Saily

vir

Pogledam na koledar, pogledam na uro,… kar težko verjamem, da je julij že mimo. Pravzaprav junij, julij in skoraj tudi že avgust. Čas teče tako hitro, da je težko slediti. Osnovna šola in gimnazija sta se mi vlekli v primerjavi s študijem. Sedaj mi čas kar drvi, pa pravzaprav ne vem zakaj. Kaj je tako drugače od prej?

Vsekakor je veliko več skrbi, odgovornosti in drugih odraslih stvari, ki jih prej ni bilo. Mogoče je s tem povezana tudi hitrost časa. Teče hitreje. Če poslušam starejše, radi pravijo, da se komaj obrnejo pa je iz ponedeljka že tu nedelja. Tako hitro mi sicer še ne teče, priznam pa, da tedni kar minevajo. In če se vprašam, kaj sem pravzaprav počela v teh počitnicah… v bistvu ne vem. Stvari so dejansko odbrzele mimo mene.

No, vsekakor upam, da september ne bo ravno odbrzel mimo mene. Vem da bo šel hitro, verjetno tudi zaradi tega, ker bom na dopustu (čeprav sem na dopustu že od srede junija). Predvsem zaradi tega, ker bom daleč od doma in ker potovanja na sploh minejo prehitro.

Veselim se tudi že oktobra, ker bo letos moje zadnje leto. Želim si, da bi mi čim hitreje uspelo dobiti mentorja za diplomsko delo in potem le-to spisati v čim krajšem času. Potem pa na lov za službo. No, vsekakor potem to pomeni tudi konec tako dolgih počitnic, kot jih imam sedaj. Ampak če priznam, včasih so tako dolge, da sploh ne vem več kaj bi še počela. Res pa je, da ko bo na vrsti služba, bodo sigurno vsake počitnice več kot dobrodošle.

Do takrat je še vsaj leto časa, upam. Potem pa bomo videli kaj in kako. Trenutno bom najbolj osredotočena na priprave na odhod in potem na samo potovanje. Priprav je še kar nekaj, ampak verjetno bo tudi ta čas minil, kot bi mignil. Ali pa se mogoče motim. Mogoče se bodo kazalci pričeli vrteti drugače.

Upam, da tudi vam, karkoli že počnete, čas mineva dovolj hitro. Tudi če ste v službi ali pa samo lenarite (no, dejansko gre tisti čas v službi hitreje, kot tisti, ki ga prelenarite, preverjeno). Želim vam skrajno lepa še zadnja 2 tedna avgusta (sploh tistim, ki morajo 1.9. že nazaj v šolske klopi).

Pa lahko noč in mirne sanje!

Saily

vir

… so zakon. Tako, kot pravi reklama. S čimer ne mislim, da ostale živali niso. Daleč od tega. Rada imam večino živali in, če bi jih lahko, bi jih imela več, kot jih imam. Ampak ker nimam časa, da bi jim ga posvetila v tolikšni meri, kot bi se spodobilo, jih rajši nimam. Mi je moja kuža dovolj. Nekateri jih imajo več in uspejo vsem izkazovati enako mero pozornosti, kapo dol. Spet tretji so takšni, da jih imajo, pa se človek vpraša čemu, ko jih tako zanemarjajo.

Ja, ljudje smo si zelo zelo različni. Pa naj objasnim, kaj mi je dejansko stopilo na žulj.

Vlatka je zadnjič napisala izredno simpatično objavo o psih in sem se popolnoma strinjala z njemimi besedami. Bila pa sem presenečena, oz. bolje rečeno zgrožena nad nekaterimi komentarji. Ne razumem ljudi, ki se zgražajo nad tem, da ima človek rajši psa, kot sočloveka (Mar se bojite, da bi psi zavladali svetu?). Ugotavljam, da nekateri očitno s soljudmi še nikoli niso imeli slabe izkušnje, da bi iz tega ugotovili, da včasih res nima smisla se bosti s človekom in greš rajši na sprehod s psom in se pogovarjaš z njim, ki je tvoj najzvestejši poslušalec.

Ne razumem tudi tega, zakaj obtožujejo ljudi, če se jim podre svet, ko jim umre ljubljenec, njim pa je npr. umrl nekdo iz družine. Razumem, da je to težko primerjati, ampak vsekakor je primerljivo. Pa mislim ljudje, tudi meni je umrlo že veliko sorodnikov (bližnjih kot daljnih) … in ja, me je prizadelo, močno (ker nisem brezčuten človek za razliko od nekaterih). Ampak ko ti umre ljubljenec, se ti ravno tako podre svet, pa tudi če te je le-ta ljubljenec spremljal samo nekaj 10 let. Ljudje, ki takega ljubljenca nimajo, tega nikoli ne bodo razumeli, ker to pomeni, da ga nimajo radi tako brezpogojno, kot trdijo da ga imajo.

Opažam veliko starejših ljudi, ki imajo psa ali mačka, ki jim krajša dneve, ker nimajo več nikogar. Mogoče imajo še vnuke in preostalo družino, ki že pač živi na svojem in se oglasi enkrat na teden, ampak to ni primerljivo s tem, da ti je nekdo na voljo 24/7. Mož/žena je mogoče že pokojni/a in zato ima psa/mačka, da se z nekom pogovarja. Zakaj za vraga bi se ravno morala pogovarjati s sosedi ali z drugimi ostarelimi ljudmi? Zakaj? Kje to piše? Človek se lahko pogovarja s komer se želi. Če je njegova volja, da se rajši s psom/mačko, naj se. Zakaj bi se kregal z drugimi, če se temu lahko izogne? Zakaj bi poslušal opravljanje drugih ljudi, zakaj bi poslušal njihove probleme, če ima že na vrhu glave in čez svojih?

Res ne razumem, kaj je vaš problem, da po eni strani trdite, kako obožujete živali, ko pa pride do tega, da slučajno opazite nekoga, ki mu daje hrano s svojega krožnika, ki ga vozi k pasjemu frizerju, ki ga ljubkuje, dovoli, da ga pes poliže po obrazu, bog-ne-daj, se druži samo še s psom… takrat pa kar naenkrat ta ljubezen nekam izpuhti in vi samo še obtožujete. Doma pa imate psa, ki ga sploh ne bi smeli imeti, ker sploh ne veste zakaj ga imate, ker revež sedi v kotu in čaka, da mu boste namenili svojih dragocenih 5 minut. Najverjetneje ga imate zato, da ga imate ali ker so ga želeli otroci, vam pa se z njim sploh ne da ukvarjati. Nasvet: boljše bi bilo, če ga date nekomu, ki ga bo za razliko od vas imel rad, kljub temu, da boste otrokom zlomili srce, ko bo šel od hiše (amapk še vedno bolje, kot da trpi pri vas doma).

Če imate žival, jo imate zato, da jo imate radi, da ji pokažete to, da ona vam pokaže svojo ljubezen… in absolutno ne za to, da mi boste govorili, kako je pes manjvreden, oz. da nikoli ne bo enakovreden človeku. Pa vam nekaj povem: pes je včasih še več vreden od človeka, ker so mnogi ljudje slabši od psov.

Pa brez zamere. In tisti, ki se v tem članku niste našli, smatrajte mojo jezo nad vami za brezpredmetno.

Lep sončen dan vam želim še naprej!

vir

… čakam nate, da se vrneš. Odšla si tiho, ne da bi vedela. Kar sredi noči si vstala in zjutraj te ni bilo več poleg mene. Klicala sem te, moledovala, prosila na kolenih, da se vrneš. A si ostala neomajna. Zavrgla si me, kakor zavržemo smeti. Zakaj točno si me zapustila še vedno ne vem. Verjetno zaradi nekoga drugega. Ampak nisem vedela, da si te izmenjujemo. Vedno sm te imela za svojo, a daleč od tega, da bi ti onemogočala druženje z drugimi.

Dolga leta si me spremljala. Že v osnovni šoli sva bili najboljši prijateljici. Vedno si mi pomagala z novimi idejam, ki so se izkazale za super stvar. Pomagala si mi pri vseh vragolijah, ki sem jih naredila čez leta. Skupaj sva odrastli in šli tudi na gimnazijo, kjer sva bili še vedno nerazdružljivi. Vsaj večino časa. Potem pa je prišla matura in po maturi slovo, ko smo odšli vsak svojo pot, na različne fakultete. Dejala si, da se bova še slišali, da to ni slovo za vedno. In imela si prav. Slišali sva se sicer bolj poredko, a bolje kot nikoli.

Lansko poletje si se zopet vrnila. Kako sem te bila vesela. Zopet sva vse dneve preživljali skupaj. Se smejali, se jezili, se jokali, delali traparije… to so bili nepozabni dogodki. Še celo na dopustu, ogromno kilometrov od doma, me nisi pustila pri miru. Mislila sem nate in ti name in ob prihodu domov je bilo zopet veselo. Potem pa se je nekaj zgodilo.

Kaj je bilo to, ne vem. Kakor da bi se pretrgala tista najmočnejša veriga. Še danes iščem razloge, a jih ne najdem. Počasi si se pričela oddaljevati. Držala sem te za roko, a si jo počasi odtegovala. Najprej sva se videli vsak drugi dan, potem tretji, četrti,… na koncu pa nič več. Kar odšla si brez pojasnila. Še vedno upam, da se boš vrnila, ker je sedaj v mojem življenju na tem mestu velika praznina. A čeprav upanje umira zadnje, globoko v sebi vem, da sva to obdobje zaključili. Da se ne nameravaš vrniti.

Komu sedaj delaš družbo ne vem, a upam, da se imata skupaj lepo. Tudi jaz skušam čas preživeti čim bolj uspešno, tako da ne mislim nate. In priznam, ni mi več tako zelo hudo. Še vedno imam obdobja, ko bi se najraje z glavo zaletela v steno in te šla poiskat, da bi te pripeljala nazaj, a so vedno redkejša. Mogoče je to znak, da je čas, da se umaknem. Da odidem, tako tiho, kot sem prišla. Da ti pustim, da naprej živiš svoje življenje, kakor si si ga zamislila.

Upam, da se boš še kdaj spomnila name in me obiskala, vsaj kot stara prijateljica.

Ne bom te pozabila.

Pogrešam te, moja predraga prijateljica…

… inspiracija.

vir

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se nisem javila, a za tem stojijo kar precej tehtni razlogi. Eden večji je vpletenost v nek projekt na faksu, ki zahteva celotnega človeka. Naloga sploh ni lahka, čeprav se je na prvi pogled zdela. Vsi udeleženci pa se že veselimo prihodnjega četrtka oz. petka (ne vemo še kdaj bomo na vrsti), ko bomo to nalogo končno lahko odvalili z naših ramen. Upamo pa, da nam bo uspelo, tako kot smo si zamislili.

Poleg tega se bo počasi potrebno pričeti pripravljati za izpite. Izpitno obdobje se namreč bliža, hvala bogu, se ga že močno veselim (pa ne zaradi izpitov, ampak zaradi tega, ker se bom spet malo naspala in nabrala raznih knjig). Sprašujejo me, če imam v planu kako smučanje ali kaj podobnega. Ne, nimam, verjetno bom kar doma, pasla dolgčas oz. počela kaj bolj produktivnega. Čakala mojega lepotca, da ga popeljem na prvo vožnjo, ampak še nič ne kaže na to, da bo kaj kmalu prišel k meni.

Vreme je še vedno morasto, pa kaj. Tudi to ima svoj namen, mogoče to, da me še ne vleče preveč ven, ampak da rajši sedim za knjigami. No… bo že. Da ne pozabim, odgovora na uganko mi še vedno niso poslali, ampak upam, da ga bodo. Če ne bom pa poskusila še na par naslovih. Upam da vi uživate kar se da, če ne, se pa malce poveselite s klikom na tole povezavo. Tisti ki imate vsaj malo sreče, znate dobiti kako lepo stvar.

Lep deževni pozdrav!

Vaša Saily

P.S. In imamo odgovor z Dela:

Spoštovani,

Čestitke torej tistim, ki ste predvidevali, da je odgovor popolnoma preprost, ste imeli prav.

vir

Nekoč sem že omenila, da imam super sošolca, s katerim se odlično razumeva. Sicer se zgodi, da imava čudne dneve in se malo postrani gledava, ampak to je redko. Večino časa sva v izredno dobrem (predvsem polnem smeha) odnosu. Prvič je, da imam takega prijatelja, s katerim se v večini stvari ujameva. Včasih je dovolj že pogled, pa oba točno veva, da sva istih misli.

Zakaj to pravzaprav pišem? Ker me že nekaj časa nagovarja, da naj rečem kako dobro besedo zanj (je še neporočen, ampak to ni namen objave ). Ko je ugotovil, da pišem blog, je videl, da sem ga omenila le nekajkrat, kljub temu, da bi ga lahko večkrat. No tokrat, dragi moj prijatelj, ti posvečam celotno objavo, ker mislim, da si jo po nekaj letih prijateljstva resnično zaslužiš.

In zakaj ravno danes, na tako običajen dan? Ker me je izredno razveselil, ko mi je prinesel pecivo - klipiče (zgoraj na sliki), ki jih sicer peče njegova mami, ampak so odlični! Že dolgo mi jih je obljubljal v testiranje in tokrat le ni pozabil. Recepta sicer še nimam, ampak ga bom dobila, ker me mika, da bi še sama to naredila doma. Tako greha vredna stvar, da pozabiš na vse zaobljube o hujšanju in podobno. Vem da je samo kruh (ki se ga bo počasi že splačalo peči doma, glede na vse podražitve), ampak je kljub temu res super. Predvsem zato, ker je prišel iz pravih rok. Iz rok človeka, ki je dober kot kruh, a včasih na to malo pozabi, ker mu razum zameglijo druge stvari. Malo pihanja na dušo ne škodi, pravijo.

Sicer pa je danes na vrsti čas za mozganje pri našem projektu. Jutri je rektorjev dan in s tem študijskega procesa prosti dan (ja, malo dlje bomo spali ). To še ne pomeni, da bomo lenarili, ker je dela na pretek. Je pa tudi res, da že vsi težko čakamo počitnice, čeprav se bomo morali takrat učiti. No, vsaj naspali se bomo za naprej in nazaj pa še tale leni januar bo hitreje minil in februar zraven (zame najbolj obupna meseca, ker nekako kar ne najdem motivacije - vejretno je malo krivo tudi temačno vreme).

Uživajte na tale megleni dan in pazite nase, da kje ne padete, ker je še vedno ledeno po tleh. Sama sem imela danes presneto srečo, da se nisem stegnila ob izstopu iz avta. Šment pa te nizke temperature. Pomlad, res te že težko pričakujem.

vir

Vsi sanjamo, nekateri lepe sanje, drugi moraste, tretji take, da se jih sploh ne spomnijo. Sama sanjam velikokrat in ko se zbudim mi včasih ostanejo tako zelo v spominu, da me je strah, kaj bo. Nemalokrat se mi je namreč že zgodilo, da se mi je sanjalo nekaj takega, kar se je kasneje uresničilo. Ni seveda nujno, da takoj, a čez čas se ponavadi zgodi in takrat imaš tisti déjà vú občutek, ki zna biti prijeten, ali pa tudi ne.

In včasih me sanje navdajajo z grozo. Do sedaj so mi le ene ostale še popolnoma živo v spominu, kako letalo strmoglavi med Zgornjimi in Srednjimi Bitnjami. Odsanjala sem jih že več kot 10 let nazaj (imela sem okoli 9 let) in še danes me vsake toliko zaskrbi, kdaj se bo to res zgodilo. Ni nujno da se bo, a me skrbi, ker sem bila v avtu, ki je takrat ravno peljal po cesti. Zbežali smo ven, kaj je bilo potem pa ne vem. Takrat sem se prebudila, vsa prestrašena. Tisti dan me je bilo strah iti v šolo in sesti v avto. A se na mojo srečo ni nič zgodilo (še ne in upam da se tudi ne bo).

Danes se je stvar ponovila. Kraj je bil isti, a scenarij je bil veliko bolj grozljiv. Bili smo v neki hiši, pogovarjali smo se. Malo smo hodili iz kuhinje v dnevno sobo, ker je bilo toliko ljudi (sprva sem mislila, da je kaka sedmina, pa mislim, da ni bila). Potem so se pričele dogajati čudne reči. Vseh se na žalost ne spomnim več, a slika je bila takrat še preveč živa. Nekaj ljudi je bilo potrebno zmetati čez prag, zaradi neprimernega obnašanja in pri tistem, ko sem stala pred vhodnimi vrati sama, so se poleg odprla neka vrata/okna in notri truma ilegalcev. Vsi so si dali prst na ustnice in mi pokazali, da moram ostati tiho. Potem so tista vrata/okno zaprli. Prestrašena sem šla nazaj v hišo in nisem vedela, ali naj komu povem ali ne. Vmes so še nekoga vrgli iz hiše in potem smo sedeli v kuhinji. Jaz na kavču, starši in še nekaj ljudi za mizo ob oknu. Takrat smo začutili premikanje, oz. bolje rečeno skakanje. Nikoli ne bom pozabila očetovega prestrašenega pogleda, ko je naenkrat hiša pričela skakati in so se tla odprla. Občutek sem imela, kakor da mi bo kri zavrela, tako vroče mi je postalo in potem… potem je bilo konec vsega, ker sem se prebudila. Hiša je očitno pokončala tiste ilegalce, kaj pa se je zgodilo z nami pa ne vem.

Sliši se skrajno trapasto, a meni se je zdelo grozno, ker hišo poznam. Poznala sem tudi nekatere osebe in sedaj me bo zopet skrbelo, kaj se bo zgodilo, kako, kje in če sploh. Upam, da dotični dogodek ne, saj vsekakor ne želim vedeti, kako je, če se tla tako močno stresajo, da hiše kar poskakujejo in da se potem zemlja odpre in jih pogoltne (kakor tsunami scena, kjer se vse zravna z zemljo).

Če kdo zna to razložiti, kaj naj bi te sanje pomenile, bi bila vesela. Posmehovanje nekako ni na mestu, ker če bi vam povedela, kolikokrat se mi je vse skupaj že vse uresničilo, se verjetno ne bi več smejali (sploh če bi se tudi sami znašli vmes). Gledala sem že po raznih knjigah, pa mi to nekako nič ne pove, ker so različne razlage. Sem ter tja se najde kdo, ki mogoče pomisli, da sem psihično motena, pa nisem. Marsikdo tudi reče, pa saj so samo sanje. No,v tem primeru si tudi jaz želim, da bi bilo to, zgolj to.

Želim vam lep dan in čim manj morastih sanj!

vir

Končno, po dolgem času. Prav pogrešala sem ga že. Med vikendom je padal sneg in mi gubal čelo, ker me je skrbelo, da gre za kaj obsežnejšega. Ampak se je na srečo izkazalo, da bo bolj kratkega roka. V Kranju ga imajo sicer precej več, kar me je presenetilo v ponedeljek, ko sem se odpraviljala v šolo. No, še dobro da ga je pri nas že skoraj pobralo.

Zima pač ni eden mojih ljubših letnih časov. Pravzaprav je tisti, ki ga imam najmanj rada. Obožujem pomlad, ker je vse zeleno, ptički zopet pojejo, rožice zacvetijo in vse se prebuja. Poletje, ki sledi je sploh lepo, če je vroče in se lahko ohladimo v morju. Jesen je malo manj lepa, ker rado dežuje in se na hitro ohladi. Priznam pa, da me očarajo tiste barve v katere se odenejo drevesa. Zima potem ne prinaša nič lepega, vsaj meni ne. Gole veje dreves, trava postane rjava in izmozgana. Živali se poskrijejo, ptičkov ni nikjer,… Pa še sneg zapade. Skratka dolgčas.

Zato nekako že komaj čakam pomlad, da se odtopi ves sneg (če slučajno namerava zopet padati), da zopet sonce pridobi na moči in obudi vse rastline nazaj v življenje. Že kar vidim kako bo sosedov vrt lep, ko bo ves ozelenel in potem kasneje iz popkov pognal prelepo cvetje. Kar vidim tisto veliko češnjo, okrašeno z nešteto rdečimi pikicami, ki bodo končale v želodčkih. Joj… sanjarim sredi belega dneva.

Verjetno je krivo to, da se bližajo počitnice. Tokrat res tiste prave, ko človek ne počne nič, ampak samo moli vse 4 od sebe. Veselim se že petka, ko bomo za skoraj 14 dni zaključili s predavanji. Vsi si bomo voščili lepe praznike in potem odšli vsak po svoje. Nekateri na dopust, nekateri samo domov. Veselim se že ponedeljka, ker nekdo od mojih bližnjih praznuje, še bolj pa se veselim Božiča in daril pod smrekico.

No, ja do takrat je še kar daleč in hkrati precej blizu. Čas pa neusmiljeno teče. Veselim se že prihajajočega leta, ker se veselim pomladi in vse prihajajočih mesecev. Do takrat pa bom morala postoriti še par reči v šoli. Trenutno se namreč ubadamo z neko precej zanimivo stvarjo, ki se bo potegnila še v ponovoletni čas. Zna biti zabavno.

Čim lepše se imejte in ne zamudite tega prečudovitega sončka, ki sije danes, čeprav je zunaj precej hladno.

vir

Prvič v življenju se mi je zgodilo, da mi je nekdo to rekel. Najprej sem bila presenčena, ker nisem bila prepričana točno kam meri s tem. No, prva stvar, ki sem jo naredila je bil ogled SSKJ-ja, da se prepričam, kaj dejansko čistun pomeni. In ne pomeni ravno čistosti v higienskem smislu ampak bolj v besednem oz. moralnem. No, tukaj sem potem nekako odpadla, oz. je avtor zgornjega stavka nekoliko zgrešil s pomenom, pa vendar.

Kaj se je pravzaprav zgodilo, da sem bila označena za čistunko? Nič kaj groznega. Moja grozna lastnost, da imam rada, da je okoli mene vse čisto in da sem sama čista (umita). In nekaterim pač to ne gre v glavo. Tuširanje več kot enkrat na dan je, po mnenju nekaterih, seveda katastrofalno, ker umiva se le enkrat. No, jaz se občasno večkrat, iz različnih razlogov.

Prvi večji razlog za večkratno umivanje je potenje. Ne potim se prekomerno, daleč od tega. Če poslušam nekatere, da se spotijo že samo, ko sedejo v avto in se peljejo na neko lokacijo, ne to se mi ne dogaja. Potim se če sem živčna oz. fizično bolj dejavna. Torej umivam se kadar, po domače rečeno, smrdim zaradi potenja.

Drugi razlog je kuhanje. Po kuhanju človek vedno smrdi, pa naj bodo vonjave še tako lepe za kuharja samega in jedce. Ko prideš v stik z nekom, ki je ravno jedel ali se nahajal v kuhinjskih prostorih, je to izredno neprijetno, sploh če je to vonj po cvrtju. In ta vonj sovražim in prav tako vsak drug po kuhanju, zato se po kosilu obvezno umijem. Pač ne prenesem, da mi smrdijo oblačila, lasje in koža. Seveda oblačila, ki sem jih imela v času kosila na sebi obvezno romajo v pranje.

Tretji razlog je dnevna higiena (za katero, na žalost, nekateri še niso slišali). Človek je na nek način raj za raznorazne bakterije in ker se ob misli na to, kako kakšni zeleni stvori gomazijo po meni, kar zgrozim, seveda hitim takoj pod tuš zdrgniti kožo do rdečega, da le ne bi ostala kje kaka sled. Hec. Tako hudo ni, se pa vsekakor temeljito umijem. Zvečer ne morem v posteljo ne da bi se umila, ker v postelji sem vedno le v čisti spalni opravi in umita. Že tako se počutim grozno, ker vem da okoli gomazi pršic, ki se ponoči kar grebejo, kateri kos mojega mesa bodo zagrizle.

Četrti razlog je verjetno moja težnja po čistoči (mogoče bo kdo rekel fetiš). Včasih se umijem čisto brez kakega posebnega razloga, ker mi pač prija. Vem, da sama sebe težko vonjam, ampak imam občutek za to, kdaj smrdim. In ni mi bolj groznega, kot priti v kak prostor, kjer se okoli mene nahajajo ljudje, ki za tuš sploh še niso slišali. Katastrofa! Spet po drugi strani pa obstajajo tudi taki reveži, ki ne glede na to koliko se umivajo, še vedno smrdijo, ker ima njihova koža kiselkast vonj.

Če torej seštejem vse skupaj: zjutraj ko vstanem se ne tuširam, ker se med spanjem na srečo ne potim (se je pa že zgodilo, da sem se umivala, ker so me ponoči tako pogrizle pršice). Umijem se običajno, ko pridem domov iz šole, ker smrdim po zraku (če je deževalo ali snežilo sploh, tista grda vlaga v zraku). Če imam takoj kosilo, počakam še toliko da pojem, da se še dodatno nasmradim, potem se umijem in oblačila gredo v pranje. Potem počnem raznorazne stvari in če se kam namenim iti, h komu na obisk npr., se umijem in nadišavim. Če ne, počakam do večera in se umijem preden odtavam v posteljo.

Marsikomu se zdi to preveč. Meni osebno se ne, ker imam rada ta občutek, da si umit in da ne smrdiš po raznoraznih vonjavah okoli sebe. S tem prihraniš zadrego sebi in tistemu, ki se nahaja v tvoji bližini. Če sem zaradi tega označena za čistunko tudi prav. Vsekakor sem raje čistunka, kot pa da mi kdo reče, da smrdim.

Lep (snežen ) dan vam želim!

P.S. Pa da ne bo kdo sedaj mislil, da sem tako obsedena s čistočo, da se nikamor ne usedem, se ne rokujem ali kaj podobnega. Daleč od tega. Prej bi rekla da sem obsedena z osebno higieno, kot pa kaj drugega.

vir

Te besede si ponavljam zadnje dni. Zakaj? Ker imamo ravno nov predmet z novim profesorjem. Vsi vemo, da se o vsakem profesorju govori marsikaj. Tudi o predmetu se da slišati vse živo. Ampak najboljše je govorice preveriti v praksi. No o trenutnem učitelju, roko na srce, na žalost nisem slišala nič dobrega. In čeprav po 2 dneh težko sodim, ker še ne vem vsega, (in se zna izkazati tudi, da se človek lahko po daljšem času krepko moti) imam občutek, da stvar ni tako slaba, kot so mi jo opisovali.

Sprašujem se, zakaj točno se o nekaterih govori samo slabo in nič dobrega, o nekaterih pa samo dobro in nič slabega. Verjamem, da obstajajo taki ljudje, o katerih res večina lahko pove samo slabo ali samo dobro, ampak vsak človek ima v sebi, pa če je še tako slab, nekaj dobrega in obratno. Kaj ljudi prisili, da o nekom govorijo neresnice? Ne vem. Mogoče užaljenost, ker kljub temu, da jim je bil profesor všeč na koncu niso dobili pričakovane ocene. In potem je pač potrebno vsem povedati, da je hinavec, nepravičen, bedak,… Neumnost. Vsakemu se kdaj zgodi, da pač ne doseže pričakovanega, pa se kdaj vpraša potem, je mar za to kriv tudi sam? Ne, ah kje. Potrebno je najti grešnega kozla in ker to nočemo biti sami, je najbolj prikladno, da je to profesor.

Tudi sama včasih prehitro sodim ljudi, priznam. Ampak vsekakor sem pripravljena spremeniti mnenje, če se izkaže, da nimam prav. Najprej povprašam druge, kot vedno, da vidim kaj približno lahko pričakujem, potem se prepričam še na lastne oči. Včasih imajo dejansko prav, spet včasih ustrelijo mimo. Ampak do tega pride predvsem za to, ker imajo vsake oči svojega malarja. Jaz nekoga vidim kot vredu, simpatičnega, prijaznega človeka, nekdo drug pa ga lahko vidi kot popolno nasprotje tega. Ga očitno že nekaj odbija na njem, da ima zaradi tega drugačno mnenje.

Verjetno se problem nahaja tudi v zahtevnosti predmeta (če ostanemo pri priljubljenosti profesorjev). Pri tisti leni populaciji študentov, so vedno najbolj priljubljeni tisti, pri katerih ni potrebno veliko pomigati. Pri tistih, ki malo bolj delajo pa je mnenje že drugačno. Profesorja namreč ne sodijo samo po tem, koliko seminarskih nalog je potrebno narediti, ampak ga sodijo kot človeka, kot predavatelja, na podlagi informacij, ki jih prinese na pladnju. Mislim, da je taka kritika veliko bolj primerna, kot tista, zgoraj opisana (sojenje glede na ocene, količino dela,…).

Žal pa ni vedno tako. Se zgodi, da nekoga večina ljudi presodi v zelo dobri luči in se kasneje izkaže, da so se motili. Pa ne da spremenijo mnenje zaradi ocen ali količine dela. Ne. Spremenijo ga zaradi samega odnosa. Tudi meni se je že zgodilo, da me je profesor očaral, ko pa je pokazal še svojo drugo, manj očarljivo plat, me je razočaral na celi črti. In vzrok sploh ni bil v predmetu ali oceni. Bilo je zato, ker me je razočaral kot človek, ker ni bil to, kar je sam najbolj vneto zagovarjal.

Tu pa lahko potem spet pridemo do popolnoma nove teme, v kateri bi bilo govora predvsem o tem, kako ljudje najbolj sovražijo pri drugih lastnosti, ki se pri njih pojavlja v največji meri, pa se tega sploh ne zavedajo. Tako da bom rajši odnehala.

Za konec bi rekla samo to, skušajte gledati na komentarje o profesorjih z nekolikšne razdalje. Vzemite jih kot nekaj, kar nekdo vidi skozi svoje oči in ne skozi vaše. Počakajte, da pride do stika in si sami ustvarite mnenje. Mogoče sploh ni tako slabo, kot so vam opisali in mu boste storili krivico. Mogoče pa bo slabše. In karkoli že nameravate potem povedati prihodnjim generacijam, bodite prizanesljivi. Pustite jim, da sami presodijo o tem, kajti največ šteje lastno in ne tuje mnenje.

Pa lep dan vam želim še naprej!

vir

Trenutno sem v nekem čudnem stanju. Polna evforije po drugi strani pa polna strahu in obupa. V glavi imam vprašanje, ki ga moram nekomu zastaviti in od odgovora je odvisno v kaj se bo sedanje stanje spremenilo. V evforijo, ki ji ne bo konca ali pa v žalost, ker bo stvar ostala neizvedljiva.

Že od jutra se pripravljam, da bi postaila to vprašanje, pa me vskakokrat nekaj ustavi. Na žalost se mi ob tem vprašanju pojavlja še 100 novih, na katere ne vem odgovorov. Oziroma za enega vem in ta ni ravno pozitiven. Ampak razumem zakaj ne. Lahko bi vprašala in dobila odgovore tudi na ostala vprašanja. Pa me je strah reakcije.

Vem, grozna sem, ker se obnašam kot 5 let stara punčka, ki je nekaj ušpičila in se sedaj skriva pod odejo in čaka na sodbo za svoja dejanja. Ampak razlika med to punčko in menoj ni le v letih, ampak tudi v količini strahu. Sama ugotavljam da se, na žalost, z leti količina veča. Strah dobiva nove razsežnosti. Včasih si se bal jeze in kazni, ki je bila običajno fizične in/ali psihične narave. Danes se ne bojim toliko fizične kazni, kot se psihične. Ker slednja je hujša. Veliko hujša, ker lahko traja v nedogled.

Ne boli me to, da me nekdo udari za neko napako, ki sem jo naredila (pa naj bo upravičeno ali ne). Bolj me boli to, da me nekdo maltretira z besedami in dejanji za napake. Rajši bi videla, da me oklofutajo in zadeva mine, kot pa da me še n mesecev po dogodku nekdo ves čas uspe opominjati nanj (metanje naprej bi se temu reklo po domače).

Ampak zahajamo na stranpota. To ni bil moj namen, da ugotovite, koliko bojazni se dejansko skriva v meni. Verjetno je kriva vzgoja, ker vem, da se bom določenih stvari bala ne glede na moja leta. Bala sem se jih pri petih letih in bala se jih bom pri petdesetih. Sicer na drugačen način, pa vseeno.

Glede današnjega vprašanja (mogoče ga bom razkrila v kateri izmed prihajajočih objav) je stvar v tem, da imam dve možnosti. Vprašam in dobim pozitiven ali negativen odgovor. Ali ne vprašam in sploh ne vem pri čem sem. Torej, vsekakor se odločim za 1. točko: vprašam. Sledi izbira načina kako vprašati. Napisati listek in odbrzeti v nadstropje višje in čakati, da bo pozvonil telefon in me bo na drugi strani čakal kakšen jezen glas? Ali sesti za mizo in odkriti namero pri kosilu, da se bo po možnosti vsem zataknilo?

Vem, da ne gre za vprašanje življenja ali smrti, pa vendar. Zame odgovor lahko pomeni nekaj, česar se bom neizmerno lahko veselila. Lahko pa pomeni nočno moro, s katero bom morala živeti še kar nekaj časa. Zato sem se odločila, da bom pač zbrala pogum, kolikor ga premorem in vprašala. Kakšen bo odgovor, ne vem. Upam pa, da bo pozitiven. Ker s tem, kar nameravam storiti ne mislim nič slabega. Gre pa za moje dobro.

Bomo videli. Mogoče se še vse razplete dobro, čeprav imam v glavi popolnoma drugačne scenarije. Uživajte tale dan, čeprav je bolj čudno vreme. Naj vam ne pokvari vzdušja. Pa ne pozabite, jutri se boste lahko veselili, ker bo danes ponoči okoli hodil Sv. Miklavž. Jaz že komaj čakam. ^^

P.S. Pazite se parkeljnov, naj vas ne pretepejo preveč. Sama sem bila lani čisto modra (pri nas imamo namreč zelo zelo žleht parkeljne).