Saily

vir vseh slik

Noč je bila naporna, ker je bila neprespana. Obema nama je konkretno primanjkovalo spanca, ampak sva se vseeno okrog pol devete spravila iz postelje in si šla ogledat zunanji svet podnevi. Ker sva bila lačna in ker je bil najin zadnji obrok na letalu sva šla najprej pogledat kako je z zajtrkom.

Jedilnica je bila na prostem ob bazenu in polna, tako da so naju posedli zraven nekega Kenijca (tako je rekel B., sama še danes nisem prepričana ali je rekel da je iz Candya ali iz Kenije, kar je velika razlika).

Za zajtrk sva imela kar veliko izbiro (vedno in povsod ponudijo kavo ali čaj) in sva se oba odločila za čaj, potem pa jaz za palačinko z medom, B. pa za zmešana jajca, oba pa sva dobila še sadno solato (ananas, papaja, lubenica). Sadje je bilo fantastično in takrat še nisem vedela da se je začelo moje najbolj pestro obdobje s sadjem in palačinkami v življenju (ampak o tem kasneje).

Po zajtrku sva odšla na ulico, na lov za info točko, kjer bi lahko povprašala za kak zemljevid in kje lahko kupiva letalske karte. Najn plan je bil namreč, da takoj ko bo možno letiva na Flores in potem počasi nadaljujeva pot nazaj, ker sva imela let domov z Jave.

Na informacijski točki nama niso povedali veliko, le da bi morala po karte na NL ambasado, ki pa je bila na drugem koncu mesta. Zato sva se vrnila v hotel in želela podaljšati sobo še za en dan, vendar je bila cena 3x višja kot na internetu (kjer sva si od doma rezervirala prvo noč) in sva tako odklonila in si rajši našla taksi in sklenila, da greva kar v Ubud (najlepše mesto na Baliju, vsaj po mojem mnenju).

Taksist Kusman je bil prefrigan gospod in naju je med potjo dvakrat ustavil v trgovini s srebrom (ker imajo med seboj sklenjene neke ustne dogovore), kjer nisva sicer nič kupila, on pa je na najin račun dobil škatlice cigaret in nekaj sadja (kar je potem kasneje prodal naprej).

Ustavili pa smo se tudi na bencinski črpalki, ki niti slučajno ne izgleda tako kot naša (nikjer ni nobene trgovine, samo zraven mesta za natakanje goriva imajo nek predal, kamor spravljajo denar). Bencin pa je, vsaj za naše razmere, absurdno poceni, 6.000 Rp kar je 0,5€/l. Kje so tisti časi?

V Ubudu naju je ustavil na Monkey Forest Street-u pred info točko, kjer sva dobila zemljevid mesta in se potem peš odpravila naprej. Celo pot so naju ogovarjali, ampak se nisva dala motiti, ker naju je najprej zanimala najdba hotela. Našla sva ga čisto po naključju. Skrival se je za vsemi zgradbami in bil je prav simpatičen, ker je bil razdeljen na bungalove (Nyuh Gading). Sklenila sva, da ga vzameva in naredila kapitalno napako, ker nisva se zmenila za točno ceno.

Potem sva se malo razgledala po mestu. Ljudje so zelo prijazni in samo mesto je čudovito. Čas se jim je dejansko ustavil. Nikogar ne skrbi kaj bo jutri, ne trudijo se biti točni, ker imajo časa na pretek. Skratka živijo čisto drugače kot mi evropejci, ki moramo ves čas gledati na uro, da ne zamudimo kaj pomembnega.

Ogledala sva si tudi tržnico, ki je ogromna (na sliki je samo en mali delček), večja kot Ljubljanska si upam trditi in sigurno nekajkrat bolj glasna in natrpana. Kupila nisva še nič, ker je škoda, da bi že takoj na začetku prenašala stvari na veliko naokoli. Sva pa se ustavila ob nekem templju in videla da prodajajo karte za tradicionalni balinezijski (balijski? sploh ne vem kako se pravilno sklanja) ples, Legong Dance. Kar hitro sva sklenila, da zvečer tako ali tako ne bova mogla spati in da si ga bova ogledala, ker sva že tu.

Malo sva še pohajkovala po mestu potem pa sva šla nazaj v hotel na večerjo. Pri B.-ju sem poizkusila Nasi Goreng (piščanec z rižem in zelenjavo ter arašidovo omako) ampak je bilo prepekoče zame, tako da še dobro, da sem ostala pri palačinkah. Pila sva njihove sokove, ki so naravnost fantastični. Naši Smoothie-ji so oderuško dragi v primerjavi s temi tukaj, pa še dobiš jih čisto premalo (tukaj ti namreč za 0,5€ postrežejo kar z 2,5 dl če ne še celo več).

Po večerji sva se odpravila proti mestni palači, kjer imajo predstave teh plesov (skoraj vsak dan drugega, nekajkrat pa tudi senčne lutke). Na poti do tja so naju ne vem kolikokrat ustavili, če želiva kupiti karte (začuda po isti ceni, tako da sem se vprašala, kaj dejansko imajo prodajalci od tega, neko provizijo sigurno, drugače ne bi prodajali), ampak sva jih že imela.

Prišla sva uro prej in dobila sedeže v prvi vrsti, kljub temu, da je bilo že kar nekaj ljudi. Potem nas je 10 minut pred začetkom presenetil dež (v Ubudu dežuje vsak večer/vsako noč) in smo se morali prestaviti čez cesto v pokrito gledališče.

Predstava je bila zanimiva in predvsem zelo barvita, njihove tradicionalne obleke so namreč zelo pisanih barv. Še dobro da smo pred začetkom predstave dobili zraven liste z zgodbo, ker sicer ne bi razumela nič. Govorijo sicer ne veliko (pozdravili so nas celo v angleščini), ples sam pa ti tudi ne pove ne vem česa (ali pa samo jaz ne znam interpretirati izraznih plesov, kdo bi vedel ).

Je skoraj tako, kot da bi njih poslal v naše gledališče, le da ne bi toliko govorili. Več so povedali z gibi, ampak zgodbo predvsem razumejo domačini, ker je povezana z njihovo zgodovino in zgodovino njihovega kraja.

Predstava je bila dolga 2 uri in na koncu sem bila že pošteno utrujena (od same glasbe, ki sčasom postane precej nadležna in pa od sedenja na zelo neudobnih stolih), tako da je bila postelja več kot zaželjena.

Ampak uganite… spanca, kot zakleto, spet od nikjer.

vir vseh slik

V torek, 2.9.2008, sva se od doma odpravila z avtom proti Dunaju, od koder sva imela let proti najini destinaciji, Indoneziji. Vožnja je bila precej monotona ampak naju je pokonci držalo vznemirjenje pred nekoliko drugačnimi počitnicami. Na Dunaju sva moj avto pustila v P+R hišici. Od tam sva potem najprej z U-Bahnom in potem z S-Bahnom opravila še zadnji kos poti do letališča. Letališče se mi ni zdelo veliko, sploh ne v primerjavi z lanskim v Münchnu. Tu gori me vse vedno znova preseneča. Zakaj pri nas ne moremo vzpostaviti tako dobrega sistema (in pri vlakih in pri drugem javnem transportu)?

Najin let je bil napovedan za ob 16:30 in naj bi trajal približno 6 ur do Dohe. Poleteli smo predčasno, pristanek pa je bil točen, če se prav spominjam. Doha je bila neznosno vroča in vlažna. Sredi noči (natančneje ob pol polnoči) je bila zunanja temperatura 35°C. Prav vesela sem bila, da je bila to samo tranzitna točka in da sva v 2 urah že letela naprej proti končni destinaciji, Denpasarju na Baliju.

Tam smo pristali 3.9.2008 zvečer (oz. po vašem času 6 ur nazaj). Vročine ni bilo, vsaj ne tako neznosne kot v Dohi. Letališče je bilo skoraj prazno in čakala sva samo zaradi vize, ker je pač nisva dala delati prej, ampak sva se raje poslužila lažje opcije ob pristanku (VOA - visa on arrival). Pobrala sva še prtljago, dvignila nekaj denarja za začetek in se odpravila z letališča. Pred vhodom je bila neznosna gneča voznikov. Vsi so ponujali prevoz, ampak sva se za začetek rajši odločila za uradno taksi podjetje, ki je imelo fiksno ceno, ker se nama enostavno ni dalo barantati po 17 urah vožnje. Odpeljali so naju v hotel, kjer sva se prijavila, dobila welcome drink in odšla v sobo.

Pijačo sva zlila proč (čeprav verjetno z njo ni bilo nič narobe), ampak ko sva zagledala led v soku se nama je prižgal alarm. Če sedaj pogledam nazaj je bila vse skupaj samo prevelika previdnost, glede na to, da so vsi odsvetovali pitje pijač neznanega izvora še posebej z ledom. Bila sva utrujena in sva samo na hitro razpakirala se stuširala in odšla spat.

Žal pa kljub utrujenosti od spanja nisva imela prav veliko. Spala sva mogoče 2, 3 ure, potem pa sva se ves čas prebujala. Kljub temu da ponavadi doma drži, da če si resnično utrujen samo spiš, se je tukaj zaradi časovne razlike vse podrlo. Zaradi utrujenosti sem si zelo želela domače postelje, ampak je bila v tistem trenutku mnogo predaleč.

Ker spanca ni in ni bilo, sem se tolažila z mislijo, da za vsako nočjo vedno pride nov dan in si želela, da bi ta prišel čim hitreje.

vir

Pa sem prišla nazaj. Sicer sem prišla že v torek zvečer, ampak do sedajle se nisem niti slučajno uspela spraviti za računalnik. Pregledala sem najbolj nujne stvari, se pripravila na nova predavanja na fakulteti, to pa je bilo nekako to. V glavnem pa sem ogromno spala. Malo me je namreč pobila časovna razlika (sicer bolj tja kot nazaj, pa vendar). Še bolj pa celoten dan samega transferja z drugega konca sveta nazaj domov.

Ampak sedaj sem zopet tu, počasi se vračam nazaj na stare tire in tipičen vsakdanjik. Pogrešala bom tole mojo noro avanturo. Bila je namreč res super in verjetno bom še kar nekaj časa vsak dan obujala spomine in primerjala stvari od tukaj s tistimi od tam. Vem da bom nadležna vsem okoli sebe, ampak kaj ko sem še vedno tako navdušena.

Slike bodo in verjetno tudi kak krajši opis, verjetno pa se ne bom lotila opisovanja po dnevih, ker bi vas preveč dolgočasila. Čas sicer imam, ampak mislim da bo primanjkovalo volje. Bi bilo skoraj lažje narediti nekaj urno predavanje in opraviti s tem. Ampak ne, nisem tip človeka za javne nastope, rajši pišem in se zakamufliram za mojimi besedami in slikami.

Upam da ste se vi v tem času imeli lepo. Temperature so se vam drastično znižale, skozi ste dali volitve in verjetno še kaj drugega. Meni pa se je čas tam rahlo ustavil in priznam, prav prijalo je. Mislim da bo res tako, kot pravi večina, ki gre v tisti konec sveta, še se bom vrnila. Ni nujno da na ista mesta, ampak sigurno pa med tiste ljudi. Ker so res enkratni.

Toliko zaenkrat z moje strani. Se vam kmalu zopet kaj javim.

Lp, Saily

vir

Vse je pripravljeno. Vsaj upam tako. Verjetno se bom šele na poti spomnila, da sem doma pozabila kako stvar, ki jo nujno potrebujem. Ampak se tolažim s tem, da bom to verjetno lahko kupila tudi tam.

Nahrbtnika sta polna. Nisem še nosila tako težkega, čeprav ima samo približno 11 kg. Oblačila in vse možno sem zmanjšala na minimum. Konec koncev bi lahko mogoče vzela vsake stvari samo po 1 kos in ne po 2 oz. 3. Pa bi bil mogoče še lažje nosljiv in bi imel več prostora za druge stvari. Ampak to bo pač prišlo z izkušnjami. Upam da bo šlo, ker je to moje prvo potovanje z nahrbtnikom. Do sedaj so bili vedno primerni kovčki. Tokrat pa to ni izvedljivo. No, razen če bi šla poležavat v hotel za en mesec. Kar se konec koncev tudi lahko zgodi, nikoli ne veš. Bomo videli kakšna bo situacija ob prihodu.

Ker je odhod že nekoliko bližje me rahlo stiska pri srcu, pa še doma niso ravno najboljše volje in so polni nasvetov in opozoril. Vem da je vse dobro namerno, ampak trenutno res ne rabim tega, ker bom samo še bolj slabe volje in me bo popadel še večji strah.

V miru se bom še naspala, ker bom verjetno bolj na kratko potem s spancem prvih nekaj dni. Potem pa jutri po dolgem času malce bolj zgodnje vstajanje in odhod do letališča na Dunaju.

Upam, da se vse izteče tako kot se mora.

Lep mesec vam želim in čim manj skrbi!

LP, Saily

vir

Danes sem okoli bloga na koncu z živci. Kako zelo mi je nagajal, odkar je Wordpress posodobljen, je bilo enostavno neverjetno. Očitno je menil, da je danes dan za humor. Sklenila sem, da zamenjam temo, ker so mi staro (in tudi mojo najljubšo) spremenili. Ko si namreč kliknil na posamezno objavo, se je tekst sumljivo skrčil in prav tako slike, kar pa mi ni bilo niti najmanj všeč. Pa že tako sem vedno gledala, da sem jih skrbno odmerila ravno na širino bloga. Tako da sem bila prisiljena zamenjati.

Tem je seveda “malo morje”, ampak najti pravo je cel hudič. Vedno iščem tako, ki ima tekst obojestransko poravnan, ne vem, prirojena alergija iz Worda očitno, sovražim neporavnane tekste (in pozabljanje presledkov). Takih je že takoj malo, ne vem kateri ustvarjalec Wordpress tem ima tak fetiš na levostransko poravnavo .

Potem je sledila izbira barve, zopet težava. Preveč kričeče ali pa popolnoma temačne barve (živo rdeča, živo zelena, smrtno črna… hmm, na dolgi rok ne). No in na koncu sem sklenila, da grem na najbolj enostavno varianto, Wordpress default theme, ker je bila tudi najbolj podobna moji prejšnji. Glave sicer ne morem zamenjati (le barvo, kar sem tudi storila in mogoče jo bom še kdaj vmes zamenjala), z widgeti pa se trenutno ne bom ubadala, ker se mi enostavno ne da.

Tako da, upam da vas tema ne bo popolnoma odbila, če pa najdete kako bolj primerno meni in mojemu značaju pa na dan s predlogi.

Sicer pa ja, drži, še 2 dni sem doma, potem pa odpotujem. Daleč . Moje prvo tako dolgo potovanje. Ne, lažem. Bila sem že v Kanadi, ampak no, razdalja do Indonezije je daljša, se mi zdi. Sploh nimam občutka, da kam grem. Občutek imam namreč, da grem jutri v šolo, ker je ponedeljek in ker gre večina ljudi okoli mene v šolo (ali v službo ali pa kot učenci). Študentje so se poskrili trenutno (dopusti, absolventski izleti,…).

Odhajam za cel mesec, kar je sicer glede na velikost same države premalo (bojda bi prej umrli, preden bi videli vse otoke, tudi če bi si vsak dan življenja ogledali samo enega), ampak bodimo zadovoljni z malim . Sprva sem nameravala ostati tam še del oktobra (vsega skupaj 6 tednov), ampak po prigovarjanju mojega sopotnika, sem potem pristala na zadnji dan septembra. Za to sem mu danes pravzaprav hvaležna, ker prvi dnevi (oz. prvi teden) na fakulteti je kar precej pomemben. Izveš tiste najbolj uporabne informacije, ki ti jih potem nihče ne pove več tako, kot bi jih moral (ali jih oklestijo ali pa narobe povedo). Vem da bom prišla nazaj (verjetno) čisto uničena in 1. dan faksa od mene ne bo nič, ampak je vredno, verjamem v to.

Nekatere stvari imam že pripravljene (nahrbtnik, obliže, olfa nož, vžigalice, baterijo, tablete za glavobol, DEET sprej, pribor za hranjenje, sončno kremo, leče,…), nekatere pa še čakajo, da jih vzamem v roke (bom še prej prebrala tole, da bo čim manj odvečne krame). Pakiranja se bom najverjetneje lotila jutri. Dopoldan skočim še pogledat za neko spalko v Ljubljano, ker je bojda ta, ki jo imam doma, veliko pretopla (čeprav je meni zelo všeč :blush: , je težka skoraj 1kg in primerna v rangu od -12°C do +12°C). Potem pa pakiranje in v torek zgodaj zjutraj odhod proti Dunaju.

Se vam še jutri kaj oglasim, sicer pa, upam da se boste imeli ta čas lepo (oglašala se verjetno vmes ne bom, oblubim pa, da vas bo, ko pridem domov, čakal potopis). Spomnite se kaj name v tem času.

Wish me luck!

LP, Saily

vir

Pogledam na koledar, pogledam na uro,… kar težko verjamem, da je julij že mimo. Pravzaprav junij, julij in skoraj tudi že avgust. Čas teče tako hitro, da je težko slediti. Osnovna šola in gimnazija sta se mi vlekli v primerjavi s študijem. Sedaj mi čas kar drvi, pa pravzaprav ne vem zakaj. Kaj je tako drugače od prej?

Vsekakor je veliko več skrbi, odgovornosti in drugih odraslih stvari, ki jih prej ni bilo. Mogoče je s tem povezana tudi hitrost časa. Teče hitreje. Če poslušam starejše, radi pravijo, da se komaj obrnejo pa je iz ponedeljka že tu nedelja. Tako hitro mi sicer še ne teče, priznam pa, da tedni kar minevajo. In če se vprašam, kaj sem pravzaprav počela v teh počitnicah… v bistvu ne vem. Stvari so dejansko odbrzele mimo mene.

No, vsekakor upam, da september ne bo ravno odbrzel mimo mene. Vem da bo šel hitro, verjetno tudi zaradi tega, ker bom na dopustu (čeprav sem na dopustu že od srede junija). Predvsem zaradi tega, ker bom daleč od doma in ker potovanja na sploh minejo prehitro.

Veselim se tudi že oktobra, ker bo letos moje zadnje leto. Želim si, da bi mi čim hitreje uspelo dobiti mentorja za diplomsko delo in potem le-to spisati v čim krajšem času. Potem pa na lov za službo. No, vsekakor potem to pomeni tudi konec tako dolgih počitnic, kot jih imam sedaj. Ampak če priznam, včasih so tako dolge, da sploh ne vem več kaj bi še počela. Res pa je, da ko bo na vrsti služba, bodo sigurno vsake počitnice več kot dobrodošle.

Do takrat je še vsaj leto časa, upam. Potem pa bomo videli kaj in kako. Trenutno bom najbolj osredotočena na priprave na odhod in potem na samo potovanje. Priprav je še kar nekaj, ampak verjetno bo tudi ta čas minil, kot bi mignil. Ali pa se mogoče motim. Mogoče se bodo kazalci pričeli vrteti drugače.

Upam, da tudi vam, karkoli že počnete, čas mineva dovolj hitro. Tudi če ste v službi ali pa samo lenarite (no, dejansko gre tisti čas v službi hitreje, kot tisti, ki ga prelenarite, preverjeno). Želim vam skrajno lepa še zadnja 2 tedna avgusta (sploh tistim, ki morajo 1.9. že nazaj v šolske klopi).

Pa lahko noč in mirne sanje!

Saily

Ja, počitnice so in ker sem doma in recimo temu, da nimam kaj pametnega početi (saj imam, lahko bi pospravljala, prala, likala, sesala,… ampak rajši berem knjige, ker poglavarjev pač ni doma in je to idealni čas za počitek) sem se lotila peke. Med vikendom sem imela obiske in ker razen kupljenih piškotov doma ni bilo nobenih posebnih dobrot, sem se odločila za malce zahtevnejši projekt, ki se ga lotevam že kako leto. No, na koncu se je izkazalo, da ta projekt niti ni tako zelo zahteven, kot so mi vsi pravili. Mami me je vsakič, ko sem ji omenila, da bi sama naredila potico, navdušila z razno raznimi opozorili, kako da je to težko narediti, da nikoli ni vse prav. Ali ti odstopi rob, ali se ves čas drobi, lahko da je celo premalo nadeva,… skratka same težave. Po prebiranju raznoraznih receptov, sem se za enega odločila, sestra je nakupila sestavine in delo se je pričelo.

Najbolj zatežen del postopka mi je bil, kot vedno, čakanje, da testo vzhaja . Vmes sva sicer s sestro pripravili nadev, pa vendar. Ona je potem odšla na svež zrak, jaz pa sem sedela za časopisom in čakala strahotni pok, ki bi mi dal vedeti, da je prvo vzhajanje in potem še drugo, mimo. Potem sem se lotila valjanja testa, nadeva in končno še peke. Zadeva se je pekla dobro uro, kljub temu da bi se mogla bojda uro in pol. Meni se je že pred eno uro zdela več kot dovolj zapečena (temperaturo sem tako ali tako morala zmanjšati vsaj 3x s 180°C sem prišla na borih 140°C).

Rezultat je bil vsekakor zabaven. Prva potica, ki jo lahko vidite na vrhu, je kolikor toliko uspela tudi estestko (če odštejem trapaste luknje v testu, ki sem jih naredila sama, ker je tako pisalo (naluknjajte jo, da vam testo kasneje ne bo odstopalo), potem pa so se med peko še dodatno razširile). Druga potica pa je hmmm… nekakšna čudna skulptura, ki je nastala zaradi pomanjkanja prostora v samem modelu. O sami kakovosti vam bodo lažje povedali drugi, ker sem sama preveč pristranska. Moram pa priznati, da je prvi del potice pošel v 3 dneh, drugega pa je še vedno nekaj (verjetno je kriv izgled ). Ker je rezultat za prvič zadovoljiv, se bom ta teden, preden prideta poglavarja nazaj domov, lotila še pehtranove, ker imajo pri nas pehtranovo rajši (ne vem sicer zakaj, ker meni osebno je tista zelena zadeva odvratna).

Če bi se vikend tako lepo zaključil, kot se je potica bi bilo super. Pa se žal ni. V soboto smo se odšli v Bohinj namakat (ja, priznam, še nikoli se nisem kopala v Bohinjskem jezeru ). Najprej me je zbila vožnja, ker smo pol ure čakali v koloni na koncu gorenjske avtoceste (kako tipično). Ampak če bi vedela, da me bo potem zbila še neka druga stvar, se verjetno ne bi pritoževala. V Ukancu smo si našli prijeten kotiček, kjer je bila z nami na plaži tudi naša kuža (čeprav so bojda nekje razpostavljene table, da naj psi ne bi bili prisotni; sama nisem nič opazila, razen tistih, da morajo biti psi na povodcu). V vodo sem zabredla 3x, kar je bilo več kot dovolj, da imam še danes prijetno napihnjen trebuh kot kaka nosečnica (sumim na kak prehlad notranjih delov). Da je bila svinjsko mrzla sem vedela že ko sem stala notri samo do kolen. Ampak me moja trma, kot ponavadi, ni pripravila od tega, da bi se obrnila. Po nekolikšnem oklevanju, sem se potem rajši kar zvrnila notri, ker sicer bi si muke še podaljšala. Imela borih 19°C, to sem izvedela šele doma (ne nimam kakšnih posebnih čutil na sebi, da bi lahko natančno ocenila temperaturo ). Ampak tako ali tako mi to tam ne bi nič pomagalo. Sonca ni bilo in hvala bogu da je bilo tako, ker ko se je končno pokazalo je tako nesramno žgalo, da smo se pobrali v dobri uri. Potem se je oglasilo še grmenje, kar je naš odhod še podkrepilo.

Veselo presenečenje me je čakalo, ko sem prišla do avta. Sprva ga sploh nisem opazila, ker sem bila parkirana na pol v gozdu (ja saj vem, TNP, TNP,… ). Ko sem se zapeljala na svetlo pa me je kar zbodel v oči. Sprva sem upala na kako reklamo ali pač opozorilo, ker sem na tem koncu pač turist (take listke so včasih samo v opozorilo dajali v Porotorožu in na Bledu) . Ampak ne, je bil kar pravi pravcati račun, ki sem ga potem včeraj poravnala (da je bilo prej kot v roku 8 dni). Sedaj vem, da prihodnjič, ko se bom znašla v Bohinju, ne bom parkirala avta tam, kjer ga pušča večina, ampak ga bom pustila na parkirnem prostoru (kar pred hotelom če bo potrebno). Ker, ko smo se peljali ob jezeru nazaj domov, sem opazila še vsaj ducat avtomobilov z listki (mi je bilo nekoliko lažje pri srcu, ker nisem bila edina, čeprav nikomur ne privoščim plačevanja kazni). Nikjer pa seveda nobenih tabel (v mojem primeru je očitno bila, pa sem jo spregledala), da je prepovedano parkiranje. No, me je izučilo za prihodnjič (moja prva kazen nasploh), da ne bom več počela traparij.

vir

Trenutno se nisem nič oglašala, niti brala vaših komentarjev, ker sem potrebovala manjši odklop. S faksom sem za letos zaključila (3. letnik opravljen brez večjih problemov), brez kakih grehov za nazaj. Sedaj res uživam brezskrbno poletje (resnično 3 meseci počitnic, no skoraj 4). Na koncu leta se mi je na žalost nakopičilo morje stvari, ki so me nekako tiščale proti tlom (zasičenost z obveznostmi, takimi in drugačnimi; čudni pripetljaji na koncu leta; naveličanost; …) in zame je edino zdravilo, ki take stvari popolnoma pozdravi, morje. In zato je bila odločitev jasna.

Na morje sem odšla nekaj dni nazaj, natančneje 4.7.2008 in se danes nepredvideno vrnila. Mišljeno je bilo namreč, da se vrnem šele v ponedeljek, ampak so bile za celoten vikend napovedane plohe, tako da sva rajši na hitro vse pospravili in hop v avto proti domu. Kopanje v dežju in bliskanju je sicer noro dobro in ga naravnost obožujem, ampak sem ga v tem “dopustu” enkrat že izkoristila. Sedenje v notranjosti, ker zunaj ne moraš nič početi, pa je duhamorno in v takih primerih je lažje biti doma.

Vreme je bilo sicer večino časa lepo. Dobila sem celo nekaj barve, kar tudi ni tako zanemarljivo, ampak večja doza bi še morala priti (septembra, ko bom dosti bližje ekvatorju). Opravila sem celo planinski izlet, če lahko temu tako rečem. Pohod na sam vrh Grgurja niti ni bil tako lahkoten, kot je sprva izgledal. No, če prištejem še poškodovano koleno na poti navzdol, je bila to res na pol misija, ki se je hvala bogu srečno končala. Vetra je bilo več kot dovolj, vode tudi. Pogrešala bom nočno guganje in šumenje morja, ampak če bo tako zelo hudo, se lahko že naslednji vikend zopet odpravim nazaj.

Priznam,  ni lepšega občutka, kot se zopet voziti domov. Ob prestopu slovenske meje mi je srce kar zaigralo. Potem me je do doma ločila le še dobra ura in pol. Doma so bili kajpak presenečeni, ker sva se predčasno vrnili, ampak kljub temu naju nihče ni zaradi tega grdo gledal.

So se problemi razblinili? No ja, nekateri vsekakor ja. Odpočila sem si od študija, od vsakodnevnih srečanj in voženj. Eden od problemov pa mi le ni šel popolnoma iz glave. Sploh, ker se je v bistvu med samim “dopustovanjem” zopet pojavil, kot da bi vstal od mrtvih. Ampak s tem se bom rajši ubadala sedaj, ko sem zopet doma. Bomo o tem rekli kako besedo več kdaj drugič.

Sedajle že težko čakam, da se vržem v mojo, samo mojo, mehko posteljo in da zaspim. Jutro bo sicer drugačno kot na morju in prva stvar ne bo skok v vodo, pa vendar. Vem da mi bo kljub temu lepo.

Lepo se imejte tudi vi in naj vam napovedano slabo vreme ne pokvari vikenda.

Saily

vir

Ne ravno dobesedno, pa vendar.

Ja težko je verjeti, ampak res sem nazaj (očitno). Nekaj mesečno poslušanje vprašanj v smislu zakaj si prenehala pisat blog, zakaj si pobrisala blog,… ipd. je sodu dokončno izbilo dno. No, povod je bila verjetno obljuba sošolcu (potopis na blogu) in mi drugega ni preostalo.

Ampak priznam, tudi meni ni dalo miru. Včasih so me resno zasrbeli prsti, da bi zopet nekaj napisala, pa mi je moj 2. jaz v glavi rekel pa ne bodi neumna, saj nimaš več kaj povedat. In je ostalo pri tem. Za vnaprej nič ne obljubljam, razen Gašperju potopisa ;). Bomo videli kaj bo in kako bo. Upam pa, da bo tukaj vse skupaj malo bolj zaživelo.

Se kmalu javim s kakim daljšim zapisom, zaenkrat pa samo pozdrav vsem, ki ste me (ali pa tudi ne) pogrešali.

Saily

P.S. Še to, priznam, presenetili ste me. Niti slučajno si nisem mislila, da ste me brali v takem številu (sploh sošolci, ker večina ni nikoli nič omenila dokler ni blog romal tam kamor sonce ne posije).

vir

Pižama mi je že nekaj časa nazaj delal skomine z njim. Sedaj pa sem končno ponosna lastnica še zadnje Potterjeve knjige (še pred prednaročniki… ). Kljub vsej mulariji, ki se je nabrala v Kranju (no, verjetno jih ni bilo toliko kot v Ljubljani v Konzorciju), sem bila prva, ki ga je kupila (kar so še obeležili ). Samo upam, da se ne bo kje kaka moja fotka v kakem časopisu znašla zaradi tega.

Že hitim brat… danes bo kratka noč.