Saily

vir

Po zgledu ostalih...

Pospravljeno in organizirano, tako kot moje življenje.

Popredalčkano, bi nekateri rekli, jaz pa pravim, manj je več.

vir

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se nisem javila, a za tem stojijo kar precej tehtni razlogi. Eden večji je vpletenost v nek projekt na faksu, ki zahteva celotnega človeka. Naloga sploh ni lahka, čeprav se je na prvi pogled zdela. Vsi udeleženci pa se že veselimo prihodnjega četrtka oz. petka (ne vemo še kdaj bomo na vrsti), ko bomo to nalogo končno lahko odvalili z naših ramen. Upamo pa, da nam bo uspelo, tako kot smo si zamislili.

Poleg tega se bo počasi potrebno pričeti pripravljati za izpite. Izpitno obdobje se namreč bliža, hvala bogu, se ga že močno veselim (pa ne zaradi izpitov, ampak zaradi tega, ker se bom spet malo naspala in nabrala raznih knjig). Sprašujejo me, če imam v planu kako smučanje ali kaj podobnega. Ne, nimam, verjetno bom kar doma, pasla dolgčas oz. počela kaj bolj produktivnega. Čakala mojega lepotca, da ga popeljem na prvo vožnjo, ampak še nič ne kaže na to, da bo kaj kmalu prišel k meni.

Vreme je še vedno morasto, pa kaj. Tudi to ima svoj namen, mogoče to, da me še ne vleče preveč ven, ampak da rajši sedim za knjigami. No… bo že. Da ne pozabim, odgovora na uganko mi še vedno niso poslali, ampak upam, da ga bodo. Če ne bom pa poskusila še na par naslovih. Upam da vi uživate kar se da, če ne, se pa malce poveselite s klikom na tole povezavo. Tisti ki imate vsaj malo sreče, znate dobiti kako lepo stvar.

Lep deževni pozdrav!

Vaša Saily

P.S. In imamo odgovor z Dela:

Spoštovani,

Čestitke torej tistim, ki ste predvidevali, da je odgovor popolnoma preprost, ste imeli prav.

vir vseh slik

ali falična makovka, kot bi rekel Luka.
Zadnjič mi jih je prinesel Peter in stvar mi res ni dala miru. Na vsak način sem se hotela tudi sama preizkusiti v tem. Danes sem bila doma, ker sem bila dežurna tajnica in varuška, in kaj je boljšega, kot da sem potem še dežurni kuhar.

Za kosilo so potem nastale polnjene palačinke, za “prilogo” oz. za čez dan (namesto kakega sendviča), ker danes mami ni kupovala kruha, pa sem naredila malo manj običajen kruh, Varaždinske klipiče. Recept je sicer tule, za tiste, ki bi radi to naredili doma, ampak vseeno vam ga bom napisala še v slovenščini (kolikor sem ga pač v hrvaščini uspela prav razumeti) in s takšno količino sestavin, kot sem jo uporabila sama. Če bodo kaki popravki, mi kar sporočite, ker hrvaščina pač ni ravno moja močna točka.

SESTAVINE:

• 0,5 kg moke (kakršne koli: bele, črne, polnozrnate,…)
• 3 dl mleka
• 1,25 dl olja
• 4 dag kvasa
• 1,25 dag soli (lahko več ali manj, odvisno kaj bi radi imeli)
• 1 dag kumine (sama sem uporabila neko poljubno količino sezamovih semen, lahko bi tudi makove ali kake druge)
• 1 dag sladkorja (lahko tudi več, odvisno kaj želite, bolj slane ali bolj sladke)
• 1 jajce (čeprav piše pol, potrebujete kar celega, da boste zadostno premazali vse)

POTEK:

V posodico nadrobite kvas, čez prelijte toplo mleko in dodajte ščepec sladkorja (moke sama nisem dodajala, lahko pa jo tudi, ravno v takšni količini kot sladkor). Potem vse skupaj premešajte in počakajte, da se kvas dvigne (ampak res dvigne, ne samo da je malo mehurčkast, naj bo zelo penast).

V drugo posodo dajte moko, sol, sladkor, mleko, olje in na koncu še kvas. Vse skupaj dobro pregnetite (v receptu piše, da mislite na nekaj, kar vas jezi ali vnzemirja, da boste testo res dovolj pretepli). Ko je testo nared, ga zaprite v neko Tupperware posodo ali kako podobno, da vzhaja. Ko se bo dovolj vzhajalo, bo pokrov počil, torej posoda se bo odprla (traja približno pol ure, mogoče malo več).

Potem testo malo pregnetite in razdelite na poljubno število manjših hlebčkov (sama sem razdelila na približno 20 hlebčkov, ampak sem kasneje ugotovila, da to niti ni bilo potrebno, ker sem ubrala drugačno tehniko valjanja). Potem zopet zaprite v posodo, da vzhaja še enkrat. Ko posoda poči, vzemite posamezne hlebčke, jih razvaljajte in narežite na trikotnike ter zvijte (vanje lahko poljubno date kako salamo, čokolado, marmelado,… po želji). Naložite jih na peki papir ali na namaščen pekač in pustite, da ponovno nekoliko vzhajajo.

in

Pečico prižgite na 220°C in počakajte, da se ogreje. Med tem klipiče namažite z jajcem in posujte s poljubnim posipom (mak, kumina, sezam, lan, …). Potem jih pecite približno 10 do 15 minut (odvisno kako pečico uporabljate), toliko da postanejo zlato rjavo zapečeni.

in

Postrežete lahko še tople, ki naj bi bili najboljši, ampak meni je strašno napihnilo želodec, tako da to nekako odsvetujem. Meni osebno so boljši hladni. Zraven predlagam kak pršut ali pašteto. Lahko pa tud kaj sladkega, kar vam pač poželi srce.

Zadeva vzame kar nekaj časa, ampak je vsekakor vredna truda. Pri nas so bili navdušeni in dvomim, da jih bo do jutri še kaj ostalo. Edina stvar, ki bi jo še dodala, je to, da jih verjetno s količinam, opisanimi v original receptu, nastane veliko več kot 25, če jih je že pri meni, s polovičnimi količinami, nastalo 30.

Pa dober tek!

vir

Je precej depresivna zadeva. V naših krajih se trenutno zadržuje že nekaj dni. No v Kranju smo imeli danes celo nekaj sonca. Sicer se je potem skrilo, ampak če ne drugega, smo uživali ob pogledu na prelepe hribe obsijane s soncem. Da je vsepovsod ledeno je tudi že nekaj običajnega. Sedaj hodim skoraj kot baletka, kot po jajcih, ker moram biti previdna, da na poti od avta do faksa ne pogrnem.

Ampak to niti ni tak problem. Hladno zanje čase tudi ni tako zelo in se da živeti (mislim, da bi se strinjala tudi Irena, čeprav si pomojem, tako kot jaz, srčno že želi pomladi). Problem nastane v bistvu na cesti. Vsaj jaz sem ga danes doživela tako. Za las sem se ognila čelnemu trčenju z nekim bedakom, ki je mislil, da je blazen frajer, če gre prehitevat v megli, v kateri se vidi komaj ena črta na cesti pred teboj. Kako izgleda, ko pred seboj zagledaš luči, namesto na sosednjem pasu, pa rajši ne bi opisovala.

Moti me predvsem to, da ljudje ne znajo uporabljati meglenk. Vem, da je marsikdo že dolgo iz avtošole in je pozabil na določene predpise (npr. na oranžno puščico v križišču… nekateri pač čakajo, da se promet popolnoma ustavi, ker ne vedo njenega pomena). Ampak vseeno ne razumem, kako nekateri ne vedo, da če si v koloni (in ne zadnji v koloni), da moraš zadnjo meglenko ugasniti. Pa saj te vidimo madona! Ampak večina za to ne ve. Sprednje meglenke niti ne motijo tako zelo, zadnja pa je res precej moteča.

Danes sem tako izkusila 20 minutno vožnjo za nekim frajerjem, ki je imel zadaj celo 2 meglenki. Blendanje pač ni bila opcija, tako da sem pač potrpela, da se mi je potem končno spravil izpred oči. Priznam, tudi sama nisem ravno zgled za na cesto (velikokrat vozim hitrejše od omejitev), pa vendar, vsaj kar se meglenk tiče in raznih semaforjev v križiščih, predpise upoštevam. Vem da postanem sem in tja živčna, ampak še nikomur zaradi svoje živčnostni nisem blendala ali trobila.

Pravijo 100 ljudi, 100 čudi. Tako je in tako bo. Vedno se bo na cesti našel nekdo, ki te bo lahko totalno spravi ob živce in nekdo, ob katerem se boš popolnoma nasmejal, ko boš ugotovil, da ima enak stil vožnje, kot ti.

Želim vam mirno noč in čim manj pretresov na jutrijšnji zadnji dan pred vikendom. Pa pazite nase na cesti, megla (in tudi led) zna biti res nevarna zadeva.

Lahko noč!

vir

Nekoč sem že omenila, da imam super sošolca, s katerim se odlično razumeva. Sicer se zgodi, da imava čudne dneve in se malo postrani gledava, ampak to je redko. Večino časa sva v izredno dobrem (predvsem polnem smeha) odnosu. Prvič je, da imam takega prijatelja, s katerim se v večini stvari ujameva. Včasih je dovolj že pogled, pa oba točno veva, da sva istih misli.

Zakaj to pravzaprav pišem? Ker me že nekaj časa nagovarja, da naj rečem kako dobro besedo zanj (je še neporočen, ampak to ni namen objave ). Ko je ugotovil, da pišem blog, je videl, da sem ga omenila le nekajkrat, kljub temu, da bi ga lahko večkrat. No tokrat, dragi moj prijatelj, ti posvečam celotno objavo, ker mislim, da si jo po nekaj letih prijateljstva resnično zaslužiš.

In zakaj ravno danes, na tako običajen dan? Ker me je izredno razveselil, ko mi je prinesel pecivo - klipiče (zgoraj na sliki), ki jih sicer peče njegova mami, ampak so odlični! Že dolgo mi jih je obljubljal v testiranje in tokrat le ni pozabil. Recepta sicer še nimam, ampak ga bom dobila, ker me mika, da bi še sama to naredila doma. Tako greha vredna stvar, da pozabiš na vse zaobljube o hujšanju in podobno. Vem da je samo kruh (ki se ga bo počasi že splačalo peči doma, glede na vse podražitve), ampak je kljub temu res super. Predvsem zato, ker je prišel iz pravih rok. Iz rok človeka, ki je dober kot kruh, a včasih na to malo pozabi, ker mu razum zameglijo druge stvari. Malo pihanja na dušo ne škodi, pravijo.

Sicer pa je danes na vrsti čas za mozganje pri našem projektu. Jutri je rektorjev dan in s tem študijskega procesa prosti dan (ja, malo dlje bomo spali ). To še ne pomeni, da bomo lenarili, ker je dela na pretek. Je pa tudi res, da že vsi težko čakamo počitnice, čeprav se bomo morali takrat učiti. No, vsaj naspali se bomo za naprej in nazaj pa še tale leni januar bo hitreje minil in februar zraven (zame najbolj obupna meseca, ker nekako kar ne najdem motivacije - vejretno je malo krivo tudi temačno vreme).

Uživajte na tale megleni dan in pazite nase, da kje ne padete, ker je še vedno ledeno po tleh. Sama sem imela danes presneto srečo, da se nisem stegnila ob izstopu iz avta. Šment pa te nizke temperature. Pomlad, res te že težko pričakujem.

vir

Danes namesto besede dneva uganka, ki je bila v NEdiju. Predvidevam, da je lahka, ker je NEdi pač namenjen otrokom. Pa mi vi povejte, če je res tako lahka.

Nek moški je šel v okrepčevalnico in ko je pojedel, je na svoj račun z modrim svinčnikom narisal risbo (slika zgoraj). Ko je račun z denarjem vred dal natakarici, mu je dejala: “Vi ste pa v mornarici, ne?”
Kako je to vedela?

Veliko sreče pri reševanju, meni ni uspelo.

P.S. Prilagam še original iz NEdija:

vir

vir

Malce sem zanemarila tole rubriko ampak (!!) nisem pozabila nanjo. Tako vas danes po dolgem času čaka novi zalogaj za ugibanje! Prejšnjič ste tako ali tako v momentu ugotovili, da gre za belo omelo.

Male, velike, pisane, monotone, živalske, človeške,… takšne so lahko te stvari.

1. namig: slika
2. namig: ljudje jih velikokrat kupujejo, predvsem zaradi odtujevanja

vir

Pa so prazniki (končno) mimo. Kar kamen se mi je odvalil od srca. Boljša polovica me že nekaj dni draži, da najbolje, da se zavzamem za podpis kake peticije, ki popolnoma prepoveduje pirotehniko. No, ob tem se nasamejim, ker nekako ima prav. Bilo bi mi ljubše, če ne bi bilo teh pokal, ampak občina mora pač zmetati proč nekaj denarja, da je ljudstvo nasmejano. Še več pa ga morajo zmetati nekateri posamezniki, ki pač obožujejo metanje pirotehnike na tuja dvorišča (npr. na našega).

Pa pustimo to ob strani. Preživela sem in sitnost me je (nekoliko) minila. Spala sem tako ali tako že 10 minut čez polnoč. Danes mi je bilo malo čudno, ker so se prazniki kar naenkrat končali, ampak sem opazila, da so si jih nekateri še nekoliko podaljšali. Razred je bil namreč hudo okrnjen (mislim da okoli 15 ljudi, če sploh). O tem, da sva bila samo 2 na telovadbi pa je škoda izgubljati besede.

Veseli me dejstvo, da je pomlad vsak dan bližje (vem da je marec še relativno daleč, pa vendar), čeprav se mi nekoliko guba čelo ob napovedovanju snega, ampak če bo tako, kot je trenutno me ne skrbi, ker teh nekaj snežink ne bo naredilo ničesar hujšega. Če bodo tako kopne ceste, bom svojega novega lepotca, ki ga dobim predvidoma 3. teden v januarju preizkusila že precej kmalu. Komaj čakam!

Za 3 tedne bo sedaj potrebno prestaviti v kako prestavo višje, potem so na vrsti počitnice, čeprav ne bodo ravno popolnoma to, kar namiguje beseda. Čaka me namreč nekaj izpitov, ampak to se mi niti ne zdi slabo, ker več kot jih naredim, bližje sem cilju… Danes me res preveva nekakšen čuden optimizem. Huh, očitno res že vonjam pomlad.

Želim vam lep konec tedna in če bo vse tako, kot mora biti, se vam kmalu javim z novim nadaljevanjem zgodbe. Malo sem že zaskrbljena, kje bo ta stvar dobila svoj konec, ampak bom pustila glavi, da se sama odloči kaj in kako. Uživajte, maksimalno!

vir

Vsi sanjamo, nekateri lepe sanje, drugi moraste, tretji take, da se jih sploh ne spomnijo. Sama sanjam velikokrat in ko se zbudim mi včasih ostanejo tako zelo v spominu, da me je strah, kaj bo. Nemalokrat se mi je namreč že zgodilo, da se mi je sanjalo nekaj takega, kar se je kasneje uresničilo. Ni seveda nujno, da takoj, a čez čas se ponavadi zgodi in takrat imaš tisti déjà vú občutek, ki zna biti prijeten, ali pa tudi ne.

In včasih me sanje navdajajo z grozo. Do sedaj so mi le ene ostale še popolnoma živo v spominu, kako letalo strmoglavi med Zgornjimi in Srednjimi Bitnjami. Odsanjala sem jih že več kot 10 let nazaj (imela sem okoli 9 let) in še danes me vsake toliko zaskrbi, kdaj se bo to res zgodilo. Ni nujno da se bo, a me skrbi, ker sem bila v avtu, ki je takrat ravno peljal po cesti. Zbežali smo ven, kaj je bilo potem pa ne vem. Takrat sem se prebudila, vsa prestrašena. Tisti dan me je bilo strah iti v šolo in sesti v avto. A se na mojo srečo ni nič zgodilo (še ne in upam da se tudi ne bo).

Danes se je stvar ponovila. Kraj je bil isti, a scenarij je bil veliko bolj grozljiv. Bili smo v neki hiši, pogovarjali smo se. Malo smo hodili iz kuhinje v dnevno sobo, ker je bilo toliko ljudi (sprva sem mislila, da je kaka sedmina, pa mislim, da ni bila). Potem so se pričele dogajati čudne reči. Vseh se na žalost ne spomnim več, a slika je bila takrat še preveč živa. Nekaj ljudi je bilo potrebno zmetati čez prag, zaradi neprimernega obnašanja in pri tistem, ko sem stala pred vhodnimi vrati sama, so se poleg odprla neka vrata/okna in notri truma ilegalcev. Vsi so si dali prst na ustnice in mi pokazali, da moram ostati tiho. Potem so tista vrata/okno zaprli. Prestrašena sem šla nazaj v hišo in nisem vedela, ali naj komu povem ali ne. Vmes so še nekoga vrgli iz hiše in potem smo sedeli v kuhinji. Jaz na kavču, starši in še nekaj ljudi za mizo ob oknu. Takrat smo začutili premikanje, oz. bolje rečeno skakanje. Nikoli ne bom pozabila očetovega prestrašenega pogleda, ko je naenkrat hiša pričela skakati in so se tla odprla. Občutek sem imela, kakor da mi bo kri zavrela, tako vroče mi je postalo in potem… potem je bilo konec vsega, ker sem se prebudila. Hiša je očitno pokončala tiste ilegalce, kaj pa se je zgodilo z nami pa ne vem.

Sliši se skrajno trapasto, a meni se je zdelo grozno, ker hišo poznam. Poznala sem tudi nekatere osebe in sedaj me bo zopet skrbelo, kaj se bo zgodilo, kako, kje in če sploh. Upam, da dotični dogodek ne, saj vsekakor ne želim vedeti, kako je, če se tla tako močno stresajo, da hiše kar poskakujejo in da se potem zemlja odpre in jih pogoltne (kakor tsunami scena, kjer se vse zravna z zemljo).

Če kdo zna to razložiti, kaj naj bi te sanje pomenile, bi bila vesela. Posmehovanje nekako ni na mestu, ker če bi vam povedela, kolikokrat se mi je vse skupaj že vse uresničilo, se verjetno ne bi več smejali (sploh če bi se tudi sami znašli vmes). Gledala sem že po raznih knjigah, pa mi to nekako nič ne pove, ker so različne razlage. Sem ter tja se najde kdo, ki mogoče pomisli, da sem psihično motena, pa nisem. Marsikdo tudi reče, pa saj so samo sanje. No,v tem primeru si tudi jaz želim, da bi bilo to, zgolj to.

Želim vam lep dan in čim manj morastih sanj!

vir

Minilo je že 6 mesecev. Sedela je na balkonu in se sproščala od napornega dneva. Sonce je počasi zahajalo in barvalo nebo v oranžno rdečih odtenkih. Jutri bo zopet sončno. Sedaj je že znala razbrati različne znake iz neba. Sprva se ji je vse skupaj zdelo neumno, ker ji je bilo težko razumeti, da določeni oblaki celo nekaj pomenijo. Ker se je privadila, ji je stvar postala všeč in ni minil dan, ko ne bi zvečer veselo opazovala neba in razmišljala, kakšno bo novo jutro.

Po tistem, ko je odšla iz bolnišnice se ji je življenje obrnilo na glavo. Sprva v negativnem smislu, kasneje pa v zelo pozitivnem. Ker je vedela, da njen, sedaj že bivši fant, staršev nima več, še manj kakih dedičev, si je lahko prilastila njegove stvari. Tako ali tako ni bila več prepričana, da se bo še kdaj zbudil. Konec koncev bi lahko tudi sama sporočila zdravnikom, da naj ga odklopijo, ker mrtva zelenjava pač ne more več postati živa. Sklenila je prodati stvari in se preseliti nekam drugam, si poiskati novega partnerja in zaživeti boljše življenje.

Načrti so se sprva nekoliko izjalovili, ker so ljudje, katerim je nameravala prodati premoženje pričeli komplicirati, ker so od nekje izvedeli, da njen kvazi mož še ni mrtev. Popustili so šele po tistem, ko jih je nekoliko podkupila. Hiša je bila tako prodana, ona pa je bila svobodna. Obdržala je svoj avto, njegov je bil tako ali tako na smetišču. Ko je zaklenila hišo za seboj in predala ključe ji je bilo malo tesno pri srcu, a vedela je, da bo nova družina prijetno poživila okolico in do sedaj nekoliko temačno hišo.

Potem se je odpeljala. Najprej ni bila prepričana kam želi iti. Vedela je, da mora daleč stran, da se zabrišejo sledi za njo, ker ni želela, da jo še kdo kakorkoli povezuje z njeno preteklostjo. Bilo ji je hudo, ker je to pomenilo tudi, da mora prekiniti vse stike s prijateljicami in svojimi starši. Sklenila je, da je to pač cena, ki jo mora plačati za to, da bo končno lahko pričela uživati. Odšla je na urad, si spremenila ime in priimek, zamenjala vse listine in odšla na letališče. Od tam je z letalom poletela daleč, daleč stran od svoje preteklosti.
Beri naprej »