Pogledam na koledar, pogledam na uro,… kar težko verjamem, da je julij že mimo. Pravzaprav junij, julij in skoraj tudi že avgust. Čas teče tako hitro, da je težko slediti. Osnovna šola in gimnazija sta se mi vlekli v primerjavi s študijem. Sedaj mi čas kar drvi, pa pravzaprav ne vem zakaj. Kaj je tako drugače od prej?

Vsekakor je veliko več skrbi, odgovornosti in drugih odraslih stvari, ki jih prej ni bilo. Mogoče je s tem povezana tudi hitrost časa. Teče hitreje. Če poslušam starejše, radi pravijo, da se komaj obrnejo pa je iz ponedeljka že tu nedelja. Tako hitro mi sicer še ne teče, priznam pa, da tedni kar minevajo. In če se vprašam, kaj sem pravzaprav počela v teh počitnicah… v bistvu ne vem. Stvari so dejansko odbrzele mimo mene.

No, vsekakor upam, da september ne bo ravno odbrzel mimo mene. Vem da bo šel hitro, verjetno tudi zaradi tega, ker bom na dopustu (čeprav sem na dopustu že od srede junija). Predvsem zaradi tega, ker bom daleč od doma in ker potovanja na sploh minejo prehitro.

Veselim se tudi že oktobra, ker bo letos moje zadnje leto. Želim si, da bi mi čim hitreje uspelo dobiti mentorja za diplomsko delo in potem le-to spisati v čim krajšem času. Potem pa na lov za službo. No, vsekakor potem to pomeni tudi konec tako dolgih počitnic, kot jih imam sedaj. Ampak če priznam, včasih so tako dolge, da sploh ne vem več kaj bi še počela. Res pa je, da ko bo na vrsti služba, bodo sigurno vsake počitnice več kot dobrodošle.

Do takrat je še vsaj leto časa, upam. Potem pa bomo videli kaj in kako. Trenutno bom najbolj osredotočena na priprave na odhod in potem na samo potovanje. Priprav je še kar nekaj, ampak verjetno bo tudi ta čas minil, kot bi mignil. Ali pa se mogoče motim. Mogoče se bodo kazalci pričeli vrteti drugače.

Upam, da tudi vam, karkoli že počnete, čas mineva dovolj hitro. Tudi če ste v službi ali pa samo lenarite (no, dejansko gre tisti čas v službi hitreje, kot tisti, ki ga prelenarite, preverjeno). Želim vam skrajno lepa še zadnja 2 tedna avgusta (sploh tistim, ki morajo 1.9. že nazaj v šolske klopi).

Pa lahko noč in mirne sanje!

Saily

Ja, počitnice so in ker sem doma in recimo temu, da nimam kaj pametnega početi (saj imam, lahko bi pospravljala, prala, likala, sesala,… ampak rajši berem knjige, ker poglavarjev pač ni doma in je to idealni čas za počitek) sem se lotila peke.
Med vikendom sem imela obiske in ker razen kupljenih piškotov doma ni bilo nobenih posebnih dobrot, sem se odločila za malce zahtevnejši projekt, ki se ga lotevam že kako leto.
No, na koncu se je izkazalo, da ta projekt niti ni tako zelo zahteven, kot so mi vsi pravili. Mami me je vsakič, ko sem ji omenila, da bi sama naredila potico, navdušila z razno raznimi opozorili, kako da je to težko narediti, da nikoli ni vse prav. Ali ti odstopi rob, ali se ves čas drobi, lahko da je celo premalo nadeva,… skratka same težave. Po prebiranju raznoraznih receptov, sem se za enega odločila, sestra je nakupila sestavine in delo se je pričelo.

Najbolj zatežen del postopka mi je bil, kot vedno, čakanje, da testo vzhaja . Vmes sva sicer s sestro pripravili nadev, pa vendar. Ona je potem odšla na svež zrak, jaz pa sem sedela za časopisom in čakala strahotni pok, ki bi mi dal vedeti, da je prvo vzhajanje in potem še drugo, mimo. Potem sem se lotila valjanja testa, nadeva in končno še peke.
Zadeva se je pekla dobro uro, kljub temu da bi se mogla bojda uro in pol. Meni se je že pred eno uro zdela več kot dovolj zapečena (temperaturo sem tako ali tako morala zmanjšati vsaj 3x s 180°C sem prišla na borih 140°C).

Rezultat je bil vsekakor zabaven. Prva potica, ki jo lahko vidite na vrhu, je kolikor toliko uspela tudi estestko (če odštejem trapaste luknje v testu, ki sem jih naredila sama, ker je tako pisalo (naluknjajte jo, da vam testo kasneje ne bo odstopalo), potem pa so se med peko še dodatno razširile).
Druga potica pa je hmmm… nekakšna čudna skulptura, ki je nastala zaradi pomanjkanja prostora v samem modelu. O sami kakovosti vam bodo lažje povedali drugi, ker sem sama preveč pristranska. Moram pa priznati, da je prvi del potice pošel v 3 dneh, drugega pa je še vedno nekaj (verjetno je kriv izgled ).
Ker je rezultat za prvič zadovoljiv, se bom ta teden, preden prideta poglavarja nazaj domov, lotila še pehtranove, ker imajo pri nas pehtranovo rajši (ne vem sicer zakaj, ker meni osebno je tista zelena zadeva odvratna).

Če bi se vikend tako lepo zaključil, kot se je potica bi bilo super. Pa se žal ni. V soboto smo se odšli v Bohinj namakat (ja, priznam, še nikoli se nisem kopala v Bohinjskem jezeru ). Najprej me je zbila vožnja, ker smo pol ure čakali v koloni na koncu gorenjske avtoceste (kako tipično). Ampak če bi vedela, da me bo potem zbila še neka druga stvar, se verjetno ne bi pritoževala.
V Ukancu smo si našli prijeten kotiček, kjer je bila z nami na plaži tudi naša kuža (čeprav so bojda nekje razpostavljene table, da naj psi ne bi bili prisotni; sama nisem nič opazila, razen tistih, da morajo biti psi na povodcu). V vodo sem zabredla 3x, kar je bilo več kot dovolj, da imam še danes prijetno napihnjen trebuh kot kaka nosečnica (sumim na kak prehlad notranjih delov).
Da je bila svinjsko mrzla sem vedela že ko sem stala notri samo do kolen. Ampak me moja trma, kot ponavadi, ni pripravila od tega, da bi se obrnila. Po nekolikšnem oklevanju, sem se potem rajši kar zvrnila notri, ker sicer bi si muke še podaljšala.
Imela borih 19°C, to sem izvedela šele doma (ne nimam kakšnih posebnih čutil na sebi, da bi lahko natančno ocenila temperaturo ). Ampak tako ali tako mi to tam ne bi nič pomagalo. Sonca ni bilo in hvala bogu da je bilo tako, ker ko se je končno pokazalo je tako nesramno žgalo, da smo se pobrali v dobri uri. Potem se je oglasilo še grmenje, kar je naš odhod še podkrepilo.

Veselo presenečenje me je čakalo, ko sem prišla do avta. Sprva ga sploh nisem opazila, ker sem bila parkirana na pol v gozdu (ja saj vem, TNP, TNP,… ). Ko sem se zapeljala na svetlo pa me je kar zbodel v oči. Sprva sem upala na kako reklamo ali pač opozorilo, ker sem na tem koncu pač turist (take listke so včasih samo v opozorilo dajali v Porotorožu in na Bledu) . Ampak ne, je bil kar pravi pravcati račun, ki sem ga potem včeraj poravnala (da je bilo prej kot v roku 8 dni).
Sedaj vem, da prihodnjič, ko se bom znašla v Bohinju, ne bom parkirala avta tam, kjer ga pušča večina, ampak ga bom pustila na parkirnem prostoru (kar pred hotelom če bo potrebno). Ker, ko smo se peljali ob jezeru nazaj domov, sem opazila še vsaj ducat avtomobilov z listki (mi je bilo nekoliko lažje pri srcu, ker nisem bila edina, čeprav nikomur ne privoščim plačevanja kazni). Nikjer pa seveda nobenih tabel (v mojem primeru je očitno bila, pa sem jo spregledala), da je prepovedano parkiranje. No, me je izučilo za prihodnjič (moja prva kazen nasploh), da ne bom več počela traparij.

Trenutno se nisem nič oglašala, niti brala vaših komentarjev, ker sem potrebovala manjši odklop. S faksom sem za letos zaključila (3. letnik opravljen brez večjih problemov), brez kakih grehov za nazaj. Sedaj res uživam brezskrbno poletje (resnično 3 meseci počitnic, no skoraj 4). Na koncu leta se mi je na žalost nakopičilo morje stvari, ki so me nekako tiščale proti tlom (zasičenost z obveznostmi, takimi in drugačnimi; čudni pripetljaji na koncu leta; naveličanost; …) in zame je edino zdravilo, ki take stvari popolnoma pozdravi, morje. In zato je bila odločitev jasna.

Na morje sem odšla nekaj dni nazaj, natančneje 4.7.2008 in se danes nepredvideno vrnila. Mišljeno je bilo namreč, da se vrnem šele v ponedeljek, ampak so bile za celoten vikend napovedane plohe, tako da sva rajši na hitro vse pospravili in hop v avto proti domu. Kopanje v dežju in bliskanju je sicer noro dobro in ga naravnost obožujem, ampak sem ga v tem “dopustu” enkrat že izkoristila. Sedenje v notranjosti, ker zunaj ne moraš nič početi, pa je duhamorno in v takih primerih je lažje biti doma.

Vreme je bilo sicer večino časa lepo. Dobila sem celo nekaj barve, kar tudi ni tako zanemarljivo, ampak večja doza bi še morala priti (septembra, ko bom dosti bližje ekvatorju). Opravila sem celo planinski izlet, če lahko temu tako rečem. Pohod na sam vrh Grgurja niti ni bil tako lahkoten, kot je sprva izgledal. No, če prištejem še poškodovano koleno na poti navzdol, je bila to res na pol misija, ki se je hvala bogu srečno končala. Vetra je bilo več kot dovolj, vode tudi. Pogrešala bom nočno guganje in šumenje morja, ampak če bo tako zelo hudo, se lahko že naslednji vikend zopet odpravim nazaj.

Priznam,  ni lepšega občutka, kot se zopet voziti domov. Ob prestopu slovenske meje mi je srce kar zaigralo. Potem me je do doma ločila le še dobra ura in pol. Doma so bili kajpak presenečeni, ker sva se predčasno vrnili, ampak kljub temu naju nihče ni zaradi tega grdo gledal.

So se problemi razblinili? No ja, nekateri vsekakor ja. Odpočila sem si od študija, od vsakodnevnih srečanj in voženj. Eden od problemov pa mi le ni šel popolnoma iz glave. Sploh, ker se je v bistvu med samim “dopustovanjem” zopet pojavil, kot da bi vstal od mrtvih. Ampak s tem se bom rajši ubadala sedaj, ko sem zopet doma. Bomo o tem rekli kako besedo več kdaj drugič.

Sedajle že težko čakam, da se vržem v mojo, samo mojo, mehko posteljo in da zaspim. Jutro bo sicer drugačno kot na morju in prva stvar ne bo skok v vodo, pa vendar. Vem da mi bo kljub temu lepo.

Lepo se imejte tudi vi in naj vam napovedano slabo vreme ne pokvari vikenda.

Saily

Ne ravno dobesedno, pa vendar.

Ja težko je verjeti, ampak res sem nazaj (očitno). Nekaj mesečno poslušanje vprašanj v smislu zakaj si prenehala pisat blog, zakaj si pobrisala blog,… ipd. je sodu dokončno izbilo dno. No, povod je bila verjetno obljuba sošolcu (potopis na blogu) in mi drugega ni preostalo.

Ampak priznam, tudi meni ni dalo miru. Včasih so me resno zasrbeli prsti, da bi zopet nekaj napisala, pa mi je moj 2. jaz v glavi rekel pa ne bodi neumna, saj nimaš več kaj povedat. In je ostalo pri tem. Za vnaprej nič ne obljubljam, razen Gašperju potopisa ;). Bomo videli kaj bo in kako bo. Upam pa, da bo tukaj vse skupaj malo bolj zaživelo.

Se kmalu javim s kakim daljšim zapisom, zaenkrat pa samo pozdrav vsem, ki ste me (ali pa tudi ne) pogrešali.

Saily

P.S. Še to, priznam, presenetili ste me. Niti slučajno si nisem mislila, da ste me brali v takem številu (sploh sošolci, ker večina ni nikoli nič omenila dokler ni blog romal tam kamor sonce ne posije).

Pižama mi je že nekaj časa nazaj delal skomine z njim. Sedaj pa sem končno ponosna lastnica še zadnje Potterjeve knjige (še pred prednaročniki… ). Kljub vsej mulariji, ki se je nabrala v Kranju (no, verjetno jih ni bilo toliko kot v Ljubljani v Konzorciju), sem bila prva, ki ga je kupila (kar so še obeležili ). Samo upam, da se ne bo kje kaka moja fotka v kakem časopisu znašla zaradi tega.

Že hitim brat… danes bo kratka noč.

Ob tem se mi nekako pojavlja vprašanje: kam se vpisujejo študentje, na fakulteto ali v vrtec?

Očitno gre za nekakšen novi pristop, se bom pustila presenetiti in preverila potem jeseni končne rezultate vpisa. Mogoče jih bo pa ravno wii konzola prepričala (sploh moški del populacije, ki ga malce primanjkuje).

… so zakon. Tako, kot pravi reklama. S čimer ne mislim, da ostale živali niso. Daleč od tega. Rada imam večino živali in, če bi jih lahko, bi jih imela več, kot jih imam. Ampak ker nimam časa, da bi jim ga posvetila v tolikšni meri, kot bi se spodobilo, jih rajši nimam. Mi je moja kuža dovolj. Nekateri jih imajo več in uspejo vsem izkazovati enako mero pozornosti, kapo dol. Spet tretji so takšni, da jih imajo, pa se človek vpraša čemu, ko jih tako zanemarjajo.

Ja, ljudje smo si zelo zelo različni. Pa naj objasnim, kaj mi je dejansko stopilo na žulj.

Vlatka je zadnjič napisala izredno simpatično objavo o psih in sem se popolnoma strinjala z njemimi besedami. Bila pa sem presenečena, oz. bolje rečeno zgrožena nad nekaterimi komentarji. Ne razumem ljudi, ki se zgražajo nad tem, da ima človek rajši psa, kot sočloveka (Mar se bojite, da bi psi zavladali svetu?). Ugotavljam, da nekateri očitno s soljudmi še nikoli niso imeli slabe izkušnje, da bi iz tega ugotovili, da včasih res nima smisla se bosti s človekom in greš rajši na sprehod s psom in se pogovarjaš z njim, ki je tvoj najzvestejši poslušalec.

Ne razumem tudi tega, zakaj obtožujejo ljudi, če se jim podre svet, ko jim umre ljubljenec, njim pa je npr. umrl nekdo iz družine. Razumem, da je to težko primerjati, ampak vsekakor je primerljivo. Pa mislim ljudje, tudi meni je umrlo že veliko sorodnikov (bližnjih kot daljnih) … in ja, me je prizadelo, močno (ker nisem brezčuten človek za razliko od nekaterih). Ampak ko ti umre ljubljenec, se ti ravno tako podre svet, pa tudi če te je le-ta ljubljenec spremljal samo nekaj 10 let. Ljudje, ki takega ljubljenca nimajo, tega nikoli ne bodo razumeli, ker to pomeni, da ga nimajo radi tako brezpogojno, kot trdijo da ga imajo.

Opažam veliko starejših ljudi, ki imajo psa ali mačka, ki jim krajša dneve, ker nimajo več nikogar. Mogoče imajo še vnuke in preostalo družino, ki že pač živi na svojem in se oglasi enkrat na teden, ampak to ni primerljivo s tem, da ti je nekdo na voljo 24/7. Mož/žena je mogoče že pokojni/a in zato ima psa/mačka, da se z nekom pogovarja. Zakaj za vraga bi se ravno morala pogovarjati s sosedi ali z drugimi ostarelimi ljudmi? Zakaj? Kje to piše? Človek se lahko pogovarja s komer se želi. Če je njegova volja, da se rajši s psom/mačko, naj se. Zakaj bi se kregal z drugimi, če se temu lahko izogne? Zakaj bi poslušal opravljanje drugih ljudi, zakaj bi poslušal njihove probleme, če ima že na vrhu glave in čez svojih?

Res ne razumem, kaj je vaš problem, da po eni strani trdite, kako obožujete živali, ko pa pride do tega, da slučajno opazite nekoga, ki mu daje hrano s svojega krožnika, ki ga vozi k pasjemu frizerju, ki ga ljubkuje, dovoli, da ga pes poliže po obrazu, bog-ne-daj, se druži samo še s psom… takrat pa kar naenkrat ta ljubezen nekam izpuhti in vi samo še obtožujete. Doma pa imate psa, ki ga sploh ne bi smeli imeti, ker sploh ne veste zakaj ga imate, ker revež sedi v kotu in čaka, da mu boste namenili svojih dragocenih 5 minut. Najverjetneje ga imate zato, da ga imate ali ker so ga želeli otroci, vam pa se z njim sploh ne da ukvarjati. Nasvet: boljše bi bilo, če ga date nekomu, ki ga bo za razliko od vas imel rad, kljub temu, da boste otrokom zlomili srce, ko bo šel od hiše (amapk še vedno bolje, kot da trpi pri vas doma).

Če imate žival, jo imate zato, da jo imate radi, da ji pokažete to, da ona vam pokaže svojo ljubezen… in absolutno ne za to, da mi boste govorili, kako je pes manjvreden, oz. da nikoli ne bo enakovreden človeku. Pa vam nekaj povem: pes je včasih še več vreden od človeka, ker so mnogi ljudje slabši od psov.

Pa brez zamere. In tisti, ki se v tem članku niste našli, smatrajte mojo jezo nad vami za brezpredmetno.

Lep sončen dan vam želim še naprej!

… čakam nate, da se vrneš. Odšla si tiho, ne da bi vedela. Kar sredi noči si vstala in zjutraj te ni bilo več poleg mene. Klicala sem te, moledovala, prosila na kolenih, da se vrneš. A si ostala neomajna. Zavrgla si me, kakor zavržemo smeti. Zakaj točno si me zapustila še vedno ne vem. Verjetno zaradi nekoga drugega. Ampak nisem vedela, da si te izmenjujemo. Vedno sm te imela za svojo, a daleč od tega, da bi ti onemogočala druženje z drugimi.

Dolga leta si me spremljala. Že v osnovni šoli sva bili najboljši prijateljici. Vedno si mi pomagala z novimi idejam, ki so se izkazale za super stvar. Pomagala si mi pri vseh vragolijah, ki sem jih naredila čez leta. Skupaj sva odrastli in šli tudi na gimnazijo, kjer sva bili še vedno nerazdružljivi. Vsaj večino časa. Potem pa je prišla matura in po maturi slovo, ko smo odšli vsak svojo pot, na različne fakultete. Dejala si, da se bova še slišali, da to ni slovo za vedno. In imela si prav. Slišali sva se sicer bolj poredko, a bolje kot nikoli.

Lansko poletje si se zopet vrnila. Kako sem te bila vesela. Zopet sva vse dneve preživljali skupaj. Se smejali, se jezili, se jokali, delali traparije… to so bili nepozabni dogodki. Še celo na dopustu, ogromno kilometrov od doma, me nisi pustila pri miru. Mislila sem nate in ti name in ob prihodu domov je bilo zopet veselo. Potem pa se je nekaj zgodilo.

Kaj je bilo to, ne vem. Kakor da bi se pretrgala tista najmočnejša veriga. Še danes iščem razloge, a jih ne najdem. Počasi si se pričela oddaljevati. Držala sem te za roko, a si jo počasi odtegovala. Najprej sva se videli vsak drugi dan, potem tretji, četrti,… na koncu pa nič več. Kar odšla si brez pojasnila. Še vedno upam, da se boš vrnila, ker je sedaj v mojem življenju na tem mestu velika praznina. A čeprav upanje umira zadnje, globoko v sebi vem, da sva to obdobje zaključili. Da se ne nameravaš vrniti.

Komu sedaj delaš družbo ne vem, a upam, da se imata skupaj lepo. Tudi jaz skušam čas preživeti čim bolj uspešno, tako da ne mislim nate. In priznam, ni mi več tako zelo hudo. Še vedno imam obdobja, ko bi se najraje z glavo zaletela v steno in te šla poiskat, da bi te pripeljala nazaj, a so vedno redkejša. Mogoče je to znak, da je čas, da se umaknem. Da odidem, tako tiho, kot sem prišla. Da ti pustim, da naprej živiš svoje življenje, kakor si si ga zamislila.

Upam, da se boš še kdaj spomnila name in me obiskala, vsaj kot stara prijateljica.

Ne bom te pozabila.

Pogrešam te, moja predraga prijateljica…

… inspiracija.

Obljuba dela dovg.

Dolgo časa sem obljubljal in odlašal (sicer upravičeno), sedaj pa sem se odločil, da po Sailynem in Kašparjevem. vzoru končno dam pobudo za ponovno srečanje škrtih blogarjev.

Kraj : Škofja Loka - Jesharna

Datum : Sobota 2. Februar, ob približno 16.00.

Udeležbo lahko potrdite med komentarji, dobrodošli pa so tudi vsi dodatni predlogi glede tega dne.

Ena možnost po končani jedi in pijači je Biljard v Loški biljardnici, druga možnost pa je Loški Pub. Kot sem rekel, pa je vsak dodaten predlog več kot dobrodošel.

Se vidimo! Dobrodošla pa je tudi vsaka reklama na drugih blogih !

LP meglicm

Čim prej se prijavite, da bo znana številka udeležencev, ker je potrebno rezervirati mize. Če nas bo namreč upadlo 30 notri, brez da bi se napovedali, se zna zgoditi, da bomo ostali brez stolov.

Se že veselim, da se bomo po dolgem času zopet videli. Pridite v čim večjem številu. Za pot imate pa na mojem blogu še vedno sliko, tako da izgovor, da ste se izgubili, ne pride vpoštev.

Kaj bi lahko sploh še bilo lepšega. Sonček je, že kar 2 dni. Otoplilo se je, zjutraj ko se peljem na faks sonce že vzhaja. Res, čudovito. In če k temu dodam še današnjo A oceno, je sploh fantastično.

Pa začnimo pri začetku. Nekaj časa nazaj, sem vam omenila, da trenutno ne razpolagam prav na široko s časom, ker smo bili s še 2 sošolcema popolnoma zakopani v delu. In se je izplačalo. Vsaka ura, ki smo jo preživeli na neki lokaciji (naročnik in lokacija naj ostaneta skrivnost, ker ne želim da stvar postane javna dokler tudi oni ne uredijo stvari dokončno), vsaka ura, ki smo jo preživeli v delu v MS Visiu, vsaka ura, ki smo jo preživeli skupaj in napenjali možgane, se je izplačala.

V stvar je bilo vloženega veliko truda, čeprav se mogoče ni zdelo. 13 plakatov ni mala stvar. Sploh, če je vsakega od njih potrebno 3 tedne samo popravljati, do tistega pravega končnega izdelka. Marsikdo se bo smejal češ, kaj ste osnovnošolci, da morate risati na plakate? Pa saj imate najbolj moderno fakulteto, bi pa že lahko projecirali na platno. Pri tem predmetu na žalost tako ni šlo, ker je bilo res potrebno, da se vsi plakati nahajajo naenkrat na tabli in v točno določenem zaporedju. Najbolj pomemben je bil namreč pregled nad celotno zadevo, da so jo lahko komentirali profesor, sošolci in asistentka. To pa s projektorjem ni šlo, ker bi bile slike odločno premajhne.

Imeli smo nekoliko treme, ker najprej nismo vedeli ali bomo na vrsti danes ali jutri. Potem, ko smo izvedeli, da bomo danes, je še vedno viselo v zraku vprašanje, kdaj. No, na srečo smo bili hitro, 2. po vrsti smo se pomerili s kritičnim očesom profesorja in komisije v prvi vrsti. Mojima kolegoma je jezik tekel kot namazan, meni se je zaradi treme nekoliko zatikalo in sem mogoče vse skupaj povedala malo prehitro, ampak glavnina mojega dela je tako ali tako vedno v ozadju (kar mi je izredno všeč). Mislim, da so bili z našo predstavitvijo zadovoljni, sploh ker smo imeli nekoliko drugačen problem od ostalih. Naš namreč ni zajemal nabavno-prodajnega procesa ali procesa s kako časovno omejitvijo.

Danes je tako na vrsto prišlo 8 skupin in vsaka se je zadržala pred tablo približno pol ure (15 minut govora in potem še pripombe in komnentarji). Končali smo ob pol enih in nadaljujemo zopet jutri zjutaj ob pol osmih, toliko časa, da bo svojo nalogo opravilo še preostalih 7 skupin. Najbolj zanimiva bo verjetno tista, vsaj z vidika nas poslušalcev, ki bo jutri 1. na vrsti, saj bo imela v razredu še naročnika (nekoga iz podjetja, kjer so delali seminarsko nalogo).

Ampak priznam, največjih muk danes nisem doživljala zaradi nastopanja pred sošolci, ampak zaradi tega, ker sem morala biti lepo napravljena (kavbojke naj ne bi bile primerne, čeprav se je izkazalo, da nas je bilo na koncu le nekaj napravljenih v skladu z zahtevami). Mogoče se je videlo, mogoče ne, da se nisem počutila najbolje. Meni osebno je namreč najbolj všeč, da sem v sproščenih oblačilih (kavbojke, trenirka,.. a vem da te vrste oblačil za tako predstavitev niso primerne), tako da je bila prva stvar, ki sem jo storila, ko sem prišla domov, da sem oblekla trenirko. Kar kamen se mi je odvalil od srca in lažje sem zadihala.

Za letos mislim da je s takšnimi predstavitvami konec, drugo leto pa nas pri istem profesorju, le da je drugi predmet, čaka enaka naloga, oz. podobna. Zopet se bomo ukvarjali s plakati, zopet bomo nekaj tednov zapored najbolj smešni študentje na faksu, ker bomo naloženi z gorami papirja, ampak se ne bomo obremenjevali s tem, ker nam je dal ta predmet kar nekaj praktičnih izkušenj, katere nam sedaj mogoče še ne koristijo v tolikšni meri, zna biti pa, da na bodo v prihodnosti.

Za konec lahko rečem, da je bil danes res super dan in upam, da to kaže na uspešen zaključek tega semestra in zaslužene počitnice. Želim vam kar se da lep vikend in čim več bodite na soncu, ker ga je škoda zamuditi.