo (La Dorada) in pa Pan de platano (bananin kruh).

Glede piva sama težko sodim, ker nisem velik ljubitelj alkohola in bi rekla temu pivo kot pivo. Moj sopotnik pa je rekel, da je bolj vodeno, kot naše in da mu ne ustreza v tolikšni meri. Poizkusila sva le 2 vrsti, žal nama je, da nisva dobila še 3, vulkanske. Tista je bojda najboljša. O bananinem kruhu pa je škoda izgubljati besede, ker je odličen in ga ne bi mogla prehvaliti. Lahko pa ga poskusite narediti tudi doma (testo za marmorni kolač, notri pa dodajte zmečkano banano ali dve) in potem poveste ali je zadeva uspela.

Tega večera sva oba z največjim veseljem odšla spat. Sledili so sicer manj naporni dnevi, pa vseeno. Današnji je bil nekaj posebnega, naredila sva več slik kot vse dni do sedaj, nekaj si jih lahko ogledate še spodaj (bela puščica nakazuje pot, po kateri se gre do vrha; telefon pa je najvišji v Španiji).

Dan se je začel brez oblačka, z močnim soncem, tako da naju zopet čaka malo skrivanja, ker si najina koža še ni povsem opomogla. Oba se maževa z zelo visokim faktorjem in upam, da bo to kaj pomagalo, čeprav to tudi pomeni, da ne bom imela nobene barve ob prihodu domov.

Tako kot včeraj, sva se tudi danes že takoj po zajtrku odpravila na pot. Ker sva z avtom vred dobila na pol poln rezervoar goriva, sva bila danes primorana ga nekoliko dotočiti. Odšla sva na prvo bencinsko črpalko na avtocesti. Tukaj jih imajo ogromno in ponudnik ni en sam, oz. 2 ali 3, tako kot pri nas, ampak jih je več kot 6. To seveda tudi ne pomeni, da so cene enake, nihajo od 0,756 € za liter pa tja do 0,787 € za liter. Še vedno veliko ceneje, kot pri nas.

Na tej bencinski črpalki, naju je pričakal uslužbenec in naju usmeril, kam se morava postaviti. Potem naju je vprašal za koliko € nameravava tankati oz. koliko litrov. Naročila sva mu, da naj natoči za 20€ (25,7l). Vtipkal je v avtomat za gorivo, odklenil rezervoar in pričel s točenjem.

Ta čas, ko je on točil gorivo, je drugi uslužbenec pomil vsa stekla na avtu (kar ni rešilo najinega problema, rahlo zamegljenega prednjega stekla, umazano je bilo namreč od znotraj). Plačala sva mu na licu mesta z nekoliko napitnine, ker nisva bila prepričana, ali jo pričakuje ali ne. Potem sva se sprehodila še do trgovine na črpalki, si kupila nekaj vode za na pot in se odpravila dalje.

Najin današnji cilj je bil SZ del otoka s končnim ciljem Punta de Teno in Los Gigantes. Prvo mestece, ki nama je prekrižalo pot je bilo Icod de los Vinos. Gre za staro, a majhno mesto, kjer se nahaja najstarejše drago drevo (gre za drevo iz rodu dracen in je podoben drevesu življenja, staro pa naj bi bilo več kot 1000 let). Ljudje v to mesto hodijo predvsem zaradi tega drevesa, ne pa zaradi mesta samega. Ogledate si lahko Plazo San Marcos, kjer lahko počivate v senci visokih dreves in pa veliko manjših trgovinic, kjer prodajajo spominke in vino.

Če vas zanima drevo, si ga lahko v živo in od blizu ogledate iz dveh mest, midva pa sva našla še tretje. Drevo se nahaja v Drago Parku, za katerega boste odšteli 4€ po osebi, ampak v samem parku ni veliko videti, ker je majhen in ker vse rastline nekako zasenči drago drevo. Če za sam ogled ne želite plačati, potem se drevo najboljše vidi na Plazi San Marcos, zraven cerkve Iglesia de San Marcos (za ogled notranjosti cerkve je vstopnina, 0.60€). Tam je tudi največ turistov. Če pa si želite bolj mirnega ogleda, se rajši ustavite ob cesti na poti proti El Tanque-ju. Prometa ne boste kaj silno ovirali, niti vam nihče ne bo trobil zaradi tega, drevo pa se vseeno zelo dobro vidi.

Po ogledu starodavnega drevesa sva se odpravila v še starejše mestece Garachico, ki mi je bilo do sedaj tudi najbolj všeč. Nahaja se čisto ob morju, pred njegovo obalo pa tudi velika skala, ki štrli iz morja in se imenuje tako kot mesto. V mestu ne boste našli veliko hotelov, tako kot po večini obalnih mest, ampak mirne ulice s prelepim osrednjim trgom (Plaza de San Francisco), kjer se tudi nahaja cerkev. Samo mestece je bilo včasih pomembno pristanišče, ampak ga je tekom let prizadelo kar nekaj katastrof (epidemije, nevihte, požari). Največja je bila tista, ko ga je več kot polovico odplavila lava, leta 1706 po grozovitem vulkanskem izbruhu. To je tudi razlog, zakaj je današnje mestece tako majhno.

V samem mestu si lahko poleg trga in njemu pripadajoče cerkve ogledate še muzej umetnosti in pa Castillo de San Miguel (vstopnina 0.60€, ampak je bil na žalost zaprt). Sama sem ob pogledu na Castillo dobila ošpice (skoraj dobesedno), ker Španci na žalost ne vedo, kaj je to grad, vsaj ne za tistega v pravem pomenu besede. Grad pri njih na žalost označuje neko trdnjavico ob morju in se še zdaleč ne more primerjati z našimi gradovi.

Ob gradu se nahajajo tudi vulkanska jezerca (naravni bazeni), ki so napolnjena z morsko vodo. Ta dan je bila tu rdeča zastava, ker so bili valovi previsoki za kopanje in je bilo nevarno tudi v naravnih bazenčkih. Ljudje so se le sončili na obrežju in čakali na bolj ugoden trenutek.

Pot sva nadaljevala proti Punta de Teno, kjer stoji najbolj znan svetilnik na otoku. Pot do tja je zaprta, vsaj tako pravi ogromna tabla, ki stoji ob poti (glede prevoda se lahko držite za glavo). Za pot tja se odločite na lastno odgovornost, ker se kamenje precej kruši in se zna zgoditi, da vam kaj pade na avto ali še huje, na glavo.

Cesta je sicer v odličnem stanju (kar očitno pomeni, da se le ne odloči toliko ljudi za to pot) in precej ovinkasta, ampak vsekana v pobočje. Ustavljati se moraš skoraj na vsakih 500m, ker je polno miradorjev. Pogled se razprostira čez morje in pa nazaj na mesta, skozi katera ste šli, da ste prišli do sem. Okoli njih je polno nasadov banan, da izgleda, kakor da so hišice zrastle med vsemi tistimi palmami. Ker je bil izredno lep dan, brez oblakov, sva videla tudi sosednji otok, La Gomera.

Ob poti sva videla ogromno veternic, ki proizvajajo električno energijo (zakaj jih pri nas še vedno nimamo?). Ko le prispete na konec poti, vas tam čaka parkirišče na katerem parkirate z veliko mero strahu, da boste odlomili prednji odbijač na avtomobilu (s ceste na parkirišče namreč ne vodi lep naklon, ampak je stvar kar lepo odrezana). Potem se odpravite peš do svetilnika, ki ga vidite že na daleč (približno 3 do 5 minut hoje). Čakalo naju je zelo neljubo presenečenje. Svetilnik je bil zaklenjen, pred njim so stala visoka železna vrata in na njih je bila ključavnica. Kdaj točno so ga zaprli ne veva, ampak sodeč po Lonely Planetu, so ga morali enkrat po letu 2004, ker so si ga takrat lahko še ogledali.

Kot prava, trmasta Slovenca, sva se odločila za malce plezanja po skalah. Kaj daleč nisva prišla, znašla sva se le v višini vrat, ampak naju je na sosednji strani čakala “prepadna” pot, po kateri ne bi mogla priti nazaj, zato sva raje odnehala. Pihalo je kar precej in valovi so se razbijali ob rtu. Bojda je najlepši pogled tukaj pozimi, ko se pripravlja na nevihto in morje še bolj besni ob skalah. Poleg znamenitega svetilnika imate na voljo tudi 2 plaži, eno za kopanje, drugo za deskanje.

Midva sva si še malo bolje ogledala okolico, potem pa sva se odločila, da se kopala ne bova, ker so bili valovi previsoki, pa še veter je neusmiljeno bril. Nabrala sva nekaj kamnov, za spomin, ker so bili tako zelo lepih barv (čeprav sva v kasnejših dnevih srečala še lepše). Sicer naj jih ne bi odnašali domov (kazen je 500€), ampak mislim, da to velja le za tiste iz nacionalnega parka, ki je v osrednjem delu otoka.

Od svetilnika sva se odpravila nazaj proti Buenavisti del Norte, od tam pa v Masco. Še bolj ozka in ovinkasta cesta, ampak zopet polna razglednih točk. Masca je prijetna, mala vasica, ki jo je letos poleti zelo prizadel požar. Pogorela so v glavnem vsa drevesa, kljubujejo le še zoglenele palme in nekateri kaktusi. Ljudi je malo, tudi domačinov. V glavnem jih vidite pri delu, ko obnavljajo stvari. Od tu pelje pešpot proti morju in gre za kar konkreten 3 urni sprehod, ki se na koncu lahko nadaljuje z ladijskim izletom pod mogočne Los Gigantes. Sedaj je na žalost zaprt (ker je še vedno velika nevarnost, da bi se kraj ponovno vžgal), tako da so se nekateri turisti v gojzarjih lahko samo obrnili.

V mestecu sva si ogledala nekaj manjših prodajaln, hišice in pa naravo, ki je na žalost uničena. Znamenita stvar tukaj je Roque de Masca, ki ponosno stoji sredi mesta in se vidi že od daleč, ko se peljete proti njej. V mestecu so ponujali kaktusov sok in pa plodove. Še danes nama je žal, da ga nisva poizkusila. Takrat sva si rekla, da bova že še kje pršla temu nasproti in da greva sedaj raje naprej, da si ogledava še druge stvari. S to mislijo sva se odpravila po novih ovinkih proti Santiagu del Teide, od tam pa naprej proti dih jemajočim Los Gigantes in Puerto de Santiago.

V Puertu de Santiago ni ničesar konkretnega. Razen mogočnih Acantilados de los Gigantes, ki se od morja dvigujejo kar 600m visoko, ni tam ničesar za videti. Okolica je namreč posejana z modernimi hoteli. In to je resno hotel pri hotelu, komaj kaj hiš, pa še te so v glavnem namenjene za nastanitev turistov. Klife si lahko ogledate tudi z morja, po katerem se peljete z ladjico, ki ima prozorno dno (vendar boste za ta izlet odšteli kar nekaj €). V mestu sva se ustavila za sprehod in malo sladoleda. To, da je bilo vse drago, je škoda omenjati, ker sva tako sladoled kot vodo preplačala v 3x ceni.

Ta del je bil torej edina slaba stvar tega dneva in naju je kaj kmalu “prisilila”, da sva odšla in sklenila, da na jugu res nimava več kaj videti, ker je popolnoma skomercializiran. Tukaj je res idelaen kraj za tiste, žura željne, ki jih sploh ne zanima, kam so prišli in kakšne lepote imajo okoli sebe. Tako ali tako pa sva od večine na S delu otoka slišala, da so Angleški turisti na S delu otoka strašno nezaželjeni, ker že na J puščajo za seboj opustošenje. Hvala bogu, da jih v najinem hotelu ni bilo.

Čakala naju je še kar precej dolga pot nazaj in izkoristila sva jo za opazovanje narave, ki je bila na nekaterih koncih ravno tako, kot v Masci, močno prizadeta zaradi požara. Kljub vsemu sva se ustavljala na miradorjih in naredila obilico fotografij. Najlepša fotografija tega dneva, po mojem mnenju, je tista z Mirador de Garachico, kjer se tako lepo vidi na mestece in potem naprej ven na morje. Od tam sva imela do Puerta še čisto malo in sva se odločila, da dneva še ne zaključiva, ampak si pogledava še Pueblochico.

Gre za kvazi Minimundus. In če rečem kvazi, res ne pretiravam, ker na žalost Minimundusu ne seže do tal. Res je, da so se potrudili, ko so naredili te majcene zgradbice, ampak 12,5€ po osebi zato, da vidite 30 hišic je res malo veliko (še vstopnina v Minimundusu je manjša, za videti pa veliko več). Najbolj razočaran je bil moj sopotnik, ker je od tega ogleda pričakoval res veliko več (sploh sodeč po oglaševanju na internetu).

Ogledate si lahko le kanarske arhitekturne dosežke in ne svetovnih. Zadeva je torej bolj zanimiva domačinom, ki prihajajo z različnih otokov, kot pa tujcem. Najbolj zanimiva stvar pri vsem pa je bilo to, da so nama rekli, da je fotografiranje prepovedano, kasneje pa sva videla vse obiskovalce s fotoaparati?!

Ogled sva hitro končala, sva pa za spomin od tam odnesla domov semena drago drevesa, da bova videla, če bo doma uspeval tako dobro kot tam. Sledil je povratek v hotel, malo kopanja, večerja in pa relaksacija na strehi hotela. Dobila sva kar nekaj sporočil, da sva bila videna na TV (tisti večer so ravno predvajali Milijonarja z Jonasom). A sva se kmalu odpravila spat, ker naju je čakalo zgodnje vstajanje, zaradi največje dogodivščine, ki naju je čakala naslednji dan.

Danes sva vstala malo bolj zgodaj (brez bujenja ure, ker naju je tako ali tako celotno noč pekla koža od opeklin), ker sva bila domenjena, da ob 8:00 izpred Hertzove poslovalnice pobereva najin rent-a-car. Dobila sva ga zelo ugodno, ker sva se za stvar dogovorila že doma, preko interneta, kjer je običajno ceneje, kot če se meniš na licu mesta. Za 5 dni sva za avto odštela 91,42€ in doplačala še 30€ v primeru prometne nesreče, da nimava nobenih obveznosti do poravnave škode.

Dodelili so nama Peugeot 107 (podoben Toyoti Aygo ali Citroënu C1), 1.0 l in s porabo približno 5l/100km. Na najino srečo je bil avto črne barve in popolnoma neoznačen z raznimi nalepkami, kar je sicer značilno za rent-a-carje. Tukaj namreč opozarjajo, da bolj kot imate polepljen avtomobil, večja verjetnost obstaja, da vam bodo vlomili vanj. Rent-a-carji so namreč najboljši plen, ker turisti marsikdaj kaj pozabijo v avtu. Midva sva imela srečo in v vseh 5 dneh ni bilo nobenih problemov.

Za danes sva se odločila, da po zajtrku prvič odideva po svoje, malo dlje. Za cilj sva si izbrala SV del otoka in raziskovanje njegovih gora in vasic. Najprej sva se peljala po avtocesti proti Santa Cruzu (glavnemu mestu Tenerifa). Avtoceste so res odlične (4, 3 in 2-pasovnice imajo) in tudi na splošno ostale ceste. Na 2000m in višje imajo boljšo cesto, kot mi tukaj v dolini (tista na Vršič tukajšnjim visokogorskim sploh ne seže do gležnjev). Je pa res, da jim jo zima ne zdeluje tako hudo, kot jo nam.

Na avtocesti se kljub dobri pretočnosti rado zgodi (ob tistih urah, ko gredo ljudje domov iz službe), da se zatakne. Tukajšni prebivalci so poseben tip voznikov, ki jih še nisem srečala. Vedno imajo odprto okno na levi strani, da jim skozenj visi roka. Zakaj? Da namesto smernika v avtomobilu, nakažejo smer in se vključijo v promet. Smešna zadeva, ampak deluje. Izredno so uvidevni drug do drugega, sistem zadrge je pri njih perfekten.

Ko pridejo do prehoda za pešce ustavijo, kar pri nas delajo redki vozniki. Predpisov sicer ne upoštevajo v celoti, vsaj kar se hitrostnih omejitev tiče, ampak imajo tudi dokaj visoko statistiko prometnih nezgod s smrtnim izidom. Na cesti policajev skorajda ne boste srečali. Imajo pa bojda radarske kontrole, ampak jih nikjer nisva zasledila. Še ena zanimivost na tem otoku, semaforjev skoraj ne poznajo, imajo pa ogromno krožišč in promet po njih poteka brez zastojev. To bi bilo lahko v opomin naši državi, ki veliko rajše gradi semaforizirana križišča, kot pa krožišča.

Pot do Santa Cruza je hitro minila in ogledala sva si ga le skozi okna v avtomobilu, ker sva imela ogled tega mesta planiran za kak drug dan. Danes sva želela pobegniti stran od sonca, v hribe, kjer je bilo oblačno in hladno. Pot naju je najprej peljala mimo ogromnega pristanišča v Santa Cruzu, ki rahlo kazi podobo mesta, ampak ne kvari splošnega vtisa.

Pot se nadaljuje proti najbolj znani plaži na otoku, Playa de las Teresitas. Gre za mivkasto plažo, ki ni iz vulkanskega peska, temveč tistega, uvoženega iz Sahare. Plaža je ogromna in ljudi ne manjka. Opremljena je z ležalniki in senčnik ter tuši. Več ljudi teče, kot se jih kopa. Parkirišč pa imajo tudi ogromno, čeprav verjamem, da se tudi ta hitro napolnejo, glede na sloves plaže. Kopanje tukaj je načeloma brezplačno, koliko pa je potrebno odšteti za ležalnik in senčnik (če sploh), pa ne vem (se nisva pozanimala).

Kopanje naju ni mikalo, ker je bila ura še zgodnja in sva se raje odpravila z avtom v hrib, do prvega miradorja, Punta de los Órganos. Odprl se nama je prekrasen razgled nad mestom in nad plažo. Videla sva daleč ven na morje in v sosednje mesto, San Andrés. Hišice so se tako lepo zagrizle v hrib in oblaki so se valili proti dolini. Veter je prijetno pihljal, ampak na žalost ni mogel preglasiti moči sonca, ki je že ob 9h pripekalo. Kaj kmalu sva se zopet odpravila v avto in po ovinkasti cesti proti mestecu Taganana, do katerega se pride skozi še manjšo vasico Barranco de las Huertas, na drugi strani otoka, čez gorovje Anaga.

Bolj kot greste proti vrhu, bolj bujno je zelenje. Vlaga je precej visoka, saj z dreves kar kaplja. Čez vrhove se valijo oblaki in malo močneje piha veter, tako da kakšen pulover ni odveč. Na tej višini srečate bolj malo ljudi, le domačine iz omenjenih vasic. Cesta ni najbolj široka, ima pa polno izogibališč, sploh na ovinkih. Kakšen je pogled, naj vam povedo slike, ker ga je z besedami težko opisati.

V vasici Taganana ni veliko stvari, ki bi jih človek lahko počel. Predvsem si ljudje pridejo ogledati manjšo plažo in pa Roque de las Bodegas, ki se iz morja dvigujejo proti nebu in se ob njih veselo razbijajo valovi. Ob bolj sončnem dnevu je tukaj dosti surferjev in kopalcev, na dananšnji dan pa sva bila očitno edina obiskovalca. Restavracije imajo, ampak so bile v tako zgodnji uri še zaprte (no ne dobesedno, na sliki lahko vidite, da to rešijo preprosto, kar s stolom). Ko sva omenjene stvari poslikala, sva se odpravila nazaj čez gore, ker se tukaj pot konča.

Odpravila sva se proti Bajamarju in Punta del Hidalgo. Ker je bil bolj oblačen dan, se sosednjih otokov na žalost ni videlo, sva pa zato lahko videla obmorska mesta in tudi ta razgled je navdušujoč. V mestecu Bajamar nimajo neke prave plaže, imajo pa naravne bazene, ki jih je izdolbel vulkan. V Punta del Hidalgo pa je zanimiv le svetilnik. Domačini se tukaj v lepem vremenu zabavajo z deskanjem na Playa de los Troches, ki pa ni kaj prida velika.

Sedaj se nama ni bilo potrebno peljati nazaj v gore, ker tukaj naprej vodi priobalna cesta skoti mestece Tejina. Namenila sva se še proti Tacoronteju in El Sauzalu. Tacoronte je najbolj pomembno vinsko območje na otoku. Če bi na otoku ostala še dlje, bi si lahko 15.9. ogledala Fiesta Cristo de los Dolores, takrat namreč lahko poizkusiš veliko različnih vin. V mestu je zanimiva cerkev, Iglesia de Santa Catalina, ki je grajena v starejšem kanarskem slogu. Vidite pa lahko tudi kar nekaj starih, pisanih hišic in nasade banan.

V samem El Sazualu se nisva preveč zaustavljala, sva se pa pri njegovem izhodu. Tukaj se namreč nahaja Casa del Vino La Baranda. Urejena je v muzej vina in medu. Ogled je izredno prijeten in tudi poučen. Po korakih si lahko ogledate nastanek vina in medu. Skupaj z muzejem je še restavracija, ki ima prijetno terasico s pogledom na morje. Pod njo je še zelo mlad vinograd. Poleti se na tukajšnjem dvorišču odvijajo tudi koncerti, ampak v času najinega bivanja tega nisva zasledila. Če vas zanima predvsem vino, ga imate tukaj na voljo res veliko. Sorte so zelo različne in tudi cene niso tako zelo pretirane. Odločite se lahko tudi za degustacijo (in medu in vina), ki ni brezplačna, koliko stane pa ne vem, ker z voznikom nisva največja ljubitelja vina in naju je bolj zanimal nakup za najine starše.

Zelo sem si želela kupiti nekaj steklenic vina, ampak je zaradi novih varnostnih ukrepov na letališčih, sedaj postalo to zelo neprijetno opravilo. V ročni prtljagi imate lahko le 100ml tekočine, pa še to zaprto v plastični in prozorni vrečki na “zadrgo”. Torej steklenice vina, ki ima 0,75l ne morete odnesti domov v ročni prtljagi. Dati jo morate v kovček, kar pa ni prijetno, ker ti ga na letališču strašno obutajo (moj je bil na dveh koncih kar vdrt, prej pa nepoškodovan ob odhodu). Strah pred tem, da bi bila moja oblačila po pristanku doma rdeča od vina, je premagal skušnjavo po nakupu. Zamikal me je nekakšen poseben odpirač za penine in šampanjce, ampak je bila cena izredno zasoljena in sem si premislila.

Po končanem ogledu sva se opravila nazaj v Puerto de la Cruz in si ogledala še Jardin Botánico. Za vstopnino sva odštela 2×3€ in se podala na kar precej dolg in sproščujoč sprehod. Sprehajate se po senci, ker so vsa drevesa tukaj ogromna in segajo daleč v nebo. Ob vsakem drevesu in tudi roži ter kaktusu najdete priročen napis o njegovem izvoru in imenu.

Ob tem ko hodite pred vami neprestano šumi po tleh, zaradi martinčkov. Povsod po otoku jih je ogromno in niso majhni, merijo tudi 30 do 40cm, so pa izredno pisanih barv po prsih. Ves čas se grejejo na soncu, ko pa pridejo ljudje se hitro skrijejo.

Srečali boste kar nekaj ljudi, ki se sem odpravijo na sprehod, tako kot se pri nas npr. v Arboretum Volčji Potok. Po parku je tudi kar nekaj možnosti za sedenje in opazovanje rož ter poslušanje ptic. Idilo mogoče malce zmoti promet, ki poteka čisto poleg parka.

Ko sva se nagledala vseh rastlin sva se odpravila nazaj proti hotelu, na kopanje. Dan sva izkoristila dobro (naredila sva 154km, čeprav sva zaradi serpentin imela občutek, da sva jih več) in tako nameravava tudi v prihodnje. Sedaj vidiva, da bova verjetno res lahko videla celoten otok v 5 dneh, ker so ceste izredno dobre kvalitete in povezave. Dogodivščinam torej še ne bo konec.

P.S. Vem, da je danes kar poplava slik, ampak tako težko sem se odločila že za ožji izbor zgoraj narejenih. Slike so mi vse tako lepe in zanimive, da bi vam jih z veseljem pokazala še več, ampak žal ne gre, ker bo sicer objava še 3x daljša kot je že.