Saily

vir

Minilo je že 6 mesecev. Sedela je na balkonu in se sproščala od napornega dneva. Sonce je počasi zahajalo in barvalo nebo v oranžno rdečih odtenkih. Jutri bo zopet sončno. Sedaj je že znala razbrati različne znake iz neba. Sprva se ji je vse skupaj zdelo neumno, ker ji je bilo težko razumeti, da določeni oblaki celo nekaj pomenijo. Ker se je privadila, ji je stvar postala všeč in ni minil dan, ko ne bi zvečer veselo opazovala neba in razmišljala, kakšno bo novo jutro.

Po tistem, ko je odšla iz bolnišnice se ji je življenje obrnilo na glavo. Sprva v negativnem smislu, kasneje pa v zelo pozitivnem. Ker je vedela, da njen, sedaj že bivši fant, staršev nima več, še manj kakih dedičev, si je lahko prilastila njegove stvari. Tako ali tako ni bila več prepričana, da se bo še kdaj zbudil. Konec koncev bi lahko tudi sama sporočila zdravnikom, da naj ga odklopijo, ker mrtva zelenjava pač ne more več postati živa. Sklenila je prodati stvari in se preseliti nekam drugam, si poiskati novega partnerja in zaživeti boljše življenje.

Načrti so se sprva nekoliko izjalovili, ker so ljudje, katerim je nameravala prodati premoženje pričeli komplicirati, ker so od nekje izvedeli, da njen kvazi mož še ni mrtev. Popustili so šele po tistem, ko jih je nekoliko podkupila. Hiša je bila tako prodana, ona pa je bila svobodna. Obdržala je svoj avto, njegov je bil tako ali tako na smetišču. Ko je zaklenila hišo za seboj in predala ključe ji je bilo malo tesno pri srcu, a vedela je, da bo nova družina prijetno poživila okolico in do sedaj nekoliko temačno hišo.

Potem se je odpeljala. Najprej ni bila prepričana kam želi iti. Vedela je, da mora daleč stran, da se zabrišejo sledi za njo, ker ni želela, da jo še kdo kakorkoli povezuje z njeno preteklostjo. Bilo ji je hudo, ker je to pomenilo tudi, da mora prekiniti vse stike s prijateljicami in svojimi starši. Sklenila je, da je to pač cena, ki jo mora plačati za to, da bo končno lahko pričela uživati. Odšla je na urad, si spremenila ime in priimek, zamenjala vse listine in odšla na letališče. Od tam je z letalom poletela daleč, daleč stran od svoje preteklosti.
Beri naprej…

vir

Pravijo, da vidiš tunel in na koncu snop bele svetlobe. Težko bi se strinjal z njimi, kajti sam je videl eno samo samcato temo. Nobene svetlobe. Je mar to pomenilo, da je še prezgodaj za kaj takega? Ves čas je poslušal polno glasov. Nekateri so kričali, drugi so bili žalostni, tretji zaskrbljeni. Ni vedel točno kje je, vedel je le, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Slišal je zavijanje siren, potem pa se je vse zavilo v molk in še večjo temo. Pozabil je na čas, ker v tisti dimenziji ne obstaja.

Potem je počasi pričelo vse prihajati nazaj. Tihi zvoki, šepetanja, pogovori, vonj po čaju in hrani, piskanje naprav,… Počasi se je pričel zavedati, da je nekje drugje. Popolnoma drugje, kot je končal. Zdelo se mu je, da je bil še pred nedavnim na cesti, za volanom in poslušal radio in razmišljal, kaj je storil napak. Potem je vse skupaj zagrnila tema. Tako trda tema, da je potreboval nekoga, da bi mu razložil, kaj se je zgodilo. Zakaj je nastala tista tema in koliko časa je trajala.

Počasi je pričel odpirati oči, ker ga je zanimalo, če je res, kar mu sporoča sluh. Vse je bilo nekoliko megleno, kremasto zelene stene, bele mize, srebrne postelje, naprave, tam na steni daleč pa okno in zunaj tema. Bila je bolnišnica, to mu je bilo jasno, le da ni vedel katera. Mogoče popolnoma drug kraj, kot tisti domači. Nikogar ni bilo ob njem. Bil je sam, še sosednje postelje so samevale. Spraševal se je, kateri datum je. Nesreča se je morala zgoditi pred kratkim, mogoče kak dan, največ dva nazaj.

Počasi se je poskušal spraviti v sedeč položaj. Takrat ga je močno zabolelo. Roka je bila obvita in tudi noge ter glava. Poškodbe so bile očitno resne. Malo bolje se je razgledal okoli sebe. V roki je imel dve cevki, vsako na eni strani. Po eni je tekla kri, po drugi nekaj umazano rjavega. Našel je še tretjo, s prozorno tekočino. Zdravila, hrana in kri, očitno. Naprave so še kar piskale. Sklenil je poiskati tisti rdeči gumb, ki prikliče sestro, kajti zanimalo ga je, kaj se je zgodilo. Spomin je zatajil.
Beri naprej…

vir

Gre za zgodbo, ki je zgolj domišljijska. Vse osebe in podobnosti z resničnim življenjem so zgolj in le naključne.

Že dobro uro je sedela v kuhinji in tuhtala. Ni vedela kaj je naredila tako zelo narobe, da je na vrat na nos odšel skozi vrata. Mogoče potrebuje nekaj časa zase. Sicer pa, zakaj bi morala kriviti sebe, mogoče je bil živčen, mogoče so ga zjezili že na delu in je moral to jezo samo na nekoga stresti. Čudna reč. Skuhala si je kavo in prebrala časopise. Minili sta še dve uri in postalo ji je dolgčas. Zdelo se ji je, da ga nocoj ne bo nazaj, zato se je odločila, da bo aktivno preživela ostanek večera.

Poklicala je prijateljice in se zmenila, da se čez dobro uro dobijo v mestni kavarni. Ker je bila že umita in urejena se je za ta čas usedla še pred televizijo. Program bi lahko že zamenjali, vsako leto je bila ista pesem, isti filmi ob istem času, pa saj človek kar ne more verjeti. Kdo sestavlja te programe? Mar res mislijo, da to gledajo samo še otroci? Kaj pa starejša publika? Ugotovila je da nekatere filme zna že s podnapisi na pamet. Zdolgočaseno je zavzdihnila, vstala in se odšla obleči v plašč in nove škornje.

V glavo se ji je prikradla misel nanj. Verjetno je pri prijatelju, edinemu, ki ga ima. Zakaj bi se torej obremenjevala, saj bo pritekel nazaj, kot Lassie. Še vedno je. Brez nje še nikoli nihče ni mogel živeti, čeprav so nekateri morali, ker so bili prisiljeni v to, z njene strani. Vedno je bila ona tista, ki je povedala kje je meja in stvar zaključila. Imela je smešen občutek, da se mu je mogoče tokrat res zamerila in da ga ne bo, ampak je misel rajši odgnala in se odpravila na zabavo s prijateljicami.

Na cesti je bila gneča, kot ponavadi, a je nekako ni motilo. Mrmrala si je pesmice, ki so bile na radiu in se vsake toliko časa ogledala v ogledalu. Bližala se je tridesetim, a je še vedno izgledala tako dobro, kot slabih 10 let nazaj. Gub ni imela veliko, sem ter tja kako smejalno. Kar pa je bilo večjih nepravilnosti jih je tako ali tako vedno zakrila. Ni bila vedno v središču pozornosti, vedela pa je, da je vsekakor opazna. Ko se je ustavla pred semaforjem je v sosednjem avtomobilu zagledala majhne otroke. Da bi ona imela otroke… popadel jo je smeh. Ne, to je bilo daleč od njenih želja. Mogoče si je to želel on, a povedala mu je že na začetku, da si ne misli kvariti podobe, zaradi majhnih pamžev, ki bodo ves čas kričali, dokler ne bodo odrasli. Sicer pa to je bilo njeno telo in ne njegovo in če mu kaj ni prav, lahko tudi odide. Beri naprej…

vir

Gre za zgodbo, ki se mi je porodila v glavi sama od sebe. Vse osebe in podobnosti z resničnim življenjem so zgolj in le naključne.

Sedel je pri mizi ob oknu in v njem je tlela jeza. Tako huda, da je skoraj zdrobil kozarec v rokah. Presedal se je sem in tja in ni vedel kaj bi pravzaprav počel. Glavo je imel polno raznih misli in vse so bile povezane z jezo, ki je počasi preraščala v bes. Zunaj je bilo čudno vreme, ampak vedel je, da je tam, kjer je ona, danes sigurno sonce. Ni ga motilo to, da ima sonce, ker ga tudi ni motilo slabo vreme. Bil je jezen zaradi drugih reči, v povezavi z njo.

Ker sta že nekaj časa živela skupaj, se je navadil na vse v povezavi z njo. Predvsem na njeno tarnanje, čeprav je bilo včasih popolnoma brez razloga. Največkrat ga je poslušal popoldan, ko je prišel iz službe ona pa iz šole, ki jo je skušala končno dokončati. Sedela je za mizo in brala knjigo, potem pa se je zopet pričela smiliti sama sebi in ni mu pozabila postreči s tem. Samopomiljevanje ga je vedno jezilo in trudil se je, da tega ni pokazal. Razumel je, da pač obstajajo ljudje, ki radi iz muhe delajo slona in tisti, ki tega, kako se jim včasih godi krivica, ne obešajo na veliki zvon.

Včerajšnji dan v tem ni bil izjema. Pozno popoldan je prišel domov in čakala ga je v kuhinji. Pozdravila sta se, izmenjala nekaj vljudnostnih fraz in potem sta imela kosilo. Ko sta pojedla, sta imela vedno navado še malce posedeti za mizo in se pogovarjati. Včasih so bile na vrsti prijetne teme, včasih popolni nesmisli, spet drugič je bilo polno smeha, na trenutke pa tudi veliko jeze in kričanja.

Očitno je bil na vrsti eden tistih dnevov, ko je bilo veliko smeha, na koncu pa zatajene jeze. Pogovarjala sta se o preživetem dopoldnevu in kako sta se imela. Ona je kot ponavadi povedala, da je bilo dolgočasno in da ji primanjkuje časa zase in da si že želi oddiha in da težko čaka dopust. Sam je povedal, da se je imel kar solidno in da ima še veliko dela, a da mu ni odveč in da bo popoldne zapolnil s tem. Potem mu je povedala, da ima sedaj 2 dni prosto in se bo vejretno odpravila na smučanje, ker je bilo snega že dovolj in je že težko pričakovala, da se požene po strminah. Ostal je tiho, ker ni imel kaj reči, sam namreč ni maral smučanja, ker se je v preteklosti prevečkrat poškodoval in ga je zato zasovražil. Pokimal je, češ, naj počne, kar ji pač ustreza. Nato je odšel v kabinet. Beri naprej…